Otrok ne izgovarja glasu R- kako mu pomagam?

Posted on

Ima otrok težave z izreko galsu R? Glas R nadomešča z J ali L , ga v celoti izpušča ali reče celo nekoliko drugače? Težava z izreko glasu R je pogost razlog, zaradi katerega se starši obrnejo po pomoč k logopedu. Čakalne dobe za prvi pregled so običajno zelo dolge, kar starše nemalokrat spravlja v stisko. Kaj vse je lahko vzrok, da otrok glasu še ni usvojil in kako otroku lahko pomagamo?

Možni vzroki za napačno izreko glasu R:

  • prekratka podjezična vez,
  • slabša gibljivost jezika,
  • povečani mandlji,
  • povečana žrelnica,
  • netipična oblika ustnega neba,
  • govorni model (v družini že prisotne podobne težave),
  • idr.

Kaj storiti, če je otrok starejši od 5. let in pol in glas R nadomešča z glasm L?

To nadomeščanje je običajen pojav, saj se glas R lahko razvija do 5. leta, in sicer iz glasu L, pri katerem je potrebno narediti dvig jezika za zgornje zobe, glas R pa nato zahteva še tresenje jezične konice.

Verjetnost, da bo otrok iz glasu L samostojno prešel v glas R obstaja, a po 6. letu je priporočljivo, da ima otrok usvojene vse glasove. Takrat namreč postane šolar in prične z začetnim opismenjevanjem, zato je pregled in obravnava pri logopedu smiselna.

Kaj storiti, če otrok glas R izgovarja iz grla, ga izpušča (riba -/iba/) ali ga nadomešča z drugimi glasovi, kot so J, V, W (riba- /jiba, viba, wiba/)?

V tem primeru pomoč logopeda poiščite že prej, tudi če je otrok mlajši. V nasprotju z nadomeščanjem z L, gre tu za manj tipično težavo, zato je logopedska obravnava praktično nujna.

Kaj pričakovati pri logopedu?

Logoped bo vašemu otroku pomagal povečati gibljivost jezika, gibanje jezika navzgor, gibanje jezika na mestu, kjer se izgovori glas R, torej za zgornjimi zobmi, pridobivanje vibracije s tresenjem s palčko pod otrokovim jezikom, idr. Da bo otrok pri vajah kar se da uspešen, se poslužujemo različnih taktilnih, vizualnih in slušnih pomagal, predvsem pa je pomembna aktivna vloga starša in redna vadba doma.

Kako lahko pomagam otroku doma?

Kadar se pri otroku opaža odstopanja ali težave na področju izreke določenih glasov, ali na drugih področjih govorno-jezikovne komunikacije, je pregled in obravnava pri logopedu potrebna, smiselna in učinkovita. V kolikor otrok že obiskuje logopeda ali z otrokom čakate na prvi pregled, si lahko z določanimi didaktičnimi pripomočki in vajami pomagate doma. Igra “Klepetajmo!”, ki vsebuje lutko s karticami za spodbujanje motorike govoril, je bila razvita ravno z namenom, da vam in otroku pomaga, da z določenimi aktivnostmi spodbujate spretnost jezika in otroku pri pridobivanju glasu R omogočite hitrejši napredek.


Foto: Foto Travnik

Avtorici: Meta Dolinar, Petra Kavšek Vrhovec

Kako doma kvalitetno preživljati prosti čas z otrokom?

Posted on

Poslušanje in pripovedovanje zgodb

Prebiranje knjig predstavlja enega izmed koristnih načinov preživljanja prostega časa z malčkom. Ob tem razvijamo otrokov celostni govorno-jezikovni razvoj. Ob prebiranju spodbujamo otrokovo slušno pozornost, jezikovno razumevanje, izražanje, širimo besedišče, otrokovo mišljenje in domišljijo. Kadar želimo branje popestriti, narediti zabavnejše in otroka dodatno motivirati za poslušanje ter pripovedovanje zgodb, mu lahko ponudimo posebne knjige in drug raznolik material.

Knjige z magnetki

Otrokom so zelo zanimive knjige, ki vključujejo dodatne materiale ali predmete, ki jih je možno premikati. Takšne knjige so knjige z magnetki. Otrok magnetke razporeja v knjigo glede na zgodbo, ki mu jo pripovedujete. Zgodba je lahko vsakič drugačna, navezuje pa naj se na magnetke in vsebino, narisano v knjigi. Otroku na primer rečemo: “Nekega dne je krava po travniku lovila psa, muca pa se je skrivala na drevesu.” Otrok razporedi magnetek krave, psa in muce na ustrezno mesto v knjigi. Če je otrok mlajši podamo manj informacij, starejši otroci pa zmorejo slediti že daljšim, sestavljenim navodilom. Vlogi lahko tudi zamenjate. Tako otrok vam pripoveduje zgodbo, vi pa razporejate magnetke glede na slišano vsebino. Otrok bo ob tem razvijal slušno pozornost, učil se bo razumevanja in uporabe različnih predlogov, razvijal bo domišljijo, izražanje in še in še.

Foto: Nastja Kastelec

Knjige brez besedila

Prebiranje in opisovanje slikanic brez besedila je izjemno zabavno, saj je podobno kot pri knjigah z magnetki, zgodba vedno lahko drugačna. Za posamezno sliko lahko uporabljate različne sopomenke, zgodbo opisujete vedno na drugačen način in s tem pritegnete otrokovo pozornost. Tovrstne slikanice lahko opisujete izmenično: otrok – odrasel, lahko se dopolnjujete, postavljate otroku vprašanja, zaključujete zgodbo na smešen način ipd. Prav tovrstne raznolike možnosti še učinkoviteje pripomorejo k spodbujanju govorno-jezikovnega razvoja otroka. Posamezne prizore in situacije lahko povežete z določeno situacijo, ki jo je otrok že doživel in se o njej pogovorite. Možnosti je neskončno. Ko si otrok ob slikovnem materialu izmišljuje popolnoma svojo zgodbo, ob tem pomembno krepi jezik in domišljijo. Otrokovo zgodbo lahko včasih namenoma napačno obnovite in opazujete, ali je otrok opazil, da ste si pravzaprav zgodbo napačno zapomnili in vas bo popravil, ob tem pa se bo tudi zabaval. Ste že kdaj poskusili?

