Ko se otrok nauči pravilne izgovorjave glasu, proces učenja še zdaleč ni zaključen. Potrebno je ogromno vaje in ponovitev, da bo otrok naučen glas pravilno izgovarjal ne le med vajo, temveč tudi v spontanem govoru. V nadaljevanju je predstavljenih nekaj idej, kako skozi igro utrjevati naučeno pravilno izgovorjavo glasov.
PRIMERI IGER:
Igre s kocko
Ustvarite čisto svojo igro s kocko (kot npr. Človek ne jezi se) tako, da vanjo vključite sličice z izbranim glasom. Ideje za igre in že pripravljene igre za posamezne glasove najdete v gradivu Igram se z glasovi.
Spomin, Tombola ali Črni Peter
S sličicami, ki vsebujejo izbran glas, ustvarite Spomin, Tombolo ali Črnega Petra in se igrajte z otrokom. Med igro otroka spodbujajte, da sličice poimenuje.
Ribolov
Na sličice, ki vsebujejo izbran glas pritrdite sponke, otrok pa naj jih z magnetom ulovi. Otrok naj vsako ujeto sličico poimenuje.
Branje slikopisov
Obkrožite besede, ki vsebujejo izbran glas. Pri branju sličic iz slikopisa, naj bo otrok posebej pozoren na pravilno izgovorjavo tarčnega glasu. Ne pozabite pobrskati med gradivi na spletni strani, kjer boste našli tudi nekaj Gingovih slikopisov.
Smešni stavki
Poiščite sličice, k prikazujejo osebe dejanja in predmete. Otrok izbere tri sličice in jih poveže v stavek. Bolj nesmiseln bo stavek, bolj smešno in zabavno bo.
V vse igre lahko vključite Gingo lutko, ki bo otrokom gotovo odlična motivacija. Otrok bo tako še bolj sproščen in se bo še bolj zabaval, njegov interes za učenje pa bo še večji.
Gingo naj služi kot vizualna opora pri utrjevanju glasov. Če vadite npr. glas /l/, pokažite, kako jezik dvigne Gingo. To bo otroka spomnilo, da mora jezik dvigniti tudi sam.
Gingo naj sodeluje v igrah. Tako kot otrok, naj tudi on izgovarja besede. Otrok naj posluša, ali bo Gingo besedo izgovoril pravilno. Če se Gingo zmoti, naj otrok pove, kako se besedo izgovori pravilno.
Priredite tekmovanje med otrokom in Gingom. Oba naj zbirata žetončke ob pravilno izgovorjeni besedi. Kdor zbere več žetončkov, zmaga.
Gingo naj otroka spodbuja, ga pohvali, ga med igro tudi pozabava.
Ogromno nasvetov, vaj in idej za urjenje pravilne izgovorjave posameznih glasov lahko najdete tudi v knjigi Gingo v deželi besed. V knjigi je zbranih več zgodb. Posamezna zgodba je prirejena za prepoznavanje, pridobivanje ali urjenje določenega glasu. Ker so zgodbe kratke in pogosto rimane, si jih otrok hitro zapomni in jih lahko tudi sam pripoveduje oz. recitira ter s tem uri pravilno izgovorjavo glasov.
Komunikacija je ključna veščina, ki omogoča ljudem povezovanje in izražanje svojih želja, potreb in čustev. Vendar pa za otroke s posebnimi potrebami, ki morda težje ali sploh ne morejo uporabljati verbalne komunikacije, to ni vedno preprosto. V takih primerih postane nadomestna in dopolnilna komunikacija neprecenljivo orodje.
Komunikacija s pomočjo »nadomestne komunikacije« je način, ki nadomešča verbalno komunikacijo z drugimi sredstvi. To lahko vključuje uporabo gest, simbolov, piktogramov ali elektronskih komunikatorjev. Otroci, ki ne morejo govoriti ali imajo omejeno sposobnost govora, se učijo uporabljati te alternative za izražanje svojih misli in želja.
»Dopolnilna komunikacija« pa dopolnjuje verbalno komunikacijo z dodatnimi orodji. To vključuje znakovni jezik, besedilne sporočilne aplikacije, tablice z govorno izhodnostjo in druge tehnološke pripomočke. Ta oblika komunikacije je še posebej pomembna za otroke s težavami pri izgovarjavi besed ali razumevanju jezika.
NDK je kratica za nadomestno in dopolnilno komunikacijo. (vir slike: Društvo logopedov Slovenije – Sekcija za NDK / PINK)
Kako nadomestna in dopolnilna komunikacija koristita otrokom s posebnimi potrebami?
1. Izboljšanje komunikacijskih sposobnosti: Te metode omogočajo otrokom, da izrazijo svoje potrebe, želje, občutke in mnenja, kar povečuje njihovo samozavest in sposobnost izražanja.
2. Krepitev socialnih veščin: Otroci se učijo bolje vključevati v interakcije s svojimi vrstniki in odraslimi ter razvijajo odnose.
3. Vzpostavljanje mostov do učenja: Dostop do komunikacije omogoča otrokom s posebnimi potrebami boljše vključevanje v izobraževalni proces in razvoj kognitivnih sposobnosti.
4. Povečanje samostojnosti: Z nadomestno in dopolnilno komunikacijo lahko otroci bolj samostojno obvladujejo vsakdanje naloge.
5. Zmanjšanje frustracije: Te metode pomagajo zmanjšati stres in frustracijo, ki lahko nastane zaradi nezmožnosti verbalne komunikacije.
Nadomestna in dopolnilna komunikacija je edinstvena in prilagodljiva za vsakega otroka. Pomembno je, da se starši, učitelji in terapevti posvetujejo z otrokom in strokovnjaki za komunikacijo (npr. logopedom) ter razvijejo pristop, ki najbolje ustreza potrebam in sposobnostim otroka. S temi orodji se odpira svet komunikacije za otroke s posebnimi potrebami, kar jim omogoča bolj izpolnjeno življenje in boljše povezovanje z okolico.
Otroci gredo običajno skozi različne razvojne faze, ki jih nekateri otroci dosežejo prej, spet drugi kasneje. Pa vendar, ko gre za otrokov govorno-jezikovni razvoj, se starši pogosto sprašujejo, kdaj je otrok samo “pozni govorec”, kdaj pa gre morda za resnejša razvojna odstopanja?
