Dihanje je ena najpomembnejših življenjskih funkcij, o kateri ne razmišljamo prav pogosto, saj večino časa poteka nezavedno in jo smatramo kot nekaj samoumevnega. Vendar pa način dihanja pomembno vpliva na različna področja, tudi na razvoj govora in jezika, ter s tem kroji kvaliteto življenja.
Pravilno dihanje
Pravilno dihanje je dihanje skozi nos. Ob tem so usta praviloma zaprta, jezik pa prislonjen na nebo tik za zgornjimi zobmi. Mišice jezika pritiskajo na zgornjo čeljust od spodaj in na alveolarni greben od znotraj, zaradi česar se čeljust in posledično celotna ustna in nosna votlina razvijajo pravilno. Poleg tega se pri dihanju skozi nos zrak navlaži, očisti in segreje, zaradi česar je ta bolj primeren, da vstopi v občutljiva pljuča.
Dihanje skozi nos torej ni le bolj priporočljivo, ampak nujno potrebno za skladen razvoj obraza, čeljusti, zob, dihal ter je osnova za pravilno telesno držo. Poleg estetske funkcije dihanje skozi nos vpliva na celotno telo, organe in organske sisteme. Zavedati se moramo, da lahko dolgotrajno dihanje skozi usta škodljivo vpliva na zdravje in pusti trajne posledice.
Vzroke za pojav dihanja skozi usta največkrat najdemo v našem okolju in navadah, redkeje so organskega izvora. Pogosto je težko določiti, zakaj se pri otroku pojavi dihanje skozi usta. Običajno je vzrokov več in se med seboj prepletajo:
prekratka podjezična vez,
naporen in travmatičen porod,
krajši čas dojenja,
predolga uporaba stekleničke za hranjenje in dude, sesanje palca,
toksini v okolju (prisotni v času nosečnosti ali zgodnjega razvoja), ki spodbujajo nastanek respiratornih okužb in alergij ter s tem dihanje skozi usta.
Posledice dihanja na usta
Nepravilno dihanje vpliva na kvaliteto življenja z več vidikov:
slabše spanje ponoči (spalne apneje, smrčanje, škrtanje, močenje postelje) in utrujenost podnevi, kar vpliva na slabše razpoloženje, razdražljivost, težjo koncentracijo v šoli, zmanjšajo se tudi kognitivne sposobnosti,
drugačen razvoj lobanjskih kosti (za otroke, ki dihajo skozi usta je značilen razvoj ozkega in dolgega obraza, nepravilno izrasli zobje, visoko nebo, vidne dlesni ob nasmehu),
težave na področju razvoja govora in jezika,
povečana možnost za nastanek kariesa (bolj suha usta in drugačen pH sline),
slabši vid (astigmatizem in kratkovidnost),
spremembe v delovanju medenice, kolen, kolkov in stopal,
vodi lahko v anksioznost in celo depresijo.
Vpliv dihanja skozi usta na razvoj govora
Zaradi drugače razvitih obraznih kosti imajo otroci, ki dihajo skozi usta, pogosteje težave s pravilno izgovorjavo določenih glasov. Najpogosteje se težave odražajo pri izgovorjavi sičnikov, šumnikov in tudi nekaterih drugih glasov, ki so tvorjeni spredaj v ustni votlini, saj zaradi nepravilne oblike obraza in nepravilno izraslih zob, jeziček med govorom uhaja med zobe. Govorimo o medzobni izgovorjavi.
Ker dihanje skozi usta vpliva tudi na pogostejša vnetja ušes, je potrebno biti pri razvoju govora in jezika pozoren tudi na ta vidik. Vnetja namreč lahko otežujejo zaznavanje glasov jezika, kar onemogoča učenje pravilne izgovorjave, hkrati pa vpliva tudi na razvoj fonološkega zavedanja, ki je ključno v procesu začetnega opismenjevanja – vpliva na učenje branja in pisanja in ima velik vpliv na kasnejši uspeh v šoli.
Kaj lahko storimo?
Ključno je, da se zavedamo pomembnosti dihanja skozi nos, smo na način dihanja pozorni in ob zaznani napačni obliki dihanja čimprej ukrepamo ter tako preprečimo nadaljnje škodljive posledice. Smiselno se je posvetovati z ustreznimi strokovnjaki (npr. s holističnimi zobozdravniki in ustnimi higieniki, pedontologi, ortodonti, pediatri, otroinolaringologi, logopedi, kraniosakralni terapevti …), ki bodo pomagali poiskati vzrok neustreznega dihanja in znali svetovati.
Za trdno in varno hišo, ki bo kos različnim vremenskim vplivom in zobu časa, so nujno potrebni dobro zgrajeni in trdni temelji. Podobno kot v gradbeništvu pa je tudi pri razvoju govora in jezika. Če želimo, da bo otrokov govorno-jezikovni razvoj uspešen, le-ta potrebuje trdno osnovo, ki jo predstavlja ustrezno razvita SLUŠNA POZORNOST.
Razvoj slušne pozornosti se začne že zelo zgodaj. Že dojenček posluša in je pozoren na različne zvoke in glasove, se nanje odziva, jih posnema in se s tem uči.
Sposobnost, da se otrok osredotoči na določen zvok, imenujemo SLUŠNA POZORNOST.