Ustvarite čisto svojo knjigo

Ali pri vas kdo praznuje? Se približuje kakšen praznik? Spodbudite otroka, da ustvari čisto svojo zgodbo, ki jo bo podaril babici, dedku, bratcu ali sestrici, ali pa jo bo ustvaril zase. Otrok bo bolj motiviran za ustvarjanje zgodbe in izdelovanje slikopisa, če bo vedel, zakaj ali za koga to počne. Poljubno zgodbo s slikami ustvarite na risalni list, naredite barvni plakat, lahko jo oblikujete v obliki čestitke ali voščilnice ali ustvarite čisto pravo knjigo. Lahko nastane čudovito darilo ali nova knjiga na domači knjižni polici.

Pripovedovanje zgodbe ob narisani sliki z uporabo plastelina, manjših predmetov ali igrač

Z otrokom narišemo večjo sliko, ki vključuje podrobnosti. Na primer: Narišemo travo, na kateri je deklica s košaro, klopca, drevo, na nebu narišemo oblak, sonce in metulja. Z otrokom iz plastelina izdelamo kroglice, ki so lahko različnih velikosti in barv. Kroglice iz plastelina lahko predstavljajo določen predmet, npr. jabolka. Otroku pripovedujemo zgodbo o deklici, ki je nabirala jabolka. “ Nekega dne je živela deklica, ki je odšla nabirat jabolka. Ta jabolka so bila na res nenavadnih krajih. Dobro poslušaj, kje so bila in jih razporedi po sliki. Dve majhni jabolki sta bili na drevesu, eno veliko pa je bilo na oblaku.” Otrok pozorno posluša in jabolka razporeja po navodilu. Vlogi nato tudi obrnemo. “Kje pa so še bila jabolka, ki jih je deklica želela nabrati?”. Ko imamo vse predmete razporejene, se lahko igramo igro, da vzamemo predmete iz slike. V našem primeru vzamemo jabolka, ki so na določenem mestu. Primer: “Deklica je vzela eno jabolko, ki je raslo na drevesu, in eno, ki je bilo na oblaku.” Seveda so jabolka lahko tudi na zelo nenavadnih mestih, na primer na, nad ali pod metuljem, oblakom, drevesom ali klopco. Tovrstne aktivnosti so primerne za otroke od 3. leta dalje. Z njimi otroci začenjajo razumeti in pravilno uporabljati različne predloge in tvoriti vse daljše stavke z več podrobnostmi. Za tovrstne aktivnosti lahko namesto plastelina uporabimo tudi druge majhne predmete (kamenčke, gumbe, majhne figurice, majhne listke, na katere narišemo živali, idr.). Pustite domišljiji prosto pot.

Foto: Media from Wix

Pripoved zgodbe ob posameznih slikah

Iz reklamnih letakov, revij ali posameznih didaktičnih iger (spomin, Črni Peter) izberite slike predmetov, oseb, živali, rastlin, hrane, krajev in jih postavite v določeno poljubno zaporedje. Sestavite kreativno zgodbo ob slikah – otroku bo predvsem všeč, če se boste ob obnovi njegove zgodbe, kdaj zmotili ali bo v zgodbi nekaj, kar v realnosti ni mogoče. Primer: imamo sliko muce, jagode, skodelice in strehe. Izmislimo si zgodbo: “Nekega dne je sosedova muca zagledala skodelico polno jagod. Pojedla jih je, potem pa vzela prazno skodelico in jo nesla na vrh hiše. Usedla se je v skodelico in se spuščala po strehi hiše, kot bi bila na toboganu.” Če iz posameznega sklopa slik uspete sestaviti res neverjetno zgodbo, se z otrokom pogovorite, kaj pa bi bilo v tej situaciji res možno. Na primer: “Muca je bila na strehi. Opazovala je, kaj se dogaja okoli nje. Na vrtu je opazila deklico, ki je v rokah držala skodelico in nabirala jagode.”

Foto: Nastja Kastelec – Nastasia Photography (Logopetka)

Pripoved ob slikah lahko spodbujate tudi s SLIKOVNIMI KARTICAMI VEM-POVEM: set 1 in set 2, ki jih najdete TUKAJ.

Ob današnjem hitrem tempu življenja se pogosto zgodi, da nam zmanjka časa za aktivnosti, ki bi jih sicer mi ali otrok zelo radi počeli. Pogosto tako preskočimo prebiranje pravljic pred spanjem, saj se nam mudi ali imamo pomembnejše opravke. Ob tem ne opazimo, da otrok morda ne zdrži določen čas ob poslušanju daljše zgodbe, ji ne uspe slediti ali je ne razume, ima celo odpor do knjig ali pa jih preprosto skupaj s starši ni vajen prebirati. Kljub obveznostim je pomembno, da v dnevno rutino vključimo čas, ki ga namenimo le otroku. Takrat počnimo aktivnosti, ki so zabavne, kreativne in hkrati poučne. Preko različnih strategij in materialov lahko otroku na nevsiljiv ali malce drugačen način približamo prebiranje knjig. Pomagajte otroku, da skupaj z vami razvija pozitiven odnos do tovrstnih aktivnosti. Ob tem bo razvijal pomembna področja, ki neposredno vplivajo na sposobnost učinkovitega učenja; pridobivanja in izkazovanja novih znanj.

Uporaba lutke v logopedski terapiji

Posted on

Lutke predstavljajo odličen didaktični in terapevtski pripomoček, ki ga pri delu z otroki lahko uporabimo tudi v logopedski terapiji. Razlogov za uporabo lutke pri razvoju otrokove govorno-jezikovne komunikacije je več.

1. LAŽJE VZPOSTAVLJANJE KONTAKTA Z OTROKOM

Otrokov prvi kontakt z logopedom je lahko težaven, saj logopedska obravnava običajno poteka znotraj ambulante, v manj naravnem, otroku neznanem okolju. Zaradi prisotnosti osebe, ki je ne pozna, se lahko počuti manj sproščeno ali celo neprijetno. Morda bo otrok v procesu terapije težko razumel, kaj se od njega pri določeni vaji pričakuje. Zato je dobra ideja predstaviti lutko kot pomočnika v govorni terapiji in tako zmanjšati otrokovo anksioznost. S pomočjo prijateljske in simpatične lutke lahko v sproščenem vzdušju otroku razložite, kako bodo izgledale obravnava, proces določene vaje ali terapije. Tako se lažje vzpostavi zaupanja vreden odnos med logopedom in otrokom, kar posledično pozitivno vpliva na uspešnost terapije.

