»Lutka že dolgo ni več le sredstvo za pripravo predstav in motivacijo pri pouku, vedno bolj postaja magična moč v rokah učitelja in spodbuja kognitivni, socialni in čustveni razvoj« (Korošec, 2002, str. 31).
Ravno ta magična moč učitelja ali starša pa lahko postane tudi lutka Gingo, ki sem jo uporabila tudi sama v drugem razredu osnovne šole.
Lutka Gingo je odlično terapevtsko sredstvo, ki otrokom pomaga, da lažje povedo, kaj čutijo, mislijo in doživljajo. Z njo se otroci lažje pogovorijo, saj se počutijo manj ogrožene, manj jih je strah kot takrat, ko neposredno govorijo z osebo, predvsem odraslo osebo. (Mirtič, 2017). V razredu je Gingo postal del njih, njihov sošolec. Nekdo, ki jih posluša, jih razume, ima podobne težave. Nekdo, ki mu lahko zaupajo. Čeprav sem lutko držala jaz kot učiteljica, je bilo opazno, da pogovor z lutko teče drugače kot direktno z mano, ki konec koncev v razredu predstavljam tudi avtoriteto, kar pa Gingo ni predstavljal (Korošec, 2002).
V razredu je Ginga možno uporabiti na različne načine. V nadaljevanju bom predstavila nekaj dejavnosti, kako smo ga uporabili mi.
Kako Ginga uporabiti pri šolski otrocih?
- V pogovoru o čustvih. V našem razredu je imel Gingo prav posebno vlogo, in sicer je vsak dan ob koncu dneva vsakega učenca vprašal preprosto, a težko vprašanje, kako je.
Dejavnost je pri nas postala pomemben del rutine, ki je učencem pomagala pri čustvenem (zavedanje čustev, izražanje čustev, obvladovanje čustev ipd.) in socialnem razvoju.
Potek dejavnosti:
Najprej smo v razredu spoznali čustva. Vsak dan ali določene dneve smo nekaj minut namenili spoznavanju posameznih čustev (veselje, jeza, žalost, biti pomirjen, navdušenost, zaskrbljenost itd.). Pogovorili smo se o tem, kako se ob posameznem čustvu počutimo, v katerem delu telesa ga čutimo, kaj razmišljamo, ko čutimo določeno čustvo, kdaj ga čutimo, ali je dobro, da se dlje časa tako počutimo, kaj lahko naredimo, da se bomo počutili bolje, kaj so dobre lastnosti posameznega čustva. Pri pogovoru si lahko pomagamo z različnimi knjigami, ustvarjalnimi dejavnostmi, slikami ali fotografijami oseb, ki izražajo različna čustva, glasbo, obrisom človeškega telesa, na katerem učenci označijo, kje čutijo določeno čustvo, plakati ipd.
Ko smo čustva spoznali, sem vpeljala dejavnost, da so se učenci ob koncu dneva postavili v kolono, v kateri je Gingo vsakega vprašal, kako je. Učenec je moral nato povedati eno ali več čustev glede na svoje počutje v danem trenutku. Včasih so povedali tudi, zakaj se tako počutijo. Edino pravilo je bilo, da ne reče zgolj v redu. Če je imel otrok pri tem težave, sem mu sama za pomoč naštela nekaj čustev. Če ni želel povedati Gingu, pa je v razredu visel tudi plakat z »emotikoni«, na katerem je učenec označil svoje počutje.
Dejavnost lahko izvajamo tudi na začetku dneva in tako tudi sami dobimo vpogled v otrokovo doživljanje dneva (pred poukom in po pouku).
- Kot motivacijo za delo. Gingo je učence pogosto obiskal na začetku ure, se z njimi pošalil in napovedal, kaj jih tisto uro čaka, kaj se bodo učili in kaj so cilji določene ure.
Ginga lahko postavimo na vidno mesto in tako učence spremlja pri delu oz. pri različnih dejavnostih.
Lahko naredimo tudi razredno gledališče, pri katerem Gingo postane gledalec, ki z zanimanjem spremlja nastope učencev, prav tako pa ga lahko učenci vključijo v svoje točke. V našem razredu so učenke sestavile Gingo ples in pesem, v kateri so predstavile, kaj jim pomeni lutka.
- Za predstavitev dejavnosti/urnika. Gingo je na začetku dneva predstavil urnik dejavnosti, ki bodo učence čakale tisti dan. Pri predstavitvi pa si lahko pomaga tudi z vizualno podporo, ki jo sproti pritrjuje na vidno mesto.
- Za ponazoritev ustrezne glasnosti v razredu, t. i. GLASOMETER. Z učenci smo se dogovorili za znake, ki jih bo Gingo ob določeni glasnosti pokazal s telesom.
Primer:
Preglasno delo: Gingo si maši ušesa.
Vsakdanji glas: Gingo stoji.
Tihi glas: Gingo sedi.
Tišina: Gingo leži.
Skozi zgornje dejavnosti je razvidno, da je Gingo pri nas predstavljal dopolnilo ali popestritev rednega pouka. Predstavljal pa je tudi pomemben del osebnega razvoja učencev. Gingu so učenci lažje zaupali svoje notranje doživljanje. Na začetku leta je bilo sicer težje, vendar so se iz dneva v dan začeli bolj odpirati in Gingu povedali tudi tiste male skrivnosti, ki jih drugače ne bi. Pogosto se je zgodilo, da ko je učenec Gingu povedal, da je npr. žalosten in zakaj, je prejel podporo drugih sošolcev, ki so slišali njegove besede, npr. so rekli, da so tudi sami to doživeli ali pa so učenca preprosto objeli.
Alja Vintar,
mag. prof. poučevanja na razredni stopnji
Viri in literatura:
Korošec, H. (2002). Neverbalna komunikacija in lutka. V: Korošec, H., Majaron, E. (ur.). Lutka iz vrtca v šolo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Mirtič, Š. (2017). Uporaba lutke v različnih starostnih skupinah otrok v vrtcu. Diplomsko delo. Pridobljeno na: http://pefprints.pef.uni-lj.si/4407/1/DIPLOMSKO_DELO_%C5%A0pela_Mirti%C4%8D.pdf