Ustrezno razvita slušna pozornost otroku omogoča sprejemanje in razumevanje besednih sporočil, učenje glasov in jezikovnih pravil, kasneje pa predstavlja tudi osnovo za razvoj fonološkega zavedanja in drugih veščin, ki so nujne za učenje branja in pisanja. Dokazano je, da razvoj slušne pozornosti v predšolskem obdobju vpliva na poznejši učni uspeh otroka v šoli.
Ker so slušni vtisi kratkotrajni, mora otrok izrečene besede obdržati v spominu, nato pa jih povezati s pomenom in se nanje primerno odzvati, kar je zelo zahtevna naloga. Strokovnjaki ugotavljajo, da je slušna pozornost pri otrocih v današnjem času pogosto slabo razvita, na kar delno vpliva velika izpostavljenost elektronskim napravam. Otrok ima šibko slušno pozornost, kadar ne zmore poslušati dovolj dolgo in dovolj zbrano. Otroka s slabšo slušno pozornostjo lahko prepoznamo po nekaterih zunanjih znakih: otrok je nemiren, se preseda, odide stran, se zaposli s kakšno drugo aktivnostjo, moti druge otroke …
Foto: Arhiv GingoTalk
Odrasli lahko spodbujamo otrokovo slušno pozornost na različne načine:
Preden se z otrokom pričnemo pogovarjati, pridobimo njegovo pozornost tako, da se spustimo na njegovo fizično raven in ga pokličemo po imenu.
Med pogovorom z otrokom vzpostavimo očesni stik.
Ko se z otrokom pogovarjamo, omejimo število dražljajev v okolju (npr. ugasnemo televizor ali radio).
Navodila prilagodimo otrokovi starosti (malčkom do drugega leta dajemo le enodelna navodila, kasneje pa lahko tudi sestavljena).
Ko otrok govori, ga ne prekinjamo, zraven ne počnemo drugih stvari ter mu jasno pokažemo, da ga poslušamo (npr. s kimanjem, komentiranjem povedanega).
V nadaljevanju je predstavljenih še nekaj aktivnosti, s katerimi lahko krepimo razvoj otrokove slušne pozornosti.
1.POSLUŠANJE ZVOKOV OKOLJA
Na poslušanje zvokov okolja lahko navajate že zelo majhnega otroka in s tem razvijate njegovo slušno pozornost. Odpravite se lahko na sprehod v mesto ali gozd, ali pa zvoke poslušate kar doma. S tem bo otrok spoznal in usmeril pozornost na različne zvoke. Sprva mu izvor zvoka pokažite in ubesedite vi, kasneje pa počakajte, da otrok sam zazna in pove ali opiše, kaj sliši.
2. ZAPOMNITEV RITMA
Zaploskajte ritem, nato pa naj ga za vami ponovi otrok. Začnite s preprostimi ritmičnimi vzorci (npr. le dva kratka ploska), pri katerih bo otrok uspešen, šele nato pa nadaljujte z nekoliko daljšimi in težjimi. Da bo igra zabavnejša, lahko uporabite različne inštrumente (boben, palčke).
3. POZORNO POSLUŠANJE ZGODBE
Izberite zgodbo, ki jo otrok dobro pozna. Ob branju namerno spremenite del besedila (npr. »Rdeča Kapica je šla na obisk k svojemu dedku. V gozdu je srečala velikega petelina.«). Otrokova naloga je, da pozorno sledi zgodbi in zazna napako (ob napaki npr. dvigne roko).
4. RISANJE PO NAVODILU
Otroku podajte natančna navodila kaj, kam in s kakšno barvo naj kaj nariše. Pred tem naredite skico končnega izdelka. Otrokovo risbo primerjajte s skico in skupaj ugotovite, kako natančno je upošteval vaša navodila.
5. VSAKODNEVNE AKTIVNOSTI
Med nakupovanjem otroku naštejte tri stvari, ki jih potrebujete, in ga zadolžite, da si jih zapomni ter jih v trgovini poišče. Če kakšno stvar pozabi, mu pomagajte z namigom.
Pri peki peciva otroku preberite recept, nato pa ga spodbudite, da poišče ustrezne sestavine.
Naštetih je le nekaj idej za spodbujanje razvoja slušne pozornosti, možnosti pa je neskončno. Bodite ustvarjalni in skušajte poiskati dejavnosti, ki bodo otroku všeč, saj bo tako zanje bolj motiviran in uspeh zato večji.
Poslušam malčke in slišim: »Mami mami, glej »totoš« je pojedla »toluzo«. Ali pa: »Mami, demo v dozd po dobe.« Pogosto se lahko zgodi, da malčki namreč glas /K/ zamenjujejo s /T/ in glas /G/ z /D/. Prve grlene glasove sicer pri otroku lahko slišimo že zelo zgodaj; /GGG/ slišimo že pri dojenčku, ko leži na hrbtu in s svojim oglašanjem privablja nasmešek novopečenim staršem, pa vendar je lahko kasneje za malčke izgovorjava /K/ in /G/ zahtevna.
DO KDAJ SE GLASOVA RAZVIJETA IN NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE
Običajno večina otrok omenjena glasova razvije do dopolnjenega 3. leta starosti. Če se to ne zgodi, pa glasova najpogosteje zamenjujejo za /T/ in /D/. Če otrok glas /K/ zamenja za /T/ in zveneči glas /G/ za zveneči /D/, se dogaja, da jezik ne ostaja na ustnem dnu, temveč se dvigne za zgornje zobe tik za sekalce, redko tudi med zobe. Otroci lahko sicer razvijejo tudi druge substitucije ali zamenjave, omenjena glasova lahko celo popačijo ali ju popolnoma izpuščajo; /KAPA/ postane /APA/ in /GOBA/ /OBA/. Težave so raznolike, vsekakor pa je dobro, da v kolikor to artikulacijsko motnjo opazite tudi po 3. letu, ne odlašate z obiskom logopeda.