2. OTROKU LAŽJE IN BOLJ NAZORNO RAZLOŽIMO IN POKAŽEMO, KAKO ZA USTREZNO GOVORNO PRODUKCIJO PRAVILNO NASTAVITI GOVORNE ORGANE (ARTIKULATORJE)

Ročna lutka z usti, jezikom in zobmi je idealna za prikaz artikulacijskih vaj, pa tudi za prikaz, kako naj otrok organizira oz. nastavi svoja govorila, da izgovarjajo določen glas. V naslednjem koraku vloge lahko zamenjamo. Otrok lahko pojasni lutki, kako pravilno izgovoriti ali vaditi izreko določenega glasu. Z vključevanjem v zabavne vaje otrok pridobi potrebno znanje, ki v govorni terapiji omogoča boljše rezultate.

3. OTROCI RAJE ALI BOLJ VERJETNO POSNEMAJO LUTKO KOT ODRASLO OSEBO

Zlasti mlajši otroci se lažje kot z odraslo osebo identificirajo z igračo, ki je plišasta, simpatična, barvita. Lutka poveča otrokov interes, pozornost in motivacijo. Zato ne pomaga samo pri izvajanju primerne artikulacije posameznih glasov, temveč tudi na stopnji njihove fiksacije v zloge, besede in stavke. Poleg tega učinkovito spodbuja otroka, da vajam sledi in jih ponavlja.

4. LUTKA OTROKA SPODBUJA IN OPOGUMLJA K BOLJ SPONTANI IN SPROŠČENI GOVORNO-JEZIKOVNI KOMUNIKACIJI

Nobena druga orodja za govorno terapijo ne spodbujajo otroka, da deluje spontano in s tem spodbuja razvoj besedišča in izboljša svoje sposobnosti govorjenja tako učinkovito kot lutke. Ko otrok “govori skozi lutko”, se počuti bolj udobno in sproščeno. Podpora taki spontani dejavnosti je še posebej pomembna pri delu z otroki z zakasnelim govorno-jezikovnim razvojem in s težavami na področju fluentnosti (npr. jecljanje).

5. GOVORNA TERAPIJA POSTANE ZABAVA

Vključenost in motivacija otroka za vaje tekom govornih terapij je ključ do učinkovitega napredka. Ročna lutka kot vesel, barvit in simpatičen “govorno-terapevtski pomočnik” nam pomaga doseči ta učinek. Terapija naj bo v prvi vrsti strokovno zastavljena, vendar hkrati dinamična, zabavna, saj lahko le tako dosežemo želene cilje.

6. UPORABA LUTKE V DOMAČEM OKOLJU

Za spodbujanje govorno-jezikovne komunikacije preko igre ali vsakodnevnih situacij lahko lutke ali druge podobne igrače uporabijo tudi starši. Kot pripomoček jo uporabimo takrat, ko je otrok še mlajši in se govorna produkcija šele razvija, ali kadar opazijo, da otrokov govor kasni. Otroku preko animacije z lutko pripovedujemo pravljice, listamo knjige, se pogovarjamo. S pomočjo lutke spodbujamo, da otrok povečuje število komunikacijskih izmenjav, večkrat uporabi določen izraz in ga vse bolj pravilno izgovori. Po 3. letu lahko otrok lutko že uporabi tudi v samostojni igri, ob tem se čustveno izraža, razvija tudi domišljijo. Če otrok obiskuje logopeda, lahko starši lutko uporabijo kot odlično motivacijsko sredstvo.

Uporaba lutke v govorni terapiji ali v vsakodnevnem življenju in igri z otrokom predstavlja enega izmed učinkovitih pripomočkov za spodbujanje in razvoj ročnih spretnosti, domišljije, izražanja čustev, omogoča podoživljanje dogodkov, vsesplošni duševni razvoj in razvoj govorno-jezikovne komunikacije.

Avtorica: Meta Dolinar, dipl. prof. spec. in reh. pedagog – logoped

VIR

Sowula, A. 5 reasons to use puppets in speech therapy. Pridobljeno 27.11.2018, s http://www.moowi.eu/5-reasons-to-use-puppets-in-speech-therapy/

Otrok ne izgovarja glasu L

Posted on

Težave z glasom L najpogosteje opažajo tisti starši (lahko tudi otroci), katerih ime otroka ali bližnje osebe vsebuje omenjeni glas. Spet drugi starši ali vzgojitelji temu ne posvečajo posebne pozornosti, saj menijo, da je njihov otrok še majhen in da se mu bo govor že sam popravil.

Težave z izreko L ( motnja imenovana tudi kot “lambdacizem”) je precej pogosta motnja, ko otrok ne izgovarja, napačno izgovarja ali kako drugače popači glas. Najpogosteje se dogaja, da ga zamenjuje za glas J ali ga izpušča, medtem ko se druge distorzirane oblike glasu L lahko pojavljajo kasneje v razvoju, ko se mu govor že dodobra avtomatizira (npr. izgovarjanje glasu L kot uvularni glas ali druga popačena izreka glasu L).

Glas L

Glas L naj bi otroci samostojno usvojili do 3,5 leta, pri čemer je pomembno, da je otrokov jezik tako gibljiv, da se lahko dvigne za zgornje zobe (notranji L). Če tovrstni gib oziroma dvig otrok ne more izvesti, je potreben pregled pri logopedu, da se ugotovi vzrok težav.

Vir: Media from Wix

Če opažate, da otrok izgovarja glas L kot J konstantno že okoli 3. leta starosti in menite, da bo lahko krajši čas sledil nasvetom logopeda, lahko otroka k strokovnjaku prijavite že pred 3,5 letom starosti, da se otrok čim prej nauči pravilno izgovarjati in koordinirati gibe govoril, saj se na ta način izognemo, da ne bi težavo ponotranjil ali jo na napačen način avtomatiziral.

Kaj lahko storite starši?

Starši imate velik vpliv na razvoj otrokovega govora. Otroci se preko igre in neposredne interakcije učijo novih besed, stavkov, glasov, kako uporabljati posamezne besede v določenem kontekstu, svoj govor modulirajo glede na poslušalca in so vse bolj aktivni govorci. Pa vendar se lahko kljub otrokovi bistrosti in hitrosti povezovanja vseh novih informacij zgodi, da starši ne dajejo poudarka na motorične govorne gibe (npr. brnenje z ustnicami, premikanje jezika v različne položaje ipd.). V naši kulturi je še vedno zelo močno zakoreninjeno pravilo, da se jezika pač “ne kaže”, da to ni lepo, kar v posamezni situaciji povsem drži. Pa vendar je igranje na način “Pokaži mi, kako muca pije mleko”, “Se lahko dotakneš svojega nosu?”, “ Znaš narediti “polžka” s svojim jezikom?” lahko koristno.