OTROK KOT “POZNI GOVOREC”
Otroci do 18. meseca običajno v govoru smiselno uporabljajo vsaj 10-20 besed. Do 2. leta starosti pričnejo z uporabo dvobesednih fraz, npr. »Mami am.«. Okoli 3. leta tvorijo trobesedne stavke. Veliko otrok te mejnike lahko doseže nekoliko prej, spet drugi se začnejo govorno izražati z zamikom. To ni vedno razlog za večji preplah. Kadar otrok tudi pri letu in pol uporablja malo ali nič besed, je to lahko znak zakasnelega razvoja govora. Obravnava pri logopedu takim otrokom koristi, vendar lahko z ustreznimi spodbudami doma in v vrtcu spregovorijo tudi brez redne logopedske podpore. Kadar dvo ali 3-letnik uporablja nič ali le nekaj besed, pa je pomoč logopeda nujna. V nekaterih primerih je zakasnel razvoj govora lahko znak večjih razvojnih odstopanj, kjer tudi redna logopedska obravnava ni dovolj.
ZNAKI AVTIZMA PRI MALČKIH
Znakov pri motnji avtističnega spektra (MAS; krajše imenovano avtizem) je več in se lahko od otroka do otroka razlikujejo. Odstopanja se poleg zakasnelega govora kažejo v: komunikaciji, socializaciji, vedenju, čustvovanju, motoriki, senzorni občutljivosti, idr. Pri otroku mora biti prisotnih več znakov in trajati morajo daljši čas, da bi lahko govorili o razvojnih odstopanjih. Oceno in diagnozo običajno potrdi ali ovrže tim strokovnjakov – zdravnik, psiholog, specialni pedagog, logoped idr.
Pomanjkljiva interakcija
Ko se odrasel ali otrok poskuša igrati ali pogovarjati z otrokom, se otrok z MAS pogosto obrne stran, saj ni pripravljen ali nima interesa za interakcijo. Otrok z MAS slabše navezuje (očesni) kontakt z drugimi, tudi bližnjimi osebami. Pogosto se lahko zdi, da je “v svojem svetu”, na sogovornikova vprašanja odgovarja nesmiselno ali ponovi slišano. Na primer na vprašanje “Kako ti je ime?” odgovori “Ime”. / “ Kako ti je ime?”. Temu strokovno rečemo “eholalija”.
Ponavljajoče se vedenje
To lahko pomeni nenehno igranje z isto igračo, kroženje v krogu, ponavljajoče se gibe rok ali drugo. Seveda ima veliko otrok najljubšo igračo ali dejavnost in je to razvojno običajno. Bodite pozorni na neobičajne interese, vzorce in rutine, ki jih otrok nenehno izvaja ali se s posamezno igračo igra na nenavaden, neustrezen način.
Pomanjkanje neverbalne komunikacije
Odrasli in otroci se sporazumevajo tudi neverbalno – kažejo s prstom, kimajo z glavo, uporabijo mimiko obraza in druge geste, kot na primer mahanje v pozdrav. Otrok, ki kasni v govoru in nima drugih razvojnih posebnosti, bo pogosto smiselno komuniciral z gestami. Na primer, ko bo otrok žejen, bo starša pogledal in pokazal na tisto, kar želi. Svoje potrebe zna zadovoljiti, ker med njim in staršem obstaja sporazumevanje tudi brez besed. Zaskrbljeni smo, če otrok ne zna pokazati kar želi, ne zna uporabljati drugih gest ali neverbalno komunicirati.
Nedosledno sledenje navodilom
Otroku rečete: »Pojdi po svoje čevlje.” Ali zmore temu navodilu slediti? Ga razume? Ali pa so pogosto potrebne 2-3 ponovitve istega navodila in morda nekaj spodbud, da se izvede nadaljevanje? Do 2. leta starosti bi malček že moral v igri ali vsakodnevnih situacijah ustrezno razumeti in prinesti predmete, npr. žogo pri navodilu “Pojdi po žogo!”. Več idej, kako pomagati otroku s pomočjo lutke Gingo si lahko preberete TUKAJ.
Možno negativno vedenje
Otrok lahko poleg pomanjkanja besed in pomanjkljive komunikacije kaže tudi druga negativna vedenja, kot je npr. grizenje, udarjanje, brcanje, kričanje. Pogosto je vedenje povezano s preobremenitvijo z zunanjimi dražljaji kot je močan hrup, dotik, svetloba. Veliko otrok v običajnem razvoju lahko kaže negativno vedenje. Kadar pa je staršem zaradi otrokovega negativnega vedenja stalno težko pri vsakodnevnih situacijah in opravilih, pa je potrebno premisliti, ali gre za več kot le trmarjenje in “vzgojno zahtevnejšega otroka”.
KAJ LAHKO STARŠI STORITE?
V kolikor se otrok ustrezno odziva v vsakodnevnih situacijah, sodeluje v igri in nima težav v vedenju, socialni interakciji in komunikaciji, ni razloga za večji preplah. Če opažate, da otrok nekoliko zaostaja le v govoru in se le-ta ne razvija in ne izboljšuje, je pomoč logopeda priporočljiva in smiselna.
Če ste glede na opisano zaskrbljeni, da bi otrok morda imel tudi druge razvojne težave, ne čakajte! Najprej se obrnite na otrokovega pediatra. Včasih v 10-minutnem obisku ne bo zaznal posebnih vedenjskih znakov, zato je smiselno, da vas napoti k razvojnemu pediatru. Pediater, ki je specializiran za razvoj otrok in deluje znotraj razvojne ambulante ali centra za zgodnjo obravnavo je tisti, ki vam bo lahko dal boljšo predstavo o morebitnih posebnostih otroka in vas nato ustrezno usmeril. Takoj, ko opazite določene posebnosti ali vas karkoli v zvezi otrokovim razvojem skrbi, poiščite pomoč strokovnjaka. Tako naredite največ, da malčku pomagate pri razvoju komunikacije in govora ali da premosti določene razvojne težave. Zgodnje ukrepanje je najpomembnejše!
“VZGOJITELJ JE POLEG STARŠEV OTROKOV PRVI UČITELJ!”