NASTAVEK ZA GLAS K IN G
Za glas /K/ in /G/ lahko rečemo, da sta par. Zakaj? Ker je pozicija jezika in ust enaka, razlika je le v zvenečnosti, pri čemer je glas /K/ nezveneč, glas /G/ pa zveneč. Jezik položimo na ustno dno, za spodnje sprednje zobe, minimalno ga lahko tudi povlečemo nazaj, saj je cilj, da se zadnji del jezika v ustih dvigne in v zadnjem delu ustne votline naredi zaporo.
Govorne nastavke za posamezne glasove lahko prikažemo z lutko Gingo, ki ima gibljiv jezik.
Za pridobivanje glasu /K/ se poslužujemo kratkih /K-K-K/, pri čemer oponašamo kašljanje, za glas /G/ pa navadno oponašamo oglašanje race /GA GA GA/. V obeh primerih mora jezik ostati spodaj za zobmi oz. vsaj na ustnem dnu.
Pozicija jezika pri glasu K in G je enaka, z razliko, da je glas G zveneč.
Pri izgovarjanju glasu /G/ se torej za razliko od glasu /K/ aktivirajo glasilke, ki povzročajo vibracijo, ki jo lahko s pridržanjem roke na vratu tudi občutimo.
Omenjena nastavka poskušamo vpeljati v spodnje vaje.
VAJE ZA SPODBUJANJE GLASU K IN G
1. Ogledalo
Poiščite ogledalo in se z otrokom v začetku opazujte v ogledalu. Opazujete govorila; gibanje jezika, ustnic, zob, »telovadite z jezikom«, da otrok dobi občutek, kaj pomeni dvig jezika za zgornje zobe in kaj za spodnje zobe. Jezik za spodnjimi zobmi naj otrok poskuša zadržati. Iz tega položaja vajo nadgradimo v izreko glasu.
Na logopedski terapiji logoped otroku pomaga najti pravi položaj jezika tudi s pritiskom sprednjega dela jezika navzdol. Pri tem uporabi leseno palčko, ki jo pri pregledu žrela uporabljajo tudi zdravniki ali s posebno plastično palčko z vonjem in okusom, ki je otrokom in logopedom še ljubša. Brez pomoči logopeda vam to poskušanje doma odsvetujemo. V kolikor je otrok starejši ali ocenite, da bi omenjeno uspel izvesti lahko poskuša s svojim prstom – s kazalcem potisne sprednji del jezika navzdol in aktivira grlo; izgovori kratke /K-K-K/ kot bi želel kašljati.
2. Ležanje na hrbtu
Se sprašujete, zakaj na hrbet? Kadar ležimo na hrbtu, jezik običajno pade v zadnji del ust. Zato bi moralo biti pridobivanje glasu /K/ ali /G/ med ležanjem na hrbtu lažje.
3. Grgranje vode
Grgranje je aktivnost, kjer je zadnji del jezika pravilno nameščen za glas /K/ in /G/. Če se otrok grgranja šele uči, mu grgranje demonstrirajte med kopanjem ali tuširanjem, saj takrat voda iz ust lahko škropi v vse smeri. Ponudite lonček z manjšo količino vode. Grgranje se lahko izvaja vsakodnevno, rutinsko, najlažje tudi ob večernem umivanju zob.
5. Berite knjige z veliko /K/-ji in /G/-ji
Kadar berete pravljice ali listate slikanice poskušajte otroku omogočiti večjo izpostavljenost glasovoma /K/ in /G/. Omenjena glasova bolj poudarite tako, da se tudi rahlo upočasnite.
Za usvajanje pravilne izreke glasov je pomembno, da vaje izvajamo vsak dan 5 do 10 minut. Vaje poskušamo vpeljati v vsakodnevno rutino. Ko otroku uspe pridobiti izoliran glas /K/ ali /G/, nadaljujemo v vezavo zlogov npr. KA, KO, KU, GE, GI, GA … ali ponovitve zlogov KA-KA, KO-KO, KU-KU, … GA-GA, GO-GO, GU-GU … Ko mu uspeva, poskušamo otroka naučiti nekaj ciljanih besed, ki se pričnejo na naučena glasova. Postopno širimo število besed, ki vsebujejo naučene glasove, dokler ne pridemo do stavkov. Na otroka ne pritiskamo, ampak poskušamo pridobivanje in utrjevanje glasov spodbujati preko zabavnih aktivnosti in igre.
PRIPOROČAMO
Več nasvetov, vaj in idej za spodbujanje govora in jezika tudi v naši knjigi Gingo v deželi besed. Izvajanje vsakodnevnih vaj bo še zabavnejše z lutko Gingo, ki ima gibljiv jezik in z njo dodobra pokažete nastavek posameznega glasu.
Tokrat vam predstavljamo inovativno idejo mamice otroka z avtizmom, ki je s svojo idejo o škatli z zlogi uspešno pomagala svojemu otroku do učenja branja. Preberite potek izdelave in njuno zgodbo spodaj.
Nejc nikakor ni znal povezati črke, prebrati zloga in v zloge povezane besede. Branje zlogov iz papirja ali knjige se ni obneslo, zato sem mu naredila škatlo za učenje zlogov, s pomočjo katere se je po korakih naučil branja zlogov in kasneje besed.