Tovrstne vaje motorike govoril omogočajo, da otrok lažje ozavesti različne gibe in pozicije jezika, zob, lic, čeljusti in drugih artikulatorjev, kar med drugim omogoča, da otrok posledično lažje načrtuje in skoordinira pravilni položaj in gib jezika, ki je potreben za izreko posameznega glasu.

Kako lahko starši motivirate svojega otroka, da bo »telovadil s svojim jezikom«?

Lutka Gingo je prikupna zelena maskota, ki je namenjena tudi za spodbujanje otrokove motorike govoril. Starši sprva vstavite svojo roko zadaj v glavo lutke, kazalec pa položite v lutkin jezik, ki je gibljiv v vse smeri. Priložene kartice z zabavnimi aktivnostmi so vam vodilo, da lahko otroka popeljete v domišljijski svet, se igrate, omogočate otroku, da se skupaj z lutko prosto poigra ali samo crklja, obenem pa lahko urite oz. krepite artikulatorje, predvsem gibanje jezika.

Za usvajanje glasu L lahko lutko uporabite tako, da jezik pomikate navzgor, do zgornjih zob ali nosu, za zgornje zobe, dvigujete in spuščate jezik, da prosto pade, jezik premikate tako, da se lutka oblizuje po zgornji ustnici in podobno.

Gingo je prikupen lik, ki je bil zamišljen kot maskota, ki ima tudi sam težave v govoru. Težave s katerimi se spopada vaš otrok lahko prenesete na lutko, da se bo svojih napak pričel zavedati oz. pričel razločevati, da npr. JIMONA ni enako razumljivo/pravilno kot LIMONA. Gingo in otrok se tako skupaj učita izgovorjave posameznega glasu, včasih se zmoti eden včasih pa drugi, kar otroka ne odvrne od ponavljanja.

Otroška govorna apraksija – kdaj in kako pomagati?

Posted on

Otroška govorna apraksija je govorna motnja, za katero so značilne težave pri motoričnem načrtovanju ustreznih gibov za govorno produkcijo. Vzrok težav ni v šibkosti mišic ali paralizi, ampak v delovanju možganov, in sicer v motoričnem načrtovanju, programiranju in izvedbi govora za premikanje delov telesa (artikulatorjev), ki so potrebni za govorjenje. Otrok torej ve, kaj želi povedati, vendar pa imajo njegovi možgani težavo z načrtovanjem mišic za pravo gibanje za izreko željenih besed/sporočil. Vzrok apraksije so lahko genetske bolezni oz. sindromi ali kap, torej možganske poškodbe v predelu korteksa, ki povzročajo, da možgani ne prenesejo ustreznega sporočila mišicam, ki sodelujejo pri govoru, da bi izvedle gibe za pravilno produkcijo govora.

Znaki in simptomi, ki se lahko kažejo pri otroku, vendar niso nujno prisotni v celoti:

  • zakasnel ali počasnejši govorno-jezikovni razvoj,
  • med 6. in 12. mesecem odsotnost oglašanja (gruljenja ali čebljanja),
  • prva besede se pojavijo pozno in lahko z izpuščenimi glasovi.

Težave z načrtovanjem in izvedbo določenega glasu, besed:

  • problem z združevanjem in izreko zelo preprostih glasov, besed,
  • uporaba malo ali skoraj nič besed,
  • govor je zelo nerazumljiv, lahko so prisotne dolge pavze, veliko se lahko sporazumeva tudi neverbalno (npr. s kazanjem),
  • uporaba zelo preprostih glasov, zlogov, besed ali izjav,
  • poenostavljanje besed, tako da nadomesti težke glasove z lažjimi ali jih izpusti,
  • pojavljajo se nestalne in netipične govorne napake,
  • lahko se zdi, da otrok poskuša najti ali išče pravi položaj za gibe ustnic, jezika ali čeljusti,
  • govor, ki ga otrok posnema je bolj razumljiv kot spontan govor,
  • otrok veliko več razume, kot lahko pove. (Vir: ASHA, 1997-2019, v M. Dolinar, 2014)

Kdaj pomagati?

Kadar pri otroku opazite, da govorno-jezikovni razvoj poteka z zamikom, kar pomeni, da se prva beseda ne pojavi med 12. in 18. mesecem ali otrok po 2. letu ne začenja z združevanjem dveh besed v stavke, otrokov govor tudi po 3. letu ostaja zelo nerazumljiv, ali kadar opazite zgoraj navedene znake, je priporočljivo obiskati logopeda. Logoped bo naredil natančno oceno in ugotovil, ali gre pri otroku za govorno apraksijo, morda za zakasnel govorno-jezikovni razvoj ali katero drugo govorno-jezikovno težavo.

Kako pomagati?

Za uspešen napredek je pri otroški govorni apraksiji potrebna intenzivnejša in dovolj pogosta logopedska obravnava ter redne vaje v domačem okolju.

OTROKA NE SILIMO V GOVORNO IZRAŽANJE ZLASTI, ČE JE TO ZANJ TEŽKO

V terapiji in doma ustvarimo prijetno okolje, da nam otrok zaupa in se počuti sprejeto. Terapijo začnemo z igro, zabavo, da otrok ne občuti pretiranega pritiska. Prvi cilj terapije: da otrok govori, ko je pripravljen in v situaciji in času, ko mu je všeč in si želi.

POSNEMAMO OTROKOVE POSKUSE OGLAŠANJA

Preko zabavnih aktivnosti sledimo otroku in ponovimo njegove poskuse oglašanja. Dodamo komentar, ki se navezuje na otrokovo oglašanje in je povezan s trenutno situacijo/igro.

POUDARIMO INTONACIJO IN UPOČASNIMO HITROST GOVORA

S poudarjanjem glasovnega izražanja, s spreminjanjem melodije in hitrosti, tako, da govor nekoliko upočasnimo in poudarimo, otrokovo pozornost usmerjamo na govorno izražanje in komunikacijo z nami.

OTROKU NUDIMO RAZNOLIKE POVRATNE INFORMACIJE (MULTISENZORNI NAMIGI)

Otroci z otroško govorno apraksijo pogosto ne morejo ponoviti govornih zvokov, ko jih zaslišijo. Za učenje motoričnih gibanj, ki so potrebna za ustvarjanje novih glasov, zlogov ali besed, potrebujejo različne tako imenovane namige ali znake. Otroku nudimo vizualne, taktilne in slušne namige. Vizualne povratne informacije: otroku ponudimo slike ali smo sami model, ki mu predstavlja, kaj morajo narediti usta za ustvarjanje določenega glasu, zloga ali besede. Taktilne povratne informacije/namigi: z določenim dotikom otroku pomagamo za lažjo izvedbo določenega glasu, zloga, besede. Slušni namigi: rečemo glas, zlog, besedo, otrok nas ob tem pozorno posluša.