Vzgojitelj je tisti, ki z našimi otroki dandanes preživi dobršen del dneva. Vzgojitelj je oseba, ki otroka spremlja, ga uči, usmerja. Ima ključno vlogo pri spodbujanju (govornega) razvoja otrok. Pogosto je tudi prvi, ki lahko zazna morebitna otrokova odstopanja.
VLOGA VZGOJITELJA JE VELIKA
Njegova naloga je, da otrokova močna področja in hkrati odstopanja prepozna in z njimi informira starše ter jim svetuje, jih usmerja. Znotraj vrtčevske skupine preko različnih metod, aktivnosti in iger, ki jih vpelje v vsakodnevno rutino, lahko doseže ogromen napredek; tudi na področju govorno-jezikovnega razvoja otrok.
PRIMER DOBRE PRAKSE – starost otrok: 3-6 let
“V jutranjem krogu smo z otroki uvedli ogledalca. Otroci jih vzamejo iz svojih predalčkov in jezična zabava se lahko začne! Opazujemo se v ogledalu in tako kot Gingo dvigujemo jezike ter se na zabaven način učimo izreke glasu L. Tleskamo z jezikom, klepetamo in otroke spodbujamo k napredku pri izreki glasu R. Sikamo kot kača, oponašamo šumenje vetra, oglašanje vlaka in tako spodbujamo sičnike in šumnike; pravzaprav vse glasove, s katerimi imajo otroci največ težav.”
PRIMER DOBRE PRAKSE – starost otrok: 3-6 let
“Otroke s pomočjo Gingo lutke, priloženih kartic z vajami in preko knjige Gingo v deželi besedspodbujamo tudi k učenju barv, števil, besedišča …Tudi brezplačna gradiva, ki jih najdemo na spletnem portalu so zelo uporabna. Logopedsko usmerjeni pripomočki so nam res v veliko pomoč, napredek pa opazijo tudi starši.”
“POZNAVANJE TIPIČNEGA RAZVOJA JE KLJUČNO”
V kolikor si kot starši, vzgojitelji, učitelji ali drugi pedagogi želite bolj poglobljeno znanje iz področja razvoja govora otrok, vam nudimo spletna predavanja za posameznike ali skupinska predavanja v živo. Vedno pa so vam v pomoč naše brezplačne vsebine, videi in nasveti na spletnem portalu za spodbujanje govora in jezika.
Kadar se skupaj z otrokom igrate, celostno pozitivno vplivate na otrokov razvoj – tako gibalno kot tudi kognitivno. Igra je namreč otrokovo glavno orodje za učenje novih spretnosti in znanj.
Preko samostojne, proste, usmerjene in skupne igre otrok razvija tudi govor, jezik, komunikacijo, mišljenje, domišljijo.
Primer: IGRA Z LUTKO
IDEJE ZA RAZVOJ GOVORA IN JEZIKA
Interaktivna Komunikacija
Lutka omogoča otrokom, da se vključijo v interaktivne dialoge. Otroci bodo z navdušenjem sodelovali in odgovarjali na vprašanja in pobude lutke, kar spodbuja izražanje misli, občutkov ter razvoj besednega zaklada.
Pesmice in zgodbe
Z lutko pojemo in si izmišljujemo zgodbe, ki spodbujajo otroke k posnemanju zvokov, intonacij in ritma. To je odličen način, kako razvijati fonološko zavedanje in izboljšati izgovarjavo besed.
Samozavest in samostojnost
Lutka otrokom omogoča, da prevzamejo vodilno vlogo v igri. To krepi njihovo samozavest, samostojnost ter občutek, da so sposobni vplivati na dogajanje okoli sebe.
Kognitivni razvoj
Igra z lutko naj vključuje aktivnosti in izzive, ki spodbujajo razmišljanje, reševanje problemov ter razumevanje vzročno-posledičnih povezav. Otroci se bodo med igro zabavali in obenem krepili svoje kognitivne sposobnosti.
»Če se otroku vsakodnevno pridružite v igri, s tem pozitivno vplivate tudi na njegov razvoj govora.«
MULTISENZORNO UČENJE
Igra z lutko združuje spodbude preko vizualnih, slušnih in taktilnih kanalov – vključuje (po)govor, poslušanje, slušno razumevanje ter motorične spretnosti. To pomeni, da se otrok razvija na več in preko več področjih hkrati, kar je ključno za celovit razvoj.
Deklici se igrata z igro Klepetajmo! Lutka Gingo in kartice za motoriko govoril (GingoTalk)
UČENJE IZREKE GLASOV
Z lutko Gingo v igri Klepetajmo! otrokom ponudite zabaven način učenja, ki se zdi kot igra, vendar obenem bogati njihov razvoj govora in jezika.
Ker ima lutka premična usta, jezik in ustnice, otroku lahko natančno pokažemo tudi pravilno izreko in položaj govoril pri določenih glasovih.
Naj bo igra – tudi preko lutke- spremljevalec otrokovih prigod in potovanj v svet besed in učenja govora!
Ste se kdaj spraševali, ali je razvoj govora pri vašem otroku ustrezen? Ali kasni? Se poslužujete pravih “domačih prijemov”, da spodbujate otrokov govor in jezik? Mu ne berete pravljic, temveč raje poslušata zvočne logopedske pravljice in ne veste, če je to v redu? Se z otrokom pogovarjate “popačeno” in menite, da je to ustrezno?In še mnogo drugih …
Spodaj bomo zapisali nekaj pogostih mitov in resnic z obrazložitvijo, ki vam bodo v pomoč.
“Otroku namesto branja knjig ponudim zvočno pravljico. To naredim, ko nimam časa ali, ko sem utrujena, zato mi je to super alternativa!“
DRŽI!
Kadar skupaj z otrokom prebirate knjige, listate slikanice ali poslušate zvočne pravljice ter se o njih pogovarjate, otrok razvija govorno-jezikovno komunikacijo, mišljenje, domišljijo. Pri branju in poslušanju vse bolj razume različne pojme, širi besedišče, ki ga kasneje tudi ustrezno uporabi pri svojem izražanju. Razlogov, zakaj otroku ponuditi pravljice in branje knjig, je torej veliko.