Najprej sem naredila vse možne kombinacije zlogov (samoglasnik + soglasnik in obratno), jih sprintala, plastificirala in razrezala.
Na škatlo srednje velikosti sem na zunanjo in notranjo stran pokrova nalepila ježke. Notranjost škatle sem razdelila na dva dela. V eni polovici so zlogi, ki se začnejo s samoglasnikom v drugi polovici pa zlogi, ki se začnejo s soglasnikom.
Začela sva s črko “K” in dodajala slike zlogov v kombinaciji s to črko. S prstom sem pokazala zlog in ga izgovorila, Nejc je za mano ponovil enako.
Postopoma sva dodajala še ostale črke in njihove kombinacije zlogov. Ko je Nejc osvojil branje zlogov sva postopoma začela sestavljati in brati krajše besede (MA-MA, KO-LO,….).
Po nekaj ponovitvah je branje steklo in postalo zabavno.
Sedaj sva našla še Gingove slikovne kartice VEM-POVEM, s katerimi se učiva branja besed. Nato kartico obrneva in Nejc tako prebrano besedo poveže s pojmom. Tako poskušava nadgraditi samo branje tudi v bralno razumevanje.
Za tvorjenje glasu R sta ustnici srednje razmaknjeni. Konica jezika se dotika prednjega dela trdega neba, stranska robova se dotikata zgornjih kočnikov, kar tvori zaporo. Tresenje jezične konice povzroča vibracijo in glas R. Večina otrok to spretnost samostojno pridobi, medtem ko nekateri potrebujejo nekaj logopedske pomoči.
V videu predstavljamo nekaj predvaj, ki pomagajo k pridobivanju nastavka za tvorjenje glasu R. Vendar pa za pravilno izreko glasu R prikazane vaje v videu ne zadostujejo. Poiščite nadaljnjo pomoč pri logopedu.
Za pridobivanje glasu Š je pomembno, da otrok nastavi pravilen položaj jezika. To se lahko igramo na način, da oponašamo “muco, ki pije mleko”. Ko vidimo, da otrok pravilno nastavi jezik, kot je prikazano v videu, ga spodbujamo k stisku zob, ustnici postavi v “šobico” in pravilnemu sredinskemu izpihu. Pri izpihu se lica ne napihnejo, ampak zrak potuje samo po sredini.
Glas S se izgovarja tako, da jezična konico potisnemo za spodnje zobe (sekalce), zobe stisnemo, se nasmejemo in izpihujemo zrak po sredini (v ustih se oblikuje žleb, skozi katerega potuje izdišni zrak). Z otrokom oponašamo sikanje kače z dolgim glasom SSS.
Nastavek jezika za glas Z in C je enak kot za glas S. Pri Z-ju oponašamo brenčanje čebele, pri čemer se vključijo tudi glasilke. Glas C je zlit glas, zato ga izgovorimo hitro (kratek TS) in ga ne vlečemo.
Za pridobivanje sredinskega izpiha (ki je pomemben tako za pridobivanje sičnikov kot tudi šumnikov), je pomembno izvajanje pihalnih vaj, kot je pihanje lahkih predmetov, milnih mehurčkov, pihanje v vetrnico …
Pri učenju pravilne izreke glasu L je pomembno, da dvignemo jezik za zgornje zobe in položaj zadržimo. Ustnici pri tem sta srednje razmaknjeni. Lahko oponašamo zvok letala LLL. Ko otrok to zmore, ga počasi ter poudarjeno začnemo povezovati v zlog LLLLAAA.
Na e-mail smo prejeli super razširitev aktivnosti za spodbujanje in učenje barv ter grobe motorike. Avtorica navaja, da je idejo za dejavnosti pridobila ravno v naši knjigi Gingo v deželi besed.
GINGO V DEŽELI BESED je knjiga, ki jo tako otroci kot starši zelo radi primemo v roke. Otrokom ponuja obilico zabave z glavnim junakom Gingom, staršem pa ponuja namige in nasvete za dodatne dejavnosti, s katerimi obogatijo dan ter hkrati trenirajo otroške možgane, razvijajo govor in telo.
Radi bi vam pokazali primera dveh dejavnosti za predšolske otroke in otroke prvega razreda. Namig za dejavnosti smo dobili v knjigi Gingo v deželi besed, s ščepcem ustvarjalnosti pa smo jih začinili po svoje.
VIŠE TIŠE – GINGO RIŠE ali primer dejavnosti z barvami
gibanje na svežem zraku
raziskovanje jesenskih baru
skupno preživljanje prostega časa
POTEK DEJAVNOSTI
Po predlogah @helenakokot izdelamo kocke z liki.
Like poimenujemo in pobarvamo s poljubnimi barvami.
Jesen nam ponuja res obilico barv, zato se s kockami odpravimo v naravo.
Otroci kocke vržejo visoko v zrak in ob pristanku poimenujejo barvo na kocki.
Kocke zložijo na podlago in akcija z iskanjem baru v naši okolici se lahko začne.
Najdene zaklade odlagajo na vnaprej dogovorjeno mesto oz. podlago poleg kocke z ustrezno barvo.
Po končani iskalni akciji, pogledamo, kaj smo našli. Najdeno poimenujemo, potipamo, povonjamo.
Like poimenujemo in pobarvamo s poljubnimi barvami.