IZOGIBAMO SE VAJAM ORALNE MOTORIKE

Vaje za motoriko ust (gibanje jezika, ustnic, čeljusti, idr.) oz. različni negovorni gibi pri otroku z otroško govorno apraksijo nimajo direktnega pozitivnega vpliva na izboljšanje motorične govorne produkcije.

OTROKU ZAGOTOVIMO NADOMESTNO IN DOPOLNILNO KOMUNIKACIJO

S pomočjo nadomestne in dopolnilne komunikacije otroku omogočimo izražanje svojih misli, želja in idej preko znakov, gest, slik, simbolov, preko komunikacijskih knjig ali uporabe elektronskih naprav. Želimo si, da otrokova komunikacija postane čimbolj učinkovita in funkcionalna v najširšem možnem obsegu. Za uspešno učenje, uporabo in prenos nadomestne ali dopolnilne komunikacije v širše okolje, je potrebno dobro sodelovanje vseh logopedov, ki otroka obravnavajo, ožjih družinskih članov, vzgojiteljev, učiteljev in ostalih strokovnih delavcev, ki se trudijo za otrokov napredek. Uporaba nadomestnih načinov komuniciranja otroku omogoča boljšo interakcijo z okoljem, hkrati povečuje jezikovne sposobnosti ter otroku omogoča lažje in bolj učinkovito vključevanje in učenje tudi v procesu šolanja.

POSTOPNO UČENJE GOVORA- OD GLASOV, ZLOGOV, BESED DO POVEDI – S POMOČJO SLIKOVNIH KARTIC

Slikovne kartice VEM-POVEM so nastale zaradi pomanjkanja didaktičnega materiala za spodbujanje govorno – jezikovne komunikacije in učenje govora pri težjih oblikah govornih težav, kot je otroška govorna apraksija. Kartice so namenjene logopedom, a material je uporaben tudi za druge strokovne delavce (vzgojitelje in specialne pedagoge) ter starše, ki imajo otroke z večjimi odstopanji na področju govornega izražanja. Prednost materiala je v tem, da otroku lahko ponudimo slikovni material, ki se smiselno navezuje tudi na zelo preproste govorne izraze in zloge in otroka spodbuja k ponavljanju in postopnem učenju. Kartice otroku omogočajo, da postopno preide na težje izraze in daljše besede ter stavke (Primer: MMM, ME, DO, HO, DI, MEDO, HODI, MEDO HODI.). Klasičen material z vsakdanjimi pojmi (npr. MEDVED) je namreč za otroke s težjimi govornimi motnjami sprva še prezahteven.

Slikovne kartice za spodbujanje govornega izražanja
Foto: Nastja Kastelec

Avtorici: Meta Dolinar, Petra Kavšek Vrhovec

VIRI IN LITERATURA:

– ASHA: Childhood Apraxia of Speech, http://www.asha.org/public/speech/disorders/ChildhoodApraxia

– CASANA: The Childhood Apraxia of Speech Assotiation of North America, https://www.apraxia-kids.org

– DOLINAR, M., 2014, Razumljivost govora predšolskih otrok : diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, http://pefprints.pef.uni-lj.si/2095/1/Meta_Dolinar%2DRazumljivost.pdf

– Evidence Based Practice for Childhood Apraxia of Speech (CAS), http://sarahlockhartspeech.com/evidence-based-practice-cas/

– Techical Report: Childhood Apraxia of Speech, Ad Hoc Committe on apraxia Of Speech in Children, http://www.asha.org/policy/tr2007-00278.htm

Razvoj govora in jezika od rojstva do vstopa v šolo

Posted on

Otroci so resnično čudežna bitja. Njihovi možgani so že v predšolskem obdobju zmožni neverjetnih zmogljivosti učenja – izražanja za dosego svojih najosnovnejših potreb, prve komunikacije, učenja grobo motoričnih spretnosti, nadgrajevanja v intelektualnih zmožnostih in seveda namenskega govora in jezika. Pozornost na vsebine in razumevanje le teh postaja vse boljše, prav tako se razvija razumevanje in uporaba besed v vse daljše izjave.

Razvoj predverbalnih veščin in pojav prve besede

Ko se rodi dojenček in prvič zadiha, se v njem sproži jok, s čimer spodbudi svojo okolico, da so pozorni na njegove najosnovnejše potrebe. Prve 3 mesece otrokova mama že prepozna različne vrste joka, pojavijo se tudi prvi kriki in nasmeh.

Od 3. do 9. meseca otrokova groba motorika in govorila postajajo vse bolj spretni, zato se pri otroku zasliši prva igra z govorili, s čimer začne nenamensko sprožati kopico glasov. Starši v tem obdobju spodbujajo svoje otroke z različnimi zvočnimi in vizualno zanimivimi igračami, za katerimi otrok vse bolj izkazuje zanimanje. Pomemben je tudi materin glas, ki je v tem obdobju do svojega otroka zelo speven, melodičen z visoko intonančnimi toni (»motherese«). Vsi ti materni glasovi sprožijo pri otroku prve odzive, zato otrok že pri svojih 6. mesecih imitira prve glasove. Že nekaj tednov kasneje so prisotni tudi prvi zlogi (npr. mamamama, bababa, dadada), ki pa jih ne smemo zamenjati za otrokovo prvo besedo. Še vedno je to le igra z govorili, tokrat na nivoju posameznih ponavljajočih zlogov in nimajo večje sporočilne vrednosti.

Okoli 9. meseca otrok navadno še ni zmožen izgovoriti prve namenske besede, vendar pa je njegov nivo razumevanja na tej točki že dodobra razvit. Rad se igra skrivalnice “ni-ni, ku-ku” (tudi druge podobne) ali posnema starše pri kašljanju, ploskanju. Razume pomen besede “ne” in prepozna imena družinskih članov. Prav zaradi vse boljšega razumevanja, vse več uporablja geste, kaže na stvari s kazalcem in tako vpliva na okolico. Starši otroka spodbujajo pomahati v pozdrav, poslati lupčka, odkimati z glavo idr. Ker je otrok še motorično nespreten in ne zmore v vsakem položaju izzvati okolico s pomočjo geste, je prisotno vse več »čebljanja« in že prej omenjena imitacija posameznih zvokov / glasov.