Branje pravljic popelje otroke v svet domišljije in jim pomaga razumeti vse, kar se dogaja okrog njih. Strokovnjaki so ugotovili, da ima glasno branje številne koristi. Otrok se takrat osredotoči na bralčev glas, interpretacijo, vsebino, še več, s tem se izboljša njegov spomin in sčasoma tudi sam postane odličen bralec. Več o branju knjig ter zakaj in kako otroku brati, si lahko preberete TUKAJ.
V današnjem hitrem tempu življenja, nam pogosto zmanjka časa ali energije za branje knjig. Takrat je lahko odlična alternativa tudi zvočna logopedska pravljica.
Poslušamo jo preko tablice, telefona ali računalnika. Pomembno je, da otroku ne ponudimo gledanja ekrana, ampak res zgolj pravljico preko zvoka. Tako se otrok lažje osredotoči na slišano, hkrati pa si ne želimo spodbujati prekomernega gledanja v zaslon.
Gingove zvočne logopedske pravljice so povsem brezplačne in otroci jih lahko poslušajo vedno znova in znova, pri tem pa spoznavajo, kaj jim bo tokrat zanimivega povedal njihov najljubši junak. O slišanem se tudi pogovarjamo.
In ne samo to! V povezavi s pravljico tudi ustvarjamo, pišemo, beremo … Gingove zvočne logopedske pravljice lahko poslušate TUKAJ. Pravljicam so dodani brezplačni materiali, ki se navezujejo na slišano zgodbo. Tako imate možnost za dodatne aktivnosti z otrokom.
»Moj otrok je dvojezičen. Ker s partnerjem ne znava dobro slovensko, se z njim namenoma pogovarjava izključno v svojem jeziku. To je za njegov jezikovni razvoj dobro.«
DRŽI!
Kadar otrok izhaja iz dvo- ali večjezičnega okolja in starši slovenskega jezika ne obvladajo, svetujemo, da se z otrokom pogovarjajo izključno v jeziku, ki ga znajo.
Lahko oče uporablja en jezik, mati drugega, v vrtcu pa govorijo tretji jezik. S tem ni nič narobe, moramo pa pri uporabi biti dosledni. Torej znotraj stavkov jezikov ne mešamo. Ne želimo si namreč, da otrok posluša popačeno slovenščino, v kateri uporabljamo napačen spol, sklanjatve. Lahko se zgodi, da otrok zato ne zna ne prvega jezika staršev, ne slovenščine, kar za njegov jezikovni razvoj ni dobro.
Priporočljivo je, da je predšolski otrok, ki doma ne pride v stik s slovenščino, vsaj leto do dve pred šolo vključen v vrtec, kjer se bo ob primernih spodbudah jezika tudi ustrezno naučil.
V kolikor starši to zmorejo, jim svetujemo, da otroku slovenski jezik ponujajo le, kadar z otrokom prebirajo slovenske otroške knjige, kjer otrok sliši slovnično pravilne besede, stavke, o prebranem pa se pogovarjajo v svojem jeziku.
»Greva ajat? Čičej na stolčka. Še papava kruhka in popiješ sokca, potem greva ninat.« Z otrokom se pogovarjam tako, ker je še zelo majhen. Tak način govora je res simpatičen!
NE DRŽI!
Za govorno-jezikovni razvoj je zelo pomembno, da otroku predstavljamo ustrezen govorni model. To pomeni, da uporabljamo slovnično pravilne besede, stavke ter da govorimo v primernem tempu, zlasti ne prehitro. Ustrezen govorni model pomeni tudi, da ne uporabljamo pomanjševalnic, še bolj pomembno »pootročenega govora«. Če občasno uporabljamo pomanjševalnice, s tem ni nič narobe. Torej majhnemu kužku mladičku bomo seveda rekli kužek ali psiček.
Ni pa primerno, da govorimo »ajat/čičat/papcat. »Kuža aja / papa / čiča …«, tako nadomestimo z bolj ustreznimi izrazi »Kuža spi / je / sedi / dela hou hou«. Mlajšemu otroku podamo manj informacij, krajše stavke in tudi krajše besede z namenom, da se jih lažje nauči in v govoru tudi uporabi.
Primeri:
»Hop, opa«, ko se igramo z žogo,
»Am!«, ko se prehranjujemo,
»Ej! Hej! Pa-pa!«, ko pozdravimo.
Malčku ponudimo tudi izraze za različno oglašanje živali.
Razlog, da se izogibamo pomanjševalnc je predvsem ta, da so to običajno daljše besede, zato se jih otrok tudi težje nauči in v govoru pravilno uporabi.
Primeri:
Sok-sokec, sir – sirček, čaj – čajček
Otrok pomanjševalnic, zlasti »popačenk ali pootročenega govora« v odrasli dobi v svojem besednjaku ne bo uporabljal in mu pravzaprav ne koristijo.«
Več nasvetov in idej je zapisanih v knjigi Gingo v deželi besed, ki jo lahko naročite TUKAJ.
“Moj 3-letnik veliko govori,
ga pa nič ne razumem.
Saj bo že!”
NE DRŽI!
»Osnovni namen človeške govorne komunikacije je posredovati neko sporočilo, ki je razumljivo drugemu človeku.« (Flipsen, 2006, str. 303, v DOLINAR, Meta, 2014, Razumljivost govora predšolskih otrok)
Otroci v tipičnem razvoju imajo ustrezen sluh in različne elemente govora običajno razvijejo brez večjih težav. Govorjenega jezika se naučijo spontano in pravilno. (Ozbič, 2007, v DOLINAR, Meta, 2014, Razumljivost govora predšolskih otrok)
Otrok v starosti 4-5 let razume govor ljudi, s katerimi se srečuje vsakodnevno, hkrati pa bi moral biti njegov govor popolnoma razumljiv drugim. Kakšna pa je razumljivost govora pri mlajšem otroku?
Razumljivost otrok, ki imajo kakršnekoli težave, motnje ali okvare, pa je drugačna.
V kolikor otroka pri 2. in 3. letu popolnoma nič ne razumete, ali ga pri 4. letu ne razumejo tudi drugi- znani ali neznani- komunikacijski partnerji, je to razlog za obravnavo pri logopedu. V kolikor otrok nima težav, svojega 3-letnika tako razumemo vsaj v 2/3 vseh izjav. To pomeni, da nam je večinoma razumljiv.