Najdene zaklade odlagajo na vnaprej dogovorjeno mesto oz. podlago poleg kocke z ustrezno barvo.
MOŽNE PRILAGODITVE IN RAZŠIRITVE DEJAVNOSTI
Namesto kock lahko odrasla oseba otroku na uho prišepne barvo, ki jo išče samo on. Otrok predmete določene barve zlaga na svoj kupček. Po končani aktivnosti otroci ugibajo, katero barvo je imel kateri otrok. Najdene predmete poimenujemo.
Kocke lahko zamenjamo tudi z barvnimi listki, ki jih otroci izžrebajo iz vrečke, in tako določimo barve, ki jih iščemo v naši okolici.
Dejavnost lahko izvajamo tudi v zaprtem prostoru/telovadnici.
Za osnovno šolske učence dejavnost lahko nadgradimo tako, da poimenovane predmete zapišejo z besedo, besede uporabijo v povedih ali zapišejo zgodbo.
VAGA VIGA – GINGO MIGA ali primer dejavnosti za razvoj grobe motorike
gibanje na svežem zraku
skupno preživljanje prostega časa
poimenovanje živali, posnemanje njihovega gibanja in oglašanja.
POTEK DEJAVNOSTI
Po predlogah @helenakokot izdelamo kocke »Gibaj se kot …«.
Z otroki poimenujemo živali na kockah.
Dejavnost izvajamo na prostem, kjer izberemo eno od kock.
Otrok ali odrasla oseba vrže kocko.
Ko pade kocka na tla, si ogledamo sliko in preberemo navodilo.
Izvedemo gibanje in po potrebi gibanju dodamo tudi oglašanje živali.
Kocko večkrat zamenjamo.
Po predlogah @helenakokot izdelamo kocke »Gibaj se kot …«.
Izvedemo gibanje in po potrebi gibanju dodamo tudi oglašanje živali.
MOŽNE PRILAGODITVE IN RAZŠIRITVE DEJAVNOSTI
Namesto kock lahko uporabimo slike ali figure živali.
Dejavnost lahko izvajamo na prostem ali v zaprtem prostoru. Pri slednjem poskrbimo, da imajo otroci dovolj prostora za gibanje.
Za zabavnejšo in še bolj športno različico za otroke pripravimo poligon. Pred začetkom premagovanja poligona vržemo kocko. Otroci premagajo poligon kot žival, ki nam jo je dodelila kocka.
Pri osnovnošolskih učencih lahko besede, ki poimenujejo živali, zlogujemo. Število zlogov v besedi pomeni število ponovitev giba.
V prvih letih osnovnošolskega izobraževanja, zlasti v 1. in 2. razredu, je otrokova uspešnost precej odvisna od grafomotorične spretnosti, zato je prav, da temu področju posvetimo pozornost tako doma kot v vrtcu in šoli. To vrsto spretnosti razvijamo z nizom sistematičnih gibalno-grafičnih vaj, s pomočjo katerih otrok usvaja grafične poteze in vadi pravilno držo telesa, roke in pisala. Grafomotorika je tesno povezana z gibalnim razvojem otroka.
GIBALNI RAZVOJ OTROKA
Gibalni ali motorični razvoj pomeni vedno boljši nadzor gibanja mišic celega telesa. Tako kot Žerdinova (2011), tudi Nemčeva in Kranjčeva (2011) pravita, da je gibanje za otroka zelo pomembno, saj preko gibanja spoznava okolico in samega sebe, pridobiva izkušnje, spoznanja in znanja, kar je neizmerno pomembno za njegov razvoj na vseh področjih.
Razvoj gibanja se odraža v vedno večji telesni moči, hitrosti, ravnotežju ter usklajenosti, gibljivosti in natančnosti gibov ter v vzdržljivosti (Nemec in Krajnc, 2011).
Ločimo dve ravni gibalnega razvoja: grobi ali veliki gibi in drobni ali mali gibi.
Grobi ali veliki gibi so v bistvu osnovne gibalne sposobnosti posameznika, ki so zapisane že v našem dednem zapisu, zato za njihov razvoj učenje ni potrebno. Naloga staršev oziroma skrbnikov je le, da zagotovijo otroku primerne priložnosti in prostor za razvijanje in preizkušanje lastnih telesnih zmožnosti in spretnosti (Nemec in Krajnc, 2011).
Pri grobi motoriki uporabljamo velike telesne mišice, ki omogočajo sedenje, plazenje, hojo, plezanje, vožnjo s kolesom, igre z žogo in podobno.
Drobne ali male gibe imenujemo tudi fina motorika. To je gibanje, ki zahteva uporabo majhnih mišic rok in zapestja ter oči. Finomotorične spretnosti omogočajo otroku določeno stopnjo samostojnosti (npr. da si sam zapne gumbe, zaveže vezalke) ter da se ustvarjalno izrazi in s tem poveča svojo samozavest in socialne spretnosti. Pogoj za vse večji nadzor drobnih gibov je napredek pri koordinaciji oko – roka. Koordinacija oko – roka pomeni usklajevanje gibov rok in oči. Napredek pri koordinaciji se kaže v vse večjem nadzoru in natančni usmerjenosti drobnih gibov.
Drobni gibi so, v kombinaciji z motorično koordinacijo oko – roka, izredno pomembni pri pisanju.
Težave s fino motoriko se kažejo na področju grafomotorike: otrok nima razvitega pincetnega prijema in pisala ne drži pravilno, nima razvitega krožnega gibanja in ne zmore oblikovati krožnih gibov, lahko ima okorno roko (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).
