Spodbujanje grafomotorike in pravilna drža pisala

Posted on

V prvih letih osnovnošolskega izobraževanja, zlasti v 1. in 2. razredu, je otrokova uspešnost precej odvisna od grafomotorične spretnosti, zato je prav, da temu področju posvetimo pozornost tako doma kot v vrtcu in šoli. To vrsto spretnosti razvijamo z nizom sistematičnih gibalno-grafičnih vaj, s pomočjo katerih otrok usvaja grafične poteze in vadi pravilno držo telesa, roke in pisala. Grafomotorika je tesno povezana z gibalnim razvojem otroka.

GIBALNI RAZVOJ OTROKA

Gibalni ali motorični razvoj pomeni vedno boljši nadzor gibanja mišic celega telesa. Tako kot Žerdinova (2011), tudi Nemčeva in Kranjčeva (2011) pravita, da je gibanje za otroka zelo pomembno, saj preko gibanja spoznava okolico in samega sebe, pridobiva izkušnje, spoznanja in znanja, kar je neizmerno pomembno za njegov razvoj na vseh področjih.

Razvoj gibanja se odraža v vedno večji telesni moči, hitrosti, ravnotežju ter usklajenosti, gibljivosti in natančnosti gibov ter v vzdržljivosti (Nemec in Krajnc, 2011).

Ločimo dve ravni gibalnega razvoja: grobi ali veliki gibi in drobni ali mali gibi.

Grobi ali veliki gibi so v bistvu osnovne gibalne sposobnosti posameznika, ki so zapisane že v našem dednem zapisu, zato za njihov razvoj učenje ni potrebno. Naloga staršev oziroma skrbnikov je le, da zagotovijo otroku primerne priložnosti in prostor za razvijanje in preizkušanje lastnih telesnih zmožnosti in spretnosti (Nemec in Krajnc, 2011).

Pri grobi motoriki uporabljamo velike telesne mišice, ki omogočajo sedenje, plazenje, hojo, plezanje, vožnjo s kolesom, igre z žogo in podobno.

Drobne ali male gibe imenujemo tudi fina motorika. To je gibanje, ki zahteva uporabo majhnih mišic rok in zapestja ter oči. Finomotorične spretnosti omogočajo otroku določeno stopnjo samostojnosti (npr. da si sam zapne gumbe, zaveže vezalke) ter da se ustvarjalno izrazi in s tem poveča svojo samozavest in socialne spretnosti. Pogoj za vse večji nadzor drobnih gibov je napredek pri koordinaciji oko – roka. Koordinacija oko – roka pomeni usklajevanje gibov rok in oči. Napredek pri koordinaciji se kaže v vse večjem nadzoru in natančni usmerjenosti drobnih gibov.

Drobni gibi so, v kombinaciji z motorično koordinacijo oko – roka, izredno pomembni pri pisanju.  

Težave s fino motoriko se kažejo na področju grafomotorike: otrok nima razvitega pincetnega prijema in pisala ne drži pravilno, nima razvitega krožnega gibanja in ne zmore oblikovati krožnih gibov, lahko ima okorno roko (Marjanovič Umek in Zupančič, 2004).

GRAFOMOTORIKA

Izraz grafomotorika je sestavljen iz dveh delov. Beseda GRAF je vzeta iz starogrške besede GRAPHOS, ki pomeni pisati, beseda MOTORIKA pa pomeni enakomerno, nepretrgano, ritmično gibanje. Grafomotorika je torej sposobnost in spretnost pisanja, tj. oblikovanja črk in drugih pisnih znamenj in je specifični del splošne motorike (T. Žerdin, 2011).

PRIPRAVA OTROK NA PISANJE SE ZAČNE ŽE ZELO ZGODAJ

T. Žerdin (2011) v svojem delu predstavlja 3 faze razvoja rokopisnega pisanja pri posamezniku:

1. PREDKALIGRAFSKA FAZA

V to fazo sodi prvo spoznavanje s pisalom in prerisovanje črk in oblik, še preden se otrok začne sistematično učiti o pisanju. Zajema čečkanje, ki se razvije v risanje in »pisanje« znakov, podobnih črkam, ter kasneje v pisanje oziroma prerisovanje prvih pravih črk.