4. letni otroci so popolnoma razumljivi vsem komunikacijskim partnerjem, nekateri starši pa otroka popolnoma razumejo tudi prej.
“Kot mama sem za razvoj malčkovega govora največji “influencer” jaz sama!”
DRŽI!
“Mama predstavlja ključno vlogo v procesu zgodnjega učenja komunikacije, govora in jezika svojega dojenčka, malčka.” (Meta in Petra, logopedinji in ustanoviteljici GingoTalk).
S skupno komunikacijo in pogovori se krepijo družinske vezi. Mama otroku predstavlja prvega komunikacijskega partnerja, prvo pomembno osebo, preko katere se otrok uči, jo posnema. Otroci se preko materinega glasu, pogovora in spodbud v prvem letu učijo poslušanja, izražanja svojih misli, želja, potreb.
Kako v prvem letu kot mama razvijam govor?
Ko govorim, sem obrnjena proti otroku.
Spustim se na njegov nivo in vzpostavim očesni kontakt.
Otroku omogočim, da me lahko gleda v obraz, usta.
Sem dober govorni model.
Ne govorim prehitro, “pootročeno”, ne podajam preveč informacij, izogibam se pretirani rabi pomanjševalnic.
Preko pogovora, skupne igre, branja knjig in z vključevanjem otroka v družinske dejavnosti, mama ustvari okolje, ki aktivno spodbuja razvoj otrokovega govora in ustvarja trden temelj za malčkovo uspešno prihodnost.
“Kaj naj bi moj otrok pri določeni starosti okvirno znal, sploh ni pomembno.”
Ne drži!
Poznavanje okvirnega razvoja (govora) svojega otroka je osnovni predpogoj,
da ga lahko spodbujamo v pravo smer ali mu v primeru odstopanj lahko pravočasno pomagamo.
Kadar ne vemo, kaj točno naj bi naš otrok okvirno pri določeni starosti zmogel, ne moremo prepoznati odstopanj in jih začeti aktivno reševati.
Po drugi strani pa lahko od otroka pričakujemo nekaj, kar zanj niti še ni smiselno, da bi znal.
Spremljanje mejnikov razvoja nam pomaga otroka bolje razumeti in podpreti- tudi na področju govora in jezika.
“Moj 4-letnik govori podobno kot 2-letniki.
Čakamo na logopeda, ki mu bo pomagal. Sama mu ne morem.”
Ne drži!
Ker so čakalne dobe v Sloveniji občutno predolge in otroci na logopeda čakajo tudi dve leti ali več, ne čakajte!
Otroku lahko pri razvoju govora kot starši ali vzgojitelji pomagate takoj.
Svetujem mu: “Ustavi se, vdihni in počasi povej še enkrat.” Na ta način mu pomagam.”
Ne drži!
Poznavanje razvojnega zatikanja in ustrezna reakcija nanj je osnovni predpogoj, da otroka lahko spodbujamo v pravo smer in zatikanje preide samo od sebe.
Motnja avtističnega spektra (MAS) je razvojna motnja, ki se začne v otroštvu in traja vse življenje ter vpliva na delovanje posameznika v vseh okoliščinah. Odraža se v različnih oblikah, ki so jim skupni primanjkljaji v socialni komunikaciji in socialni interakciji ter omejeni, ponavljajoči se vzorci vedenja, interesov in aktivnosti.
Vzrok za pojav avtizma ni poznan, po vsej verjetnosti gre za preplet več dejavnikov. Običajno ga spremljajo druga zdravstvena ali genetska stanja. Pogosteje se pojavlja pri dečkih kot pri deklicah. Večje tveganje za nastanek motnje imajo prezgodaj rojeni otroci, otroci z nizko obporodno težo in otroci, ki se rodijo starejšim staršem.
Slika: MAS se pogosteje pojavlja pri dečkih kot pri deklicah. (vir: Canva)
Otroci z avtizmom imajo veliko skupnih značilnosti, hkrati pa so med njimi tudi velike razlike. Ker se motnja razlikuje glede pojavnosti in intenzivnosti, jo je pogosto težko prepoznati. Diagnoza, ki se postavi na podlagi opazovanja otrokovega vedenja in delovanja, je izjemno pomembna, saj staršem in strokovnim delavcem, ki z otrokom delajo, omogoči, da poiščejo ustrezne informacije in pomoč.
Kriteriji za diagnosticiranje MAS:
1.Stalni primanjkljaji v socialni komunikaciji in socialni interakciji:
Primanjkljaji v vzajemnih socialnih in čustvenih odnosih
Primanjkljaji v verbalni in neverbalni komunikaciji, vedenju in socialni interakciji
Primanjkljaji v vzpostavljanju, ohranjanju in razumevanju socialnih odnosov
2. Primanjkljaji na področju vedenja, interesov in aktivnosti:
Stereotipni in ponavljajoči gibalni vzorci
Težave pri prilagajanju spremembam, nagnjenost k rutinam in ritualom, rigidnost v mišljenju in vedenju
uporaba predmetov na neobičajen in vedno enak način, stereotipen in ponavljajoč govor
Omejeni, vztrajni in nefleksibilni interesi, ki so nenavadni in zelo intenzivni
Prevelika ali premajhna občutljivost na senzorne dražljaje in neobičajen interes za senzorne dražljaje v okolici
Za potrditev diagnoze morajo biti simptomi prisotni že v zgodnjem otroštvu (pred tretjim letom starosti), povzročati morajo pomembne omejitve na socialnem in drugih področjih posameznikovega funkcioniranja. Primanjkljaji ne smejo biti posledica intelektualnih primanjkljajev ali globalnega razvojnega zaostanka.
Otroci z MAS so lahko usmerjeni v katerikoli program vzgoje in izobraževanja. Mnogi usmerjanja v programe za otroke s posebnimi potrebami sploh ne potrebujejo, saj jim je dovolj podpora, ki jo v vrtcu ali šoli nudijo brez tega statusa.