Med 9. in 15. mesecev se otrok pričenja vse bolj osamosvajati, izkazovati čustva (kriki veselja, cviljenje; tudi razburjenje, jeza in upiranje), obenem se zgodi večji napredek na področju govora in jezika, ki so za starše pogosto zelo čustveni, predvsem ko otrok okoli 12 meseca izgovori prvo besedo. Največkrat je to beseda bližnje osebe (npr. mama, ata, tata) ali priljubljenega predmeta (npr. medo, avto). Njegov nivo razumevanja ne smemo podcenjevati in ga nikakor primerjati z zmožnostjo izgovora besed, saj razume mnogo mnogo več kot je zmožen povedati.

Posebno skrb strokovnjaki namenjamo, če otrok v tem obdobju ni »klepetav«, se ne zanima za okolico ali posamezne igrače, se ne odziva oziroma ne razume svojega imena, ni pravega očesnega kontakta idr.

Razumevanje in raba vse več besed

Od 15. do 18. meseca se otroci na področju govora in jezika razvijajo različno, to pomeni, da ima lahko otrok med 5 do 20 besed, nekateri več, drugi manj. V večini so to znani samostalniki iz otrokovega ožjega družinskega okolja ali preprosti glagoli. Otrokovo razumevanje v tem obdobju postaja vse bolj obširno. Otrok sledi in se odziva na preprosta navodila (npr. “Prinesi žogo.”), na enostavna vprašanja smiselno odgovarja, kolikor že dopuščajo govorne zmožnosti, pokaže nekaj osnovnih delov telesa, predmete na slikah, odraslim prinaša stvari in ta na način usmerja pozornost nase – on je središče sveta, mar ne?

Pomembna področja razvoja govorno-jezikovne komunikacije
Prevedla in priredila: M. Dolinar (2019) po Children’s Speech and Languge Therapy, www.cht.nhs.uk

Združevanje dveh besed v stavek

Bolj kot se otrok približuje svojemu 2. rojstnemu dnevu, vse bolj lahko pričakujemo, da bo kmalu spregovoril dvobesedni stavek (npr. “To oga.” (To je žoga.) ali Mama daj!” .), takrat že ima 50 pomenskih besed, ki jih kombinira na različne načine, odvisno od situacije in njegovih potreb.

Obdobje najintenzivnejšega razvoja

Med 2. in 3. letom starosti je obdobje najintenzivnejšega govorno-jezikovnega razvoja, saj otrok vse bolj podaljšuje dolžino stavka, večinoma so to dvo- do trobesedne povedi. Iz širšega okolja povzema in se uči novih besed. Iz novih še neutrjenih besed pogosto nastajajo nove izpeljanke, zato je 3. letnike tako zabavno poslušati, pogosto se jim nasmejemo, jih popravimo, opisujemo predmete in situacije. Zanima jih vse, so pravi mali radovedneži, vprašanjem »Kaj to?« ali »Kaj je to?« se ne moremo izogniti. 3. letni otrok v govoru že uporablja različne besedne vrste – združuje barve, poleg samostalnikov, glagolov vse bolj uporablja tudi predloge in zaimke, rad posluša kratke zgodbe, poje pesmice, lista po slikanicah in poimenuje najrazličnejše predmete. Govor je v 70-75 % razumljiv tudi neznanim komunikacijskim partnerjem.

Razvoj govora in jezika po 3. letu

Med 3. in 4. letom otroka ne zanima samo »Kaj je to?« npr. štedilnik, temveč tudi »Zakaj je to vroče?, Kako se to prižge? Zakaj je nevarno?«. Možganske povezave postajajo vse bolj aktivne, informacije se povezujejo, zato otrok razvije vrsto novih vprašalnic, na katere včasih, tudi zaradi neprestanega “Zakaj?”, odrasli nimamo pravega odgovora. Otrok po 3. letu v svojem govoru uporablja različne besedne vrste, ki jih strukturirano povezuje v daljše tri do štiri besedne povedi, s katerimi povezano razlaga o dogodkih, ki so se mu zgodili. Ob slikanicah začne pripovedovati (»brati«) krajše zgodbe, se vključuje v daljši pogovor in poskuša razložiti vsebino , ki je sogovornik morda ni razumel.

V obdobju od 4. do 5. leta lahko pogovorno rečemo, da imamo otroka, ki je »pomanjšan odrasel«. Govori z dolgimi stavki (od 4 do 6 besed), pripoveduje dolge zgodbe, pri katerih uporablja različne besedne vrste, pri tem je govor slovnično pravilen, le glasovi, ki se razvojno pojavijo kasneje, lahko še niso pravilno usvojeni (Š, Ž, Č, R). Njegov govor je popolnoma razumljiv tudi širšemu krogu poslušalcev. Prepozna barve, osnovna lika (krog, trikotnik), prav tako zna mehanično prešteti vsaj do 10.

Pred vstopom v šolo

Med 5. in 6. letom starosti se pri otroku vzbudi vse večja domišljija, ki se prepleta z resničnim življenjem. Otrok se rad šali, zapomni si otroški humor, rad vidi, da se tudi drugi odrasli ali otroci šalijo na njemu razumljiv način. Izreka vseh glasov je usvojena. Otroci se pripravljajo na vstop v šolo, zato jih tudi že vse bolj zanimajo knjige in črke, nekateri že napišejo svoje ime. Po 5. letu otroci že najdejo rime (besede, ki se “skupaj dobro slišijo”), prepoznajo prvi glas v slišani besedi in podobno. Vse to so predopismenjevalne veščine, ki otroku kasneje pomagajo pri uspešnem učenju branja in pisanja.

Kadar starši opazijo, da otrokov razvoj govora in jezika ne poteka v skladu s tipičnim razvojem, jim to lahko vzbuja skrb. Težko se odločijo, kdaj je posamezna govorna težava rizična in kdaj poiskati pomoč. V kolikor niso prepričani ali otrokov govorno-jezikovni razvoj poteka v skladu s pričakovanji, se lahko po nasvet obrnejo na otrokovega pediatra, ki po potrebi izda delovni nalog za logopeda. Če je otrok vključen v vrtec, se lahko posvetujejo z otrokovim vzgojiteljem in se prepričajo, ali razvoj govora pri otroku odstopa od vrstnikov. Logopedi so strokovnjaki, ki obširno ocenijo otrokovo stanje govorno-jezikovne komunikacije.

Avtorici: Petra Kavšek Vrhovec, Meta Dolinar

VIRI IN LITERATURA:

Grilc, N. (2014). Govorno-jezikovne motnje. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Otrok jeclja – kaj pa sedaj?