2. KALIGRAFSKA FAZA

Kaligrafska faza sovpada z začetkom sistematičnega opismenjevanja (tj. učenja črk, branja in pisanja). V tej fazi skuša otrok čim bolje in čim lepše posnemati učiteljevo oblikovanje posameznih grafičnih simbolov.

3. FAZA INDIVIDUALIZACIJE ROKOPISA

Individualizacija rokopisa se pojavi med 9. in 10. letom starosti. Takrat se začne pisava spreminjati, dobivati individualne značilnosti. Otrok opušča natančno določene in jasne poteze, pisava se razobliči in pogosto postane grša. Otroci začnejo iskati svoj slog pisave (T. Žerdin, 2011).

RAZVOJ GRAFOMOTORIČNIH VEŠČIN

Na razvoj grafomotoričnih veščin vpliva mnogo dejavnikov. Med najpomembnejšimi so zrela mišična napetost, razvita stranskost, razvoj telesne sheme (tj. zavedanje lastnega telesa), drža telesa, roke in pisala pri pisanju ter spodbude, ki jih dobi otrok iz svojega okolja.

Mišična napetost ali mišični tonus posamezniku omogoča pokončno držo in hoteno gibanje.

Dozorevanje mišične napetosti poteka v dveh smereh:

  • v navpični smeri od glave navzdol (dojenček nadzoruje glavo že pri nekaj tednih starosti, hodi pa šele po prvem letu življenja),
  • v vodoravni smeri, od sredine telesa v levo in desno stran – od ramen preko komolcev in zapestij do prstov oziroma od kolkov preko kolen, pet, stopal do prstov na nogi (T. Žerdin, 2011).

Proces dozorevanja mišic spodnjih okončin se konča že okoli 30. meseca starosti, gibi dlani in prstov na roki pa se izčistijo šele okrog 6. leta starosti. Za pisanje mora dozoreti tudi mišična napetost na prstih rok, zato je otrok za pisanje zrel šele po 6. letu starosti (T. Žerdin, 2011).

Stranskost ali lateralizacija je prevlada roke, s katero pišemo. Običajno se skristalizira med 3. in 4. letom starosti. Stranskost je prirojena, pogosto tudi podedovana lastnost, ki je nima smisla korigirati. Je pogoj za učinkovit razvoj fine motorike in pisanja.

Pomembno je, da vemo, katera roka (pa tudi noga, oko in uho) je pri otroku dominantna. Večina ljudi ima dominantno desno stran, le do 10 odstotkov populacije je levičarjev. Ni pa nujno, da se prednostna roka, noga, uho in oko nahajajo na isti strani telesa. V tem primeru govorimo o križni stranskosti, ki pogosto vodi v razvoj učnih težav. Križna stranskost je sicer zelo redka.

Zavedanje lastnega telesa se prične takoj po rojstvu. Otrok najprej raziskuje svoje telo, potem pa ga začne umeščati v prostor okrog sebe in razvija orientacijo na lastnem telesu. Slaba telesna shema je lahko vzrok za težave pri grafomotoriki. Težave se kažejo predvsem pri prostorski organizaciji zapisa (ne vedo, kje na listu naj začnejo pisati, izpuščajo vrstice, črke so neenakomerno velike, menjajo vidno podobne črke).

Pri začetnem opismenjevanju je zelo pomembno, da smo pozorni na držo telesa, roke in pisala in to pri otroku vztrajno popravljamo. Otroka moramo nujno naučiti, kako se pravilno sedi ter poskrbeti, da ima ustrezno višino stola in mize. Pravilna drža telesa zmanjšuje napore mišic pri pisanju. Ustrezna višina stola in pisalne površine omogočata, da otrokovi komolci sproščeno ležijo na pisalni površini, kolena in komolci so pod kotom 90°, podplati pa v celoti ležijo na tleh.