GOVOR, JEZIK IN KOMUNIKACIJA OTROK Z AVTIZMOM
Razvoj govora in jezika pri otrocih z MAS se med posamezniki zelo razlikuje. Na splošno velja, da se z naraščanjem otrokovih kognitivnih sposobnosti izboljšujejo tudi njegove jezikovne sposobnosti. Ker je avtizem redko diagnosticiran pred tretjim letom, obstaja le malo informacij o razvoju govora in jezika v obdobju pred tem.
Otroci s tipičnim razvojem komunikacijsko namero kažejo že od rojstva dalje – prepoznajo materin glas, vzpostavljajo očesni stik, z gestami pokažejo, kaj želijo … Pri otrocih z MAS se te oblike vedenja običajno ne pojavljajo. Za njih je značilno slabše odzivanje na materin glas in na svoje ime. Otroci z MAS navadno spregovorijo pozneje, tudi kasnejši razvoj govora in jezika je pri njih počasnejši kot pri tipično razvijajočih se vrstnikih. Pri nekaterih se lahko pojavi celo nazadovanje v govornem razvoju. Približno tretjina otrok z MAS ne uporablja besedne komunikacije, ali pa je ta zelo omejena.Kako pomagati otroku s pomočjo lutke Gingo si lahko preberete TUKAJ.
Značilnosti komunikacije otrok z MAS, ki so lahko prisotne, ni pa nujno:
težave pri vzpostavljanju dialoga, izmenjavi v pogovoru in njegovem zaključevanju. Zdi se, kot da osebe z MAS sogovornika ne poslušajo in ne vedo, kako reagirati na njegove komentarje. Pogosto govorijo o svoji najljubši temi, pri tem pa ne opazijo, da sogovorca tema mogoče ne zanima.
dobesedno interpretiranje slišanega, ne prepoznavanje sogovornikovega namena
težave z razumevanjem metafor, ironije, šal in sarkazma
nenavadna uporaba nekaterih besed in fraz
eholalija (ponavljanje določene fraze, ali tistega, kar je nekdo rekel)
neobičajna prozodija govora (spremenjena višina glasu, ritma, naglaševanja in melodije govora), kar je eden od najhitreje prepoznanih znakov, ki kažejo na to motnjo
izrazito formalen govor, ki spominja na govor odraslega
Slika: Otroci s tipičnim razvojem komunikacijsko namero kažejo že od rojstva dalje (vir: Canva)
Otrokom z MAS je v veliko pomoč, če z njimi govorimo na jasen, dosleden način ter jim damo dovolj časa, da sprejmejo in sprocesirajo informacijo, ki jim je bila povedana, ter počakamo, da se nanjo odzovejo.
Viri in literatura:
Jurišić, B. (1992). Avtizem. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.
Kim, SH., Paul, R., Tager – Flusberg, H. in Lord C. (2014). Language and Communication in Autism. V F. Volkmar idr. (ur.), Handbook of Autism and Pervasive Developmental Disorders, Volume 1: Diagnosis, Development, and Brain Mechanisms (str. 230–262). Hoboken, NJ: John Wiley & Sons.
»Lutka že dolgo ni več le sredstvo za pripravo predstav in motivacijo pri pouku, vedno bolj postaja magična moč v rokah učitelja in spodbuja kognitivni, socialni in čustveni razvoj« (Korošec, 2002, str. 31).
Ravno ta magična moč učitelja ali starša pa lahko postane tudi lutka Gingo, ki sem jo uporabila tudi sama v drugem razredu osnovne šole.
Lutka Gingo je odlično terapevtsko sredstvo, ki otrokom pomaga, da lažje povedo, kaj čutijo, mislijo in doživljajo. Z njo se otroci lažje pogovorijo, saj se počutijo manj ogrožene, manj jih je strah kot takrat, ko neposredno govorijo z osebo, predvsem odraslo osebo. (Mirtič, 2017). V razredu je Gingo postal del njih, njihov sošolec. Nekdo, ki jih posluša, jih razume, ima podobne težave. Nekdo, ki mu lahko zaupajo. Čeprav sem lutko držala jaz kot učiteljica, je bilo opazno, da pogovor z lutko teče drugače kot direktno z mano, ki konec koncev v razredu predstavljam tudi avtoriteto, kar pa Gingo ni predstavljal (Korošec, 2002).
V razredu je Ginga možno uporabiti na različne načine. V nadaljevanju bom predstavila nekaj dejavnosti, kako smo ga uporabili mi.
Kako Ginga uporabiti pri šolski otrocih?
V pogovoru o čustvih. V našem razredu je imel Gingo prav posebno vlogo, in sicer je vsak dan ob koncu dneva vsakega učenca vprašal preprosto, a težko vprašanje, kako je.
Dejavnost je pri nas postala pomemben del rutine, ki je učencem pomagala pri čustvenem (zavedanje čustev, izražanje čustev, obvladovanje čustev ipd.) in socialnem razvoju.
Potek dejavnosti:
Najprej smo v razredu spoznali čustva. Vsak dan ali določene dneve smo nekaj minut namenili spoznavanju posameznih čustev (veselje, jeza, žalost, biti pomirjen, navdušenost, zaskrbljenost itd.). Pogovorili smo se o tem, kako se ob posameznem čustvu počutimo, v katerem delu telesa ga čutimo, kaj razmišljamo, ko čutimo določeno čustvo, kdaj ga čutimo, ali je dobro, da se dlje časa tako počutimo, kaj lahko naredimo, da se bomo počutili bolje, kaj so dobre lastnosti posameznega čustva. Pri pogovoru si lahko pomagamo z različnimi knjigami, ustvarjalnimi dejavnostmi, slikami ali fotografijami oseb, ki izražajo različna čustva, glasbo, obrisom človeškega telesa, na katerem učenci označijo, kje čutijo določeno čustvo, plakati ipd.
Ko smo čustva spoznali, sem vpeljala dejavnost, da so se učenci ob koncu dneva postavili v kolono, v kateri je Gingo vsakega vprašal, kako je. Učenec je moral nato povedati eno ali več čustev glede na svoje počutje v danem trenutku. Včasih so povedali tudi, zakaj se tako počutijo. Edino pravilo je bilo, da ne reče zgolj v redu. Če je imel otrok pri tem težave, sem mu sama za pomoč naštela nekaj čustev. Če ni želel povedati Gingu, pa je v razredu visel tudi plakat z »emotikoni«, na katerem je učenec označil svoje počutje.