Posted on

Med 2. in 5. letom otrokove starosti je obdobje intenzivnega govorno-jezikovnega razvoja. Otroci iz domačega, vrtčevskega in drugega okolja usvajajo nove besede, jih ponavljajo, povezujejo v večbesedne govorne strukture in se s svojim govorom vključujejo v dialog z drugimi ljudmi. Otrok tako le v nekaj letih preide iz joka, oglašanja, posameznih besed, stavkov h kompleksni govorno-jezikovni komunikaciji, ki je podobna govoru odraslih oseb. Motorika govoril je v predšolskem obdobju lahko še nespretna ali nenatančna, prav tako načrtovanje tovrstnih gibov. Intenziteta razvoja razmišljanja, jezikovnega sistema in povezovanja informacij lahko zato v nekem obdobju »prehiteva« zmožnost govora.

Zaradi omenjenih dejavnikov, v obdobju otrokovega intenzivnega govorno-jezikovnega razvoja, starši pogosto opažajo, da se otrok ustavi ob določeni besedi, ko želi kaj hitro povedat, ponavlja besede ali dele besed, dela premore v stavku, idr. Redkeje se zgodi, da otrok ponavlja zlog npr. ma-ma-ma-mama. Starši pogosto opisujejo, da je tovrstnih zatikanj v nekem obdobju lahko več, v drugem spet manj. Opisane težave imenujemo kar zatikanje ali razvojno jecljanje. Zanj je značilno, da se otrok omenjenih težav ne zaveda, kar je dobro. Pogostost zatikanja se poveča, če je otrok neprespan, utrujen, tudi vznemirjen ali nasploh razigran. V splošnem se z opisanimi težavami srečuje do 80% vseh otrok, večji delež pa je dečkov. Gre torej za pogost pojav, ki ob ustreznem ravnanju okolice in staršev mine sam od sebe.

Vir: Media from Wix

KAJ LAHKO STARŠI NAREDIJO, KO SE OTROKU ZAČNE ZATIKATI?

Kadar pri otroku opazite zatikanje, ostanite mirni. Počakajte s svojimi verbalnimi in neverbalnimi znaki, otroku ne pokažite, da ste v njegovem govoru opazili kaj neobičajnega. Počakajte, da pove misel do konca, ob tem ga ne prekinjajte, ne popravljajte in ne zahtevajte, da posamezno besedo ponovi. Otrokovih misli ne dokončujte, umirite se in bodite strpni, saj lahko vsakršne nenadne reakcije in pritiski sprožijo otroku misel, da z njegovim govorom nekaj ni v redu. Otrokov govor spremljate, pojav ali vrsto zatikanja lahko tudi zabeležite, kadar ga je v določenem obdobju več. Poskušajte ugotoviti, kdaj se zatikanje poslabša, in kdaj ga je manj.

Otroku bodite dober govorni model – ne hitite s svojim govorom, veliko opisujte in manj ga sprašujte (zmanjšanje vprašanj je bistveno). Pojte z otrokom in mu omogočite sproščeno vzdušje. Nikakor pa ga ne izpostavljanje pred drugimi ljudmi (sorodniki, prijatelji itd.) naj kaj pove. Vsakodnevno branje knjig ali pripovedovanje ob slikanicah, ki nimajo besedila, je pomemben element. Posamezne zgodbe prebirajte daljše časovno obdobje (teden, dva…), da se otrok prične samostojno vključevati v pripovedovanje, da povzema nove besede in fraze. Pa vendar mu omogočite tudi igranje z aktivnostmi, ki ne vključujejo govorjenja – mogoče pa je njegovo močno področje risanje, sestavljanje ali kaj drugega.

Ko opisujete dogajanje okoli sebe, uporabljajte kratke, preproste in melodične stavke. Ko se otrok s svojim govorom samostojno vključuje v pogovor z vami ali drugimi, mu dajte vedeti, da ga poslušate. Prijetno družinsko ozračje brez hitenja in prepirov je bistvenega pomena, saj se le tako lahko otrok počuti varno in sprejeto.

Pomembno je, da tudi sicer v tem obdobju na splošno “živite” drugače – otroku ustreza rutina in struktura v dnevu (čas za hranjenje, igranje, pravočasen odhod v posteljo ipd.). Če preveč hitite, se boste verjetno težko držali zgornjih načel. Na vse nevsakdanje dogodke (zabave, obiski itd.) ga vnaprej pripravite, da bo vedel, kaj bo v tistem dnevu sledilo in bo na vsakršne morebitne nevsakdanje dogodke tudi čustveno pripravljen.

KAJ PA ČE SE ZATIKANJE STOPNJUJE IN NE OPAŽATE IZBOLJŠANJA?

V kolikor se pri otroku jecljanje stopnjuje ali traja pol leta in več, in v primeru, da vas otrokov govor precej skrbi, se naročite na obisk k logopedu. Hitreje poiščite pomoč, v kolikor otrok ponavlja vse krajše elemente (posamezne zloge npr. ma-ma-ma-mama ali podaljšuje glasove npr. mmmmm-mama) ali če se število ponavljajočih elementov povečuje, če se poleg zatikanja izkazujejo še drugi znaki (grimase, napetost mišic, krči v govoru, tiki itd.) ali, če se otrok tovrstnih težav prične zavedati. Zgodnje prepoznavanje težav in pomoč je pomembna, saj si ne želimo, da bi otrok pričel doživljati frustracijo ob pogovoru z drugimi ali pridobil druga negativna občutja do sebe.

Avtorica: Petra Kavšek Vrhovec

Fonološka motnja

Posted on

Kadar otrok posamezne glasove samostojno pravilno izreče, vendar jih znotraj besed in daljših izjav, zaradi težav v jezikovnem procesiranju oziroma slabše razvitega fonološkega zavedanja, uporablja napačno, govorimo o fonološki motnji.

Fonološka motnja je jezikovna motnja, ki vpliva na sposobnost zavedanja glasov znotraj besed. V govoru se lahko pojavljajo konsistentne ali nekonsistentne napake, kar pomeni, da so napake v govoru lahko ves čas enake ali pa se spreminjajo. Otrok ima kasneje lahko težave tudi pri branju in pisanju.

Primeri fonoloških napak

Fonološke napake, ki se pojavljajo pri otroku staremu 4 leta in več, so pravzaprav fonološki procesi, ki so v tipičnem govorno-jezikovnem razvoju sicer pri mlajšem otroku lahko običajno prisotni, vendar morajo po 3. letu postopno izzveneti.

Aktivnosti, ki razvijajo fonološko zavedanje

Otrok vaje lahko izvaja zgolj na podlagi poslušanja ali še bolje, preko igre in s pomočjo različnega slikovnega materiala (tabela in slika spodaj).