GRAFOMOTORIKA
Izraz grafomotorika je sestavljen iz dveh delov. Beseda GRAF je vzeta iz starogrške besede GRAPHOS, ki pomeni pisati, beseda MOTORIKA pa pomeni enakomerno, nepretrgano, ritmično gibanje. Grafomotorika je torej sposobnost in spretnost pisanja, tj. oblikovanja črk in drugih pisnih znamenj in je specifični del splošne motorike (T. Žerdin, 2011).
PRIPRAVA OTROK NA PISANJE SE ZAČNE ŽE ZELO ZGODAJ
T. Žerdin (2011) v svojem delu predstavlja 3 faze razvoja rokopisnega pisanja pri posamezniku:
1. PREDKALIGRAFSKA FAZA
V to fazo sodi prvo spoznavanje s pisalom in prerisovanje črk in oblik, še preden se otrok začne sistematično učiti o pisanju. Zajema čečkanje, ki se razvije v risanje in »pisanje« znakov, podobnih črkam, ter kasneje v pisanje oziroma prerisovanje prvih pravih črk.
2. KALIGRAFSKA FAZA
Kaligrafska faza sovpada z začetkom sistematičnega opismenjevanja (tj. učenja črk, branja in pisanja). V tej fazi skuša otrok čim bolje in čim lepše posnemati učiteljevo oblikovanje posameznih grafičnih simbolov.
3. FAZA INDIVIDUALIZACIJE ROKOPISA
Individualizacija rokopisa se pojavi med 9. in 10. letom starosti. Takrat se začne pisava spreminjati, dobivati individualne značilnosti. Otrok opušča natančno določene in jasne poteze, pisava se razobliči in pogosto postane grša. Otroci začnejo iskati svoj slog pisave (T. Žerdin, 2011).
RAZVOJ GRAFOMOTORIČNIH VEŠČIN
Na razvoj grafomotoričnih veščin vpliva mnogo dejavnikov. Med najpomembnejšimi so zrela mišična napetost, razvita stranskost, razvoj telesne sheme (tj. zavedanje lastnega telesa), drža telesa, roke in pisala pri pisanju ter spodbude, ki jih dobi otrok iz svojega okolja.
Mišična napetost ali mišični tonus posamezniku omogoča pokončno držo in hoteno gibanje.
Dozorevanje mišične napetosti poteka v dveh smereh:
v navpični smeri od glave navzdol (dojenček nadzoruje glavo že pri nekaj tednih starosti, hodi pa šele po prvem letu življenja),
v vodoravni smeri, od sredine telesa v levo in desno stran – od ramen preko komolcev in zapestij do prstov oziroma od kolkov preko kolen, pet, stopal do prstov na nogi (T. Žerdin, 2011).
Proces dozorevanja mišic spodnjih okončin se konča že okoli 30. meseca starosti, gibi dlani in prstov na roki pa se izčistijo šele okrog 6. leta starosti. Za pisanje mora dozoreti tudi mišična napetost na prstih rok, zato je otrok za pisanje zrel šele po 6. letu starosti (T. Žerdin, 2011).
Stranskost ali lateralizacija je prevlada roke, s katero pišemo. Običajno se skristalizira med 3. in 4. letom starosti. Stranskost je prirojena, pogosto tudi podedovana lastnost, ki je nima smisla korigirati. Je pogoj za učinkovit razvoj fine motorike in pisanja.
Pomembno je, da vemo, katera roka (pa tudi noga, oko in uho) je pri otroku dominantna. Večina ljudi ima dominantno desno stran, le do 10 odstotkov populacije je levičarjev. Ni pa nujno, da se prednostna roka, noga, uho in oko nahajajo na isti strani telesa. V tem primeru govorimo o križni stranskosti, ki pogosto vodi v razvoj učnih težav. Križna stranskost je sicer zelo redka.
Zavedanje lastnega telesa se prične takoj po rojstvu. Otrok najprej raziskuje svoje telo, potem pa ga začne umeščati v prostor okrog sebe in razvija orientacijo na lastnem telesu. Slaba telesna shema je lahko vzrok za težave pri grafomotoriki. Težave se kažejo predvsem pri prostorski organizaciji zapisa (ne vedo, kje na listu naj začnejo pisati, izpuščajo vrstice, črke so neenakomerno velike, menjajo vidno podobne črke).
Pri začetnem opismenjevanju je zelo pomembno, da smo pozorni na držo telesa, roke in pisala in to pri otroku vztrajno popravljamo. Otroka moramo nujno naučiti, kako se pravilno sedi ter poskrbeti, da ima ustrezno višino stola in mize. Pravilna drža telesa zmanjšuje napore mišic pri pisanju. Ustrezna višina stola in pisalne površine omogočata, da otrokovi komolci sproščeno ležijo na pisalni površini, kolena in komolci so pod kotom 90°, podplati pa v celoti ležijo na tleh.
Tudi pravilni drži pisala je smiselno nameniti veliko pozornosti. Oprijem pisala naj ne bo premočan, s pisalom naj otrok lahkotno drsi po podlagi. Narisana črta ne sme biti premočna niti prešibka. Pisalo naj otrok z blazinicama palca in kazalca drži približno 2 cm nad konico, pisalo naj nasloni na sredinec. Mezinec, zunanji del dlani in del podlahti naj drsijo po ravni podlagi.
Za pravilno držo pisala je zelo pomembno, da ima otrok razvit pincetni prijem. Pincetni prijem pomeni prijem drobnega predmeta z blazinicama palca in kazalca. Prvič ga lahko opazimo že pri dojenčku okrog 9. meseca starosti, ko z dvema prstoma pobere majhen predmet (npr. grahovo zrno). Pri treh letih so otroci že sposobni pravilno držati pisalo z blazinicami prstov (Nemec in Krajnc, 2011).
Razvoj drže pisala poteka postopoma in gre skozi različne faze, ki so opisane v spodnji tabeli.
PRIKAZ RAZLIČNIH PRIJEMOV PISALA
Pri otrokovem opismenjevanju nasploh imajo velik vpliv tudi spodbude iz okolja. Najmočnejši vpliv imajo starši, takoj za njimi pa učitelji in vzgojitelji. Želja po rabi pisala je odvisna od okolja, v katerem otrok odrašča. Otrok bo segel po pisalih, če jih bo imel na dosegu roke in če bo imel možnost pri uporabi pisal opazovati druge.
TEŽAVE Z GRAFOMOTORIKO
Grafomotorične težave se v celoti pokažejo šele, ko začnemo otroka sistematično opismenjevati, a se napovedujejo že prej. Kažejo se lahko kot neskladnost gibov, splošna napetost, slaba orientiranost in/ali kot težava pri usklajevanju gibov (T. Žerdin, 2011).
Ko začnemo z opismenjevanjem se po navadi opazi:
otrokova okorna drža telesa, roke in svinčnika,
drža svinčnika, ki je brez prave oziroma pravilne opore, pri konici ali previsoko, s členki namesto z blazinicami,
obračanje konice svinčnika proti sebi, obračanje roke v zapestju,
hitra utrujenost pri pisanju,
močan pritisk pisala ob podlago ali pa tako ohlapna drža svinčnika, da mu pada iz rok,
počasnost in nerodnost pri pisanju,
v celoti neurejen, težko berljiv rokopis (T. Žerdin, 2011).
DEJAVNOSTI ZA SPODBUJANJE GRAFOMOTORIKE IN PRAVILNE DRŽE PISALA
Žerdinova (2011) pravi, da je pisanje črk hoteno in nadzorovano gibanje, ki pa ga nekateri otroci ob vstopu v šolo kljub temu da so na drugih področjih gibalno uspešni, še ne obvladajo. Tako kot druge spretnosti je tudi grafomotoriko možno izboljšati z vajo (T. Žerdin, 2011).
Vaja ima pri razvoju grafomotorike zelo veliko vlogo, poudarjata tudi Nemčeva in Krajnčeva (2011). Zorenje organizma je le predpogoj za razvoj pisalnih spretnosti.
Najboljše vaje so aktivnosti, kjer morajo otroci paziti na natančno delo s prsti – rezanje s škarjami, lepljenje malih koščkov, nizanje drobnih predmetov (perlic, fižolčkov … ) na vrvico, barvanje pobarvank …
Večino aktivnosti, ki spodbujajo napredek pri grafomotoriki, še posebej pri pravilni drži pisala, lahko vpletemo v vsakdanje življenje.
OBLAČENJE
Oblačenje je ena od aktivnosti, ki pripomore k razvoju drobnih gibov. Oblačila je potrebno obleči ali sleči, zapeti ali odpeti gumbe, zadrge. Čevlje je potrebno obuti/sezuti in zavezati vezalke (Nemec in Krajnc, 2011).
Gnetenje in oblikovanje iz mehkih, gnetljivih materialov pomaga krepiti mišice rok – dlani in prstov, kar pomembno vpliva na uspešnost pri uporabi pisala. Uporabimo lahko plastelin, glino, testo ali kakšno drugo maso.
Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
PRESTAVLJANJE IN RAZVRŠČANJE S PINCETO
Pinceta je odličen pripomoček, saj od uporabnika zahteva pincetni prijem. Tako otroci nevede vadijo pravi prijem pisala.
Otroku lahko pripravimo drobne predmete, ki ji polaga na črte ali pa te predmete (npr. cofke) razvršča po barvi ali kakšni drugi lastnosti. Pazimo, da otrok drži pinceto samo s palcem ter kazalcem in si ne pomaga s sredincem.
Razvrščanje cofkov po barvi (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje drobnih predmetov s pinceto na črte (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
ZLAGANJE, SESTAVLJANJE
Prosta in usmerjena igra z različnimi vrstami kock ima veliko koristnih vplivov na otroka. Z zlaganjem krepi mišice rok, pincetni prijem, oblikuje si prostorske predstave, preizkuša fizikalne zakone in krepi vztrajnost, pozornost, kreativnost in samozavest.
Otroku omogočimo dovolj proste igre s kockami, včasih pa lahko igro tudi usmerimo. Ponudimo mu predloge, enostavne načrte, po katerih naj sestavlja.
Sestavljanje lego kock. (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Sestavljanje link kock (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
POLAGANJE DROBNIH PREDMETOV
S polaganjem drobnih predmetov otrok krepi pincetni prijem. Ponudimo mu lahko različne naravne in umetne materiale ter podlage.
Polaganje želoda (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje kamenčkov na različne podloge (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje kamenčkov na različne podloge (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje kamenčkov na različne podloge (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje drobnih predmetov (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
REZANJE IN LEPLJENJE
Otroku ponudimo dovolj kakovostne škarje in papir. Škarje naj bodo predvsem dovolj ostre, pozorni pa moramo biti tudi na otrokovo stranskost. Škarje za desničarje so drugačne kot škarje za levičarje.