Dejavnost lahko izvajamo tudi na začetku dneva in tako tudi sami dobimo vpogled v otrokovo doživljanje dneva (pred poukom in po pouku).
Kot motivacijo za delo. Gingo je učence pogosto obiskal na začetku ure, se z njimi pošalil in napovedal, kaj jih tisto uro čaka, kaj se bodo učili in kaj so cilji določene ure.
Ginga lahko postavimo na vidno mesto in tako učence spremlja pri delu oz. pri različnih dejavnostih.
Lahko naredimo tudi razredno gledališče, pri katerem Gingo postane gledalec, ki z zanimanjem spremlja nastope učencev, prav tako pa ga lahko učenci vključijo v svoje točke. V našem razredu so učenke sestavile Gingo ples in pesem, v kateri so predstavile, kaj jim pomeni lutka.
Za predstavitev dejavnosti/urnika. Gingo je na začetku dneva predstavil urnik dejavnosti, ki bodo učence čakale tisti dan. Pri predstavitvi pa si lahko pomaga tudi z vizualno podporo, ki jo sproti pritrjuje na vidno mesto.
Gingo v šoli (vir slike: Alja Vintar)
Za ponazoritev ustrezne glasnosti v razredu, t. i. GLASOMETER. Z učenci smo se dogovorili za znake, ki jih bo Gingo ob določeni glasnosti pokazal s telesom.
Primer:
Preglasno delo: Gingo si maši ušesa.
Vsakdanji glas: Gingo stoji.
Tihi glas: Gingo sedi.
Tišina: Gingo leži.
Skozi zgornje dejavnosti je razvidno, da je Gingo pri nas predstavljal dopolnilo ali popestritev rednega pouka. Predstavljal pa je tudi pomemben del osebnega razvoja učencev. Gingu so učenci lažje zaupali svoje notranje doživljanje. Na začetku leta je bilo sicer težje, vendar so se iz dneva v dan začeli bolj odpirati in Gingu povedali tudi tiste male skrivnosti, ki jih drugače ne bi. Pogosto se je zgodilo, da ko je učenec Gingu povedal, da je npr. žalosten in zakaj, je prejel podporo drugih sošolcev, ki so slišali njegove besede, npr. so rekli, da so tudi sami to doživeli ali pa so učenca preprosto objeli.
Alja Vintar,
mag. prof. poučevanja na razredni stopnji
Viri in literatura:
Korošec, H. (2002). Neverbalna komunikacija in lutka. V: Korošec, H., Majaron, E. (ur.). Lutka iz vrtca v šolo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Dihanje je ena najpomembnejših življenjskih funkcij, o kateri ne razmišljamo prav pogosto, saj večino časa poteka nezavedno in jo smatramo kot nekaj samoumevnega. Vendar pa način dihanja pomembno vpliva na različna področja, tudi na razvoj govora in jezika, ter s tem kroji kvaliteto življenja.
Pravilno dihanje
Pravilno dihanje je dihanje skozi nos. Ob tem so usta praviloma zaprta, jezik pa prislonjen na nebo tik za zgornjimi zobmi. Mišice jezika pritiskajo na zgornjo čeljust od spodaj in na alveolarni greben od znotraj, zaradi česar se čeljust in posledično celotna ustna in nosna votlina razvijajo pravilno. Poleg tega se pri dihanju skozi nos zrak navlaži, očisti in segreje, zaradi česar je ta bolj primeren, da vstopi v občutljiva pljuča.
Dihanje skozi nos torej ni le bolj priporočljivo, ampak nujno potrebno za skladen razvoj obraza, čeljusti, zob, dihal ter je osnova za pravilno telesno držo. Poleg estetske funkcije dihanje skozi nos vpliva na celotno telo, organe in organske sisteme. Zavedati se moramo, da lahko dolgotrajno dihanje skozi usta škodljivo vpliva na zdravje in pusti trajne posledice.
Vzroke za pojav dihanja skozi usta največkrat najdemo v našem okolju in navadah, redkeje so organskega izvora. Pogosto je težko določiti, zakaj se pri otroku pojavi dihanje skozi usta. Običajno je vzrokov več in se med seboj prepletajo:
prekratka podjezična vez,
naporen in travmatičen porod,
krajši čas dojenja,
predolga uporaba stekleničke za hranjenje in dude, sesanje palca,
toksini v okolju (prisotni v času nosečnosti ali zgodnjega razvoja), ki spodbujajo nastanek respiratornih okužb in alergij ter s tem dihanje skozi usta.
Posledice dihanja na usta
Nepravilno dihanje vpliva na kvaliteto življenja z več vidikov:
slabše spanje ponoči (spalne apneje, smrčanje, škrtanje, močenje postelje) in utrujenost podnevi, kar vpliva na slabše razpoloženje, razdražljivost, težjo koncentracijo v šoli, zmanjšajo se tudi kognitivne sposobnosti,
drugačen razvoj lobanjskih kosti (za otroke, ki dihajo skozi usta je značilen razvoj ozkega in dolgega obraza, nepravilno izrasli zobje, visoko nebo, vidne dlesni ob nasmehu),
težave na področju razvoja govora in jezika,
povečana možnost za nastanek kariesa (bolj suha usta in drugačen pH sline),
slabši vid (astigmatizem in kratkovidnost),
spremembe v delovanju medenice, kolen, kolkov in stopal,
vodi lahko v anksioznost in celo depresijo.
Vpliv dihanja skozi usta na razvoj govora
Zaradi drugače razvitih obraznih kosti imajo otroci, ki dihajo skozi usta, pogosteje težave s pravilno izgovorjavo določenih glasov. Najpogosteje se težave odražajo pri izgovorjavi sičnikov, šumnikov in tudi nekaterih drugih glasov, ki so tvorjeni spredaj v ustni votlini, saj zaradi nepravilne oblike obraza in nepravilno izraslih zob, jeziček med govorom uhaja med zobe. Govorimo o medzobni izgovorjavi.
Ker dihanje skozi usta vpliva tudi na pogostejša vnetja ušes, je potrebno biti pri razvoju govora in jezika pozoren tudi na ta vidik. Vnetja namreč lahko otežujejo zaznavanje glasov jezika, kar onemogoča učenje pravilne izgovorjave, hkrati pa vpliva tudi na razvoj fonološkega zavedanja, ki je ključno v procesu začetnega opismenjevanja – vpliva na učenje branja in pisanja in ima velik vpliv na kasnejši uspeh v šoli.