Običajno pri vajah slušnega razlikovanja minimalnih parov uporabimo tiste glasovne kombinacije (besede), ki ustrezajo otrokovi govorni produkciji, torej tiste, ki jih otrok v govoru zamenjuje oz. napačno izgovarja. Kombinacije slušno podobnih glasov ali glasov, ki se podobno artikulirajo in jih otroci največkrat menjajo so: K-T, G-D, K-G, B-P, D-T, S,Z,C-Š,Ž,Č, idr.

Slušno razlikovanje minimalnih parov- glas /S/ in /Š/ preko slikovnih kartic VEM-POVEM set 2

Fonološko zavedanje razvijamo pri otrocih, ki imajo na omenjenem področju težave, ali pri vseh tistih, ki so v procesu opismenjevanja. Dobro razvito fonološko zavedanje je namreč predpogoj za uspešno učenje branja in pisanja.

Avtorici: Meta Dolinar, Petra Kavšek Vrhovec

VIRI IN LITERATURA:

– Dolinar, M., Kavšek Vrhovec, P. (2019). Priročnik k slikovnim karticam VEM-POVEM., Polhov Gradec, Ivančna Gorica, 2019, 40-42

– Jelenc, D. (1997). Pomen fonološkega zavedanja za začetno branje in pisanje otrok s posebnimi potrebami. Uresničevanje integracije v praksi: vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Zbornik prispevkov s strokovnega simpozija. Portorož, 1997, 288-296

Ko jezik otroku “uhaja” med zobe – kaj to pomeni?

Posted on

Otroci lahko v predšolskem obdobju, ko poteka razvoj govornih glasov, določene glasove izgovarjajo na napačen način. Ena bolj pogostih artikulacijskih težav je tako imenovani interdentalni ali medzobni sigmatizem. Gre za distorzijo ali napačno izreko sičnikov (glas S, Z in C) in šumnikov (glas Š, Ž in Č). Otrok omenjene glasove izgovarja tako, da jezik pretirano poriva naprej, med zobe. Temu načinu izreke pravimo tudi »sesljanje«. Lahko gre za napačno rabo vseh omenjenih glasov, lahko zgolj za napačno rabo sičnikov in so šumniki pravilni, redkeje obratno.

Kakšni so vzroki za nepravilno izgovorjavo sičnikov in/ali šumnikov?

Vzroki so lahko različni:

  • stalno neprehoden nos ali povečana žrelnica, ki rezultira dihanje skozi usta, le ta pa so zato pogosto odprta,
  • zelo intenzivna ali predolga uporaba dude in/ali stekleničke,
  • sesanje prsta,
  • nepravilni griz (zob),
  • težave zaradi centralne ali govorne hipotonije,
  • drugo.

Kako pravilno oblikujemo sičnike in šumnike?

Pogoj za pravilno izreko sičnikov je, da jezično konico položimo za spodnje sprednje zobe, robovi jezika se pri tem dvignejo, usta pa gredo rahlo v nasmeh. Pri šumnikih je jezik obrnjen rahlo navzgor in nazaj. Ustnice so bolj okrogle, v tako imenovani “šobici”. Tako pri sičnikih kot šumnikih je pomembno, da ob pravilno nastavljenem jeziku, zobeh in ustnicah, pridobimo pravilen sredinski izpih.

Kaj storiti, ko opazite, da je otrokov govor drugačen od vrstnikov?

Že okoli tretjega leta se lahko zgodi, da starši opažajo, da je otrokov govor nekoliko drugačen oziroma, da je otrokov jeziček v govoru pogosto izplazen. Nepravilno izgovorjavo pogosto opravičujejo s tem, da je otrok še majhen in da se bo izgovorjava že uredila. Dlje kot otrok določene glasove izgovarja napačno, večja je verjetnost, da bo napako avtomatiziral in zato tudi težje odpravil. Priporočljivo je, da se ob interdentalni izreki po nasvet in pomoč k logopedu obrnemo že po 3.letu.

Zakaj k logopedu?

Logoped bo ugotovil glavni vzrok napačne izreke ter podal ustrezne nasvete in vaje. Kadar logoped ugotovi, da je vzrok pretirano izplazenega jezika sesanje stekleničke, dude ali prsta, vam bo svetoval, kako čim hitreje omenjene razvade opustiti. Prav tako bo svetoval pregled pri otrorinolaringologu ali avdiologu, kadar iz pogovora s starši in opazovanja otroka ugotovi pretirano dihanje na usta, pogosto neprehoden nos, stalne prehlade, angine, pogosta vnetja ušes ali sum na povečano žrelnico ali slabši sluh.

Kako poteka terapija?

V terapiji upoštevamo starost otroka. Manjši kot je otrok, bolj se poslužujemo vaj preko igre. Sprva s pomočjo didaktičnega materiala za spodbujanje motorike govoril, nastavljamo pravilno pozicijo govoril (zob in jezika), pravilne izpihe preko različnih pihalnih vaj, idr. Ko otrok pravilno usvoji izpih posameznega glasu, nadaljujemo z vezavo glasov v vokale in ga s tem učimo izreko zlogov. Nadaljujemo z izreko besed ter na koncu stavkov. Z logopedsko terapijo zaključimo, ko ocenimo, da otrok pravilno izreko sičnikov in šumnikov ves čas uporablja tudi v vsakodnevnih situacijah in spontanem (po)govoru.

Pihalne vaje za pridobivanje pravilnih izpihov sičnikov in šumnikov
Foto Travnik

Avtorici: Meta Dolinar, Petra Kavšek Vrhovec

Skrb za glas pri otroku

Posted on

Kadar se pri otroku pojavlja dlje trajajoča in hujša oblika slabše kvalitete glasu (hripavost), logoped svetuje pregled pri foniatru. Foniater preveri, kakšno je stanje glasilk in vam poda ugotovitve, priporočila in nasvete.

Kadar pri otrocih opazimo hripavost glasu, ne glede na to, koliko časa in v kakšni obliki je prisotna, je priporočljivo, da kvaliteti glasu posvetite dodatno pozornost in skrb.

NASVETI, KI POZITIVNO VPLIVAJO NA GLAS ALI ZMANJŠUJEJO GLASOVNO OBREMENITEV:

Avtorica: Meta Dolinar

VIRI IN LITERATURA:

– Hočevar Boltežar, I., 2008. Fiziologija in patologija glasu ter izbrana poglavja iz patologije govora. Ljubljana: Pedagoška fakulteta