Papir naj bo najprej tanek, pisarniški, kasneje pa mu lahko ponudimo tudi tanjši karton in druge materiale. Spodbujajmo ga k natančnemu rezanju.
S to dejavnostjo spodbujamo predvsem vztrajnost in natančnost ter krepimo mišice rok.
Rezanje (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
PIKANJE
Za pikanje potrebujemo pisarniški papir (na njem je motiv lahko že narisan, lahko pa si ga otrok izmisli sam), penasto podlogo (pazimo, da je vseeno dovolj trdna, da otrokovi roki nudi dovolj opore) in pikalo, ki ga lahko nadomestimo z risalnim žebljičkom. Otrok prebada papir tako gosto, da iz njega lahko na koncu iztrga motiv.
Z dejavnostjo otrok uri pravilno držo pisala, saj je pikalo dovolj majhno, da ne dopušča prijema z več prsti.
Pikanje (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
POSNEMANJE ŠIVANJA IN NATIKANJE DROBNIH PREDMETOV
Natikanje in šivanje spodbujata urjenje pincetnega prijema, vztrajnosti in natančnosti.
Natikanje lesenih perlic na paličice (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Natikanje plastičnih perlic na vrvice (foto: Saša Trontelj: osebni arhiv)
Posnemanje šivanja – pretikanje vezalke v luknjičasto podlago (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
UPORABA ŠČIPALK ZA PERILO
Ta dejavnost je med najpreprostejšimi metodami, kako pri otroku spodbujati krepitev mišic prstov, pincetni prijem in mišično koordinacijo.
Podajanje lista papirja s ščipalko (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Obešanje “perila”. (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
RISANJE IN PISANJE NA VELIKE POVRŠINE Z RAZLIČNIMI PISALI
Otroku ponudimo različne podlage (različni formati in materiali – papir, karton, barvni in časopisni papir, tabla, asfalt …) in različna pisala (svinčniki, barvice, flomastri različnih debelin, čopiči, voščenke, krede …)
Pisanje s flomastri na belo tablo (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Risanje na velike formate (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
RISANJE IN PISANJE V RAZLIČNE MATERIALE
Pripravimo pladenj, na katerega nasujemo sipek material (mivka, različni zdrobi, riž, sol, sladkor, moka).
Risanje in pisanje v koruzni zdrob, mivko (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
IGRA Z DROBNIMI PREDMETI
Otroku za igro večkrat ponudimo drobne predmete. Ena od koristnih in zelo preprostih dejavnosti je ruženje koruze. Ta dejavnost pomaga krepiti mišice rok. Koruzna zrna lahko kasneje porabimo še za vajo prelaganja. Otroku ponudimo žlico in lončka. V enem lončku je koruza, ki naj jo z žlico preloži v drugo skodelico. Dejavnost pomaga pri razvoju koordinacije oko – roka.
Ruženje korute (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
POBARVANKE
Otroku večkrat ponudimo pobarvanke, ki krepijo vztrajnost, natančnost ter ob spodbudi tudi pravilno držo telesa, roke in pisala.
GRAFOMOTORIČNE VAJE
Otroku po 6. letu starosti večkrat ponudimo tudi grafomotorične vaje. Zanimive jih naredimo tako, da otroku ponudimo različna pisala ali pa poiščemo grafomotorične dejavnosti v različnih oblikah.
Grafomotorične vaje (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
POMOČ PRI UČENJU PRAVILNE DRŽE PISALA
Pri učenju pravilne triprste drže pisala si lahko pomagamo z nastavkom za pisalo ali pa otroku med pisanjem damo v roko droben predmet (npr. cofek), ki ga mora držati s prstancem in mezincem, medtem ko z ostalimi tremi prsti drži svinčnik.
Učenje triprstne drže pisala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Če otroku pisalo ne leži v loku med palcem in kazalcem oziroma pisalo postavlja preveč navpično glede na pisalno podlago, mu lahko okrog zapestja in svinčnika napeljemo elastiko, ki svinčnik vleče v bolj ležeči položaj.
Vse te vaje naj bodo otroku predstavljene kot nekaj prijetnega, neobvezujočega, zabavnega, saj bodo tako prej in bolj zagotovo dosegle svoj namen.
Pri vsem tem je nujno poudariti in vzeti v zakup, da so med posamezniki pri grafomotoričnem razvoju lahko razlike velike in da so nekateri ljudje (ne samo otroci) grafomotorično enostavno bolj spretni kot drugi (T. Žerdin, 2011).
Avtorica: Saša Trontelj, prof. razrednega pouka
Viri in literatura:
Gortnar, M. (2013): UČINKOVITOST GRAFOMOTORIČNEGA TRENINGA V TRETJEM RAZREDU REDNE OSNOVNE ŠOLE: ŠTUDIJA DVEH PRIMEROV. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Nemec, B., Krajnc, M. (2011): RAZVOJ IN UČENJE PREDŠOLSKEGA OTROKA. Ljubljana: Grafenauer založba.
Žerdin, T. (2011): MOTNJE V RAZVOJU JEZIKA, BRANJA IN PISANJA. Ljubljana: Bravo, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.
Za boljšo uporabniško izkušnjo na tej strani uporabljamo piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo. Več informacij najdete na strani Varstvo osebnih podatkov.