Kaj lahko storimo?
Ključno je, da se zavedamo pomembnosti dihanja skozi nos, smo na način dihanja pozorni in ob zaznani napačni obliki dihanja čimprej ukrepamo ter tako preprečimo nadaljnje škodljive posledice. Smiselno se je posvetovati z ustreznimi strokovnjaki (npr. s holističnimi zobozdravniki in ustnimi higieniki, pedontologi, ortodonti, pediatri, otroinolaringologi, logopedi, kraniosakralni terapevti …), ki bodo pomagali poiskati vzrok neustreznega dihanja in znali svetovati.
Za trdno in varno hišo, ki bo kos različnim vremenskim vplivom in zobu časa, so nujno potrebni dobro zgrajeni in trdni temelji. Podobno kot v gradbeništvu pa je tudi pri razvoju govora in jezika. Če želimo, da bo otrokov govorno-jezikovni razvoj uspešen, le-ta potrebuje trdno osnovo, ki jo predstavlja ustrezno razvita SLUŠNA POZORNOST.
Razvoj slušne pozornosti se začne že zelo zgodaj. Že dojenček posluša in je pozoren na različne zvoke in glasove, se nanje odziva, jih posnema in se s tem uči.
Sposobnost, da se otrok osredotoči na določen zvok, imenujemo SLUŠNA POZORNOST.
Ustrezno razvita slušna pozornost otroku omogoča sprejemanje in razumevanje besednih sporočil, učenje glasov in jezikovnih pravil, kasneje pa predstavlja tudi osnovo za razvoj fonološkega zavedanja in drugih veščin, ki so nujne za učenje branja in pisanja. Dokazano je, da razvoj slušne pozornosti v predšolskem obdobju vpliva na poznejši učni uspeh otroka v šoli.
Ker so slušni vtisi kratkotrajni, mora otrok izrečene besede obdržati v spominu, nato pa jih povezati s pomenom in se nanje primerno odzvati, kar je zelo zahtevna naloga. Strokovnjaki ugotavljajo, da je slušna pozornost pri otrocih v današnjem času pogosto slabo razvita, na kar delno vpliva velika izpostavljenost elektronskim napravam. Otrok ima šibko slušno pozornost, kadar ne zmore poslušati dovolj dolgo in dovolj zbrano. Otroka s slabšo slušno pozornostjo lahko prepoznamo po nekaterih zunanjih znakih: otrok je nemiren, se preseda, odide stran, se zaposli s kakšno drugo aktivnostjo, moti druge otroke …
Foto: Arhiv GingoTalk
Odrasli lahko spodbujamo otrokovo slušno pozornost na različne načine:
Preden se z otrokom pričnemo pogovarjati, pridobimo njegovo pozornost tako, da se spustimo na njegovo fizično raven in ga pokličemo po imenu.
Med pogovorom z otrokom vzpostavimo očesni stik.
Ko se z otrokom pogovarjamo, omejimo število dražljajev v okolju (npr. ugasnemo televizor ali radio).
Navodila prilagodimo otrokovi starosti (malčkom do drugega leta dajemo le enodelna navodila, kasneje pa lahko tudi sestavljena).
Ko otrok govori, ga ne prekinjamo, zraven ne počnemo drugih stvari ter mu jasno pokažemo, da ga poslušamo (npr. s kimanjem, komentiranjem povedanega).
V nadaljevanju je predstavljenih še nekaj aktivnosti, s katerimi lahko krepimo razvoj otrokove slušne pozornosti.
1.POSLUŠANJE ZVOKOV OKOLJA
Na poslušanje zvokov okolja lahko navajate že zelo majhnega otroka in s tem razvijate njegovo slušno pozornost. Odpravite se lahko na sprehod v mesto ali gozd, ali pa zvoke poslušate kar doma. S tem bo otrok spoznal in usmeril pozornost na različne zvoke. Sprva mu izvor zvoka pokažite in ubesedite vi, kasneje pa počakajte, da otrok sam zazna in pove ali opiše, kaj sliši.
2. ZAPOMNITEV RITMA
Zaploskajte ritem, nato pa naj ga za vami ponovi otrok. Začnite s preprostimi ritmičnimi vzorci (npr. le dva kratka ploska), pri katerih bo otrok uspešen, šele nato pa nadaljujte z nekoliko daljšimi in težjimi. Da bo igra zabavnejša, lahko uporabite različne inštrumente (boben, palčke).
3. POZORNO POSLUŠANJE ZGODBE
Izberite zgodbo, ki jo otrok dobro pozna. Ob branju namerno spremenite del besedila (npr. »Rdeča Kapica je šla na obisk k svojemu dedku. V gozdu je srečala velikega petelina.«). Otrokova naloga je, da pozorno sledi zgodbi in zazna napako (ob napaki npr. dvigne roko).
4. RISANJE PO NAVODILU
Otroku podajte natančna navodila kaj, kam in s kakšno barvo naj kaj nariše. Pred tem naredite skico končnega izdelka. Otrokovo risbo primerjajte s skico in skupaj ugotovite, kako natančno je upošteval vaša navodila.
5. VSAKODNEVNE AKTIVNOSTI
Med nakupovanjem otroku naštejte tri stvari, ki jih potrebujete, in ga zadolžite, da si jih zapomni ter jih v trgovini poišče. Če kakšno stvar pozabi, mu pomagajte z namigom.
Pri peki peciva otroku preberite recept, nato pa ga spodbudite, da poišče ustrezne sestavine.
Naštetih je le nekaj idej za spodbujanje razvoja slušne pozornosti, možnosti pa je neskončno. Bodite ustvarjalni in skušajte poiskati dejavnosti, ki bodo otroku všeč, saj bo tako zanje bolj motiviran in uspeh zato večji.
Levc, S. (2014). Liba laca lak: kako pomagamo otroku do boljšega govora. Ljubljana: samozaložba.
Za boljšo uporabniško izkušnjo na tej strani uporabljamo piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo. Več informacij najdete na strani Varstvo osebnih podatkov.