Tudi pravilni drži pisala je smiselno nameniti veliko pozornosti. Oprijem pisala naj ne bo premočan, s pisalom naj otrok lahkotno drsi po podlagi. Narisana črta ne sme biti premočna niti prešibka. Pisalo naj otrok z blazinicama palca in kazalca drži približno 2 cm nad konico, pisalo naj nasloni na sredinec. Mezinec, zunanji del dlani in del podlahti naj drsijo po ravni podlagi.

Za pravilno držo pisala je zelo pomembno, da ima otrok razvit pincetni prijem. Pincetni prijem pomeni prijem drobnega predmeta z blazinicama palca in kazalca. Prvič ga lahko opazimo že pri dojenčku okrog 9. meseca starosti, ko z dvema prstoma pobere majhen predmet (npr. grahovo zrno). Pri treh letih so otroci že sposobni pravilno držati pisalo z blazinicami prstov (Nemec in Krajnc, 2011).

Razvoj drže pisala poteka postopoma in gre skozi različne faze, ki so opisane v spodnji tabeli.

PRIKAZ RAZLIČNIH PRIJEMOV PISALA

Pri otrokovem opismenjevanju nasploh imajo velik vpliv tudi spodbude iz okolja. Najmočnejši vpliv imajo starši, takoj za njimi pa učitelji in vzgojitelji. Želja po rabi pisala je odvisna od okolja, v katerem otrok odrašča. Otrok bo segel po pisalih, če jih bo imel na dosegu roke in če bo imel možnost pri uporabi pisal opazovati druge.  

TEŽAVE Z GRAFOMOTORIKO

Grafomotorične težave se v celoti pokažejo šele, ko začnemo otroka sistematično opismenjevati, a se napovedujejo že prej. Kažejo se lahko kot neskladnost gibov, splošna napetost, slaba orientiranost in/ali kot težava pri usklajevanju gibov (T. Žerdin, 2011).

Ko začnemo z opismenjevanjem se po navadi opazi:

  • otrokova okorna drža telesa, roke in svinčnika,
  • drža svinčnika, ki je brez prave oziroma pravilne opore, pri konici ali previsoko, s členki namesto z blazinicami,
  • obračanje konice svinčnika proti sebi, obračanje roke v zapestju,
  • hitra utrujenost pri pisanju,
  • močan pritisk pisala ob podlago ali pa tako ohlapna drža svinčnika, da mu pada iz rok,
  • počasnost in nerodnost pri pisanju,
  • v celoti neurejen, težko berljiv rokopis (T. Žerdin, 2011).

DEJAVNOSTI ZA SPODBUJANJE GRAFOMOTORIKE IN PRAVILNE DRŽE PISALA

Žerdinova (2011) pravi, da je pisanje črk hoteno in nadzorovano gibanje, ki pa ga nekateri otroci ob vstopu v šolo kljub temu da so na drugih področjih gibalno uspešni, še ne obvladajo. Tako kot druge spretnosti je tudi grafomotoriko možno izboljšati z vajo (T. Žerdin, 2011).

Vaja ima pri razvoju grafomotorike zelo veliko vlogo, poudarjata tudi Nemčeva in Krajnčeva (2011). Zorenje organizma je le predpogoj za razvoj pisalnih spretnosti.

Najboljše vaje so aktivnosti, kjer morajo otroci paziti na natančno delo s prsti – rezanje s škarjami, lepljenje malih koščkov, nizanje drobnih predmetov (perlic, fižolčkov … ) na vrvico, barvanje pobarvank …

Večino aktivnosti, ki spodbujajo napredek pri grafomotoriki, še posebej pri pravilni drži pisala, lahko vpletemo v vsakdanje življenje.

OBLAČENJE

Oblačenje je ena od aktivnosti, ki pripomore k razvoju drobnih gibov. Oblačila je potrebno obleči ali sleči, zapeti ali odpeti gumbe, zadrge. Čevlje je potrebno obuti/sezuti in zavezati vezalke (Nemec in Krajnc, 2011).

OBLIKOVANJE MEHKEGA MATERIALA

Gnetenje in oblikovanje iz mehkih, gnetljivih materialov pomaga krepiti mišice rok – dlani in prstov, kar pomembno vpliva na uspešnost pri uporabi pisala. Uporabimo lahko plastelin, glino, testo ali kakšno drugo maso.

Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Oblikovanje mehkega materiala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

PRESTAVLJANJE IN RAZVRŠČANJE S PINCETO

Pinceta je odličen pripomoček, saj od uporabnika zahteva pincetni prijem. Tako otroci nevede vadijo pravi prijem pisala.

Otroku lahko pripravimo drobne predmete, ki ji polaga na črte ali pa te predmete (npr. cofke) razvršča po barvi ali kakšni drugi lastnosti. Pazimo, da otrok drži pinceto samo s palcem ter kazalcem in si ne pomaga s sredincem.

Razvrščanje cofkov po barvi (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje drobnih predmetov s pinceto na črte (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

ZLAGANJE, SESTAVLJANJE

Prosta in usmerjena igra z različnimi vrstami kock ima veliko koristnih vplivov na otroka. Z zlaganjem krepi mišice rok, pincetni prijem, oblikuje si prostorske predstave, preizkuša fizikalne zakone in krepi vztrajnost, pozornost, kreativnost in samozavest.

Otroku omogočimo dovolj proste igre s kockami, včasih pa lahko igro tudi usmerimo. Ponudimo mu predloge, enostavne načrte, po katerih naj sestavlja.

Sestavljanje lego kock. (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Sestavljanje link kock (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

POLAGANJE DROBNIH PREDMETOV

S polaganjem drobnih predmetov otrok krepi pincetni prijem. Ponudimo mu lahko različne naravne in umetne materiale ter podlage.

Polaganje želoda (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje kamenčkov na različne podloge (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje kamenčkov na različne podloge (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje kamenčkov na različne podloge (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Polaganje drobnih predmetov (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

REZANJE IN LEPLJENJE

Otroku ponudimo dovolj kakovostne škarje in papir. Škarje naj bodo predvsem dovolj ostre, pozorni pa moramo biti tudi na otrokovo stranskost. Škarje za desničarje so drugačne kot škarje za levičarje.

Papir naj bo najprej tanek, pisarniški, kasneje pa mu lahko ponudimo tudi tanjši karton in druge materiale. Spodbujajmo ga k natančnemu rezanju.

S to dejavnostjo spodbujamo predvsem vztrajnost in natančnost ter krepimo mišice rok.

Rezanje (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

PIKANJE

Za pikanje potrebujemo pisarniški papir (na njem je motiv lahko že narisan, lahko pa si ga otrok izmisli sam), penasto podlogo (pazimo, da je vseeno dovolj trdna, da otrokovi roki nudi dovolj opore) in pikalo, ki ga lahko nadomestimo z risalnim žebljičkom. Otrok prebada papir tako gosto, da iz njega lahko na koncu iztrga motiv.

Z dejavnostjo otrok uri pravilno držo pisala, saj je pikalo dovolj majhno, da ne dopušča prijema z več prsti.

Pikanje (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

POSNEMANJE ŠIVANJA IN NATIKANJE DROBNIH PREDMETOV

Natikanje in šivanje spodbujata urjenje pincetnega prijema, vztrajnosti in natančnosti.

Natikanje lesenih perlic na paličice (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Natikanje plastičnih perlic na vrvice (foto: Saša Trontelj: osebni arhiv)
Posnemanje šivanja – pretikanje vezalke v luknjičasto podlago (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

UPORABA ŠČIPALK ZA PERILO

Ta dejavnost je med najpreprostejšimi metodami, kako pri otroku spodbujati krepitev mišic prstov, pincetni prijem in mišično koordinacijo.

Podajanje lista papirja s ščipalko (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Obešanje “perila”. (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

RISANJE IN PISANJE NA VELIKE POVRŠINE Z RAZLIČNIMI PISALI

Otroku ponudimo različne podlage (različni formati in materiali – papir, karton, barvni in časopisni papir, tabla, asfalt …) in različna pisala (svinčniki, barvice, flomastri različnih debelin, čopiči, voščenke, krede …)

Pisanje s flomastri na belo tablo (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)
Risanje na velike formate (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

RISANJE IN PISANJE V RAZLIČNE MATERIALE

Pripravimo pladenj, na katerega nasujemo sipek material (mivka, različni zdrobi, riž, sol, sladkor, moka).

Risanje in pisanje v koruzni zdrob, mivko (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

IGRA Z DROBNIMI PREDMETI

Otroku za igro večkrat ponudimo drobne predmete. Ena od koristnih in zelo preprostih dejavnosti je ruženje koruze. Ta dejavnost pomaga krepiti mišice rok. Koruzna zrna lahko kasneje porabimo še za vajo prelaganja. Otroku ponudimo žlico in lončka. V enem lončku je koruza, ki naj jo z žlico preloži v drugo skodelico. Dejavnost pomaga pri razvoju koordinacije oko – roka.

Ruženje korute (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

POBARVANKE

Otroku večkrat ponudimo pobarvanke, ki krepijo vztrajnost, natančnost ter ob spodbudi tudi pravilno držo telesa, roke in pisala.

GRAFOMOTORIČNE VAJE

Otroku po 6. letu starosti večkrat ponudimo tudi grafomotorične vaje. Zanimive jih naredimo tako, da otroku ponudimo različna pisala ali pa poiščemo grafomotorične dejavnosti v različnih oblikah.

Grafomotorične vaje (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

POMOČ PRI UČENJU PRAVILNE DRŽE PISALA

Pri učenju pravilne triprste drže pisala si lahko pomagamo z nastavkom za pisalo ali pa otroku med pisanjem damo v roko droben predmet (npr. cofek), ki ga mora držati s prstancem in mezincem, medtem ko z ostalimi tremi prsti drži svinčnik.

Učenje triprstne drže pisala (foto: Saša Trontelj – osebni arhiv)

Če otroku pisalo ne leži v loku med palcem in kazalcem oziroma pisalo postavlja preveč navpično glede na pisalno podlago, mu lahko okrog zapestja in svinčnika napeljemo elastiko, ki svinčnik vleče v bolj ležeči položaj.

Vse te vaje naj bodo otroku predstavljene kot nekaj prijetnega, neobvezujočega, zabavnega, saj bodo tako prej in bolj zagotovo dosegle svoj namen.

Pri vsem tem je nujno poudariti in vzeti v zakup, da so med posamezniki pri grafomotoričnem razvoju lahko razlike velike in da so nekateri ljudje (ne samo otroci) grafomotorično enostavno bolj spretni kot drugi (T. Žerdin, 2011).

Avtorica: Saša Trontelj, prof. razrednega pouka

Viri in literatura:

Gortnar, M. (2013): UČINKOVITOST GRAFOMOTORIČNEGA TRENINGA V TRETJEM RAZREDU REDNE OSNOVNE ŠOLE: ŠTUDIJA DVEH PRIMEROV. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Nemec, B., Krajnc, M. (2011): RAZVOJ IN UČENJE PREDŠOLSKEGA OTROKA. Ljubljana: Grafenauer založba.

Žerdin, T. (2011): MOTNJE V RAZVOJU JEZIKA, BRANJA IN PISANJA. Ljubljana: Bravo, društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami: Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše.

Praktična uporaba slikovnih kartic VEM-POVEM: set 1 in set 2

Posted on

Za vas smo pripravili nekaj idej, kako lahko z uporabo Slikovnih kartic VEM-POVEM pri otroku spodbujate govorno-jezikovni razvoj.

Komplet slikovnih kartic VEM-POVEM: set 1 in set 2 (300 kartic)

Pomembno je, da pri uporabi izhajamo iz otrokovih sposobnosti, starosti, morebitnih težav in ciljev, ki jih želimo doseči.

CILJI so vezani na spodbujanje in razvoj:

  • POZORNOSTI: kadar otrok ni pozoren, takrat ni učenja, zato sprva pritegnemo njegovo pozornost, 
  • POSLUŠANJA/SLUŠNEGA SLEDENJA: govorimo razločno, s primernim tempom in intonacijo, prepričamo se, da je otrok pozoren na to kar mu govorimo, da z nami vzpostavlja primerno neverbalno komunikacijo in očesni kontakt,
  • RAZUMEVANJA: otrok mora sprva razumeti določene vsakodnevne pojme / besede, da jih kasneje lahko začne uporabljati v govoru, zato mu preko igre in s pomočjo kombiniranja konkretnih predmetov / igrač in kartic izraze večkrat ponujamo,
  • GOVORA: izboljšanje razumljivosti govora, razvoj govornega izražanja in ustrezna izreka glasov so cilji, ki jih želimo doseči, kadar so usvojena vsa predhodna področja, ki so pomembna za ustrezno razvit govor in jezik. 

KONKRETNE AKTIVNOSTI

1. AKTIVNOST – RAZUMEVANJE, OGLAŠANJE, POIMENOVANJE- IGRA ŽIVALI:

  • otroku skupaj s slikami živali ponudimo različne konkretne igrače živali ter jih poljubno razporedimo po prostoru / tleh / mizi,
  • ko mu ponudimo določen predmet / sliko / pojem, ga zraven tudi poimenujemo,
  • otroka nato spodbujamo, da ustrezno najde sliko in žival, ki spada skupaj,
  • spodbujamo ga, da žival oponaša ali poimenuje.
Vzporejanje konkretnih igrač in kartic – iskanje enako k enakim.

2. AKTIVNOST – TVORJENJE STAVKOV:

  • otroku skupaj z različnimi slikami samostalnikov, ponudim tudi slike glagolov in v povezavi s tem konkretne figure/ igrače, ki jih predstavljajo pojmi na sliki (živali, osebe, hiša), 
  • glede na igro otroku s pomočjo slik ponudimo vizualizacijo govora/stavka; kombiniramo 2 do 3 slike, odvisno od otrokovih zmožnosti,
  • otroku predstavljamo govorni model, s prstom sledimo slikam in jih poimenujemo (npr. Medo hodi./ Mama je banano. / Mama je doma.)
  • otroka spodbujamo k tvorjenju stavkov, če tega ne zmore, je prvi cilj slušno sledenje in razumevanje.
Tvorjenje dvo-besednega stavka: Medo hodi.
Tvorjenje tro-besednega stavka: Mama je banano.
Tvorjenje tro-besednega stavka: Mama je doma.

3. AKTIVNOST – RAZVRŠČANJE:

  • izberemo slike npr. živali in hrane; z otrokom posamezno sliko sprva poimenujemo,
  • pripravimo priročne posode in otroku predstavimo nadpomenki »živali« in »hrana«,
  • živali razvrščamo v eno posodo, hrano v drugo,
  • ko otrok razvrsti, lahko vajo nadgradite na način, da se pogovarjate in tvorite preproste stavke, kaj posamezna žival rada je oz. ne mara (npr. Kokoš ne mara maline. Opica je banano.)
Razvrščanje: živali in hrana.

4. AKTIVNOST – SPODBUJANJE FONOLOŠKEGA ZAVEDANJA:

  • otrok med slikami najde tiste, ki se skupaj dobro slišijo / rimajo,
  • aktivnost je primerna za starejše otroke, ki nimajo večjih odstopanj v govorno-jezikovnem izražanju (4-8 let; otroci v tipičnem razvoju, otroci z artikulacijskimi ali fonološkimi motnjami, otroci z disleksijo).
Iskanje rim / besed, ki se skupaj dobro slišijo. Npr. juha – muha.

5. AKTIVNOST – VAJA ZAPISA DOLOČENEGA POJMA in/ali BRANJA:

  • otrok izbere kartico in zapiše besedo, ki je na sliki,
  • na zadnji strani preveri, ali je zapis ustrezen,
  • s karticami lahko utrjujemo tudi branje tako, da otroku damo kartico z napisom, da jo prebere, nato pa na drugi strani preveri, ali je na sliki prebrana beseda.
Zapis posameznega pojma in preverjanje na drugi strani kartice.

Za več informacij o nakupu nam lahko pišete na info@gingotalk.com ali si ogledate spletno trgovino: https://www.gingotalk.com/trgovina/

O disleksiji in specifičnih učnih težavah

Posted on

»Disleksija pomeni drugačnost v dojemanju zunanjega sveta in odzivanju nanj in nima nič opraviti z inteligentnostjo. Imamo jo lahko od rojstva (drobna lezija v možganih, ki nastane pri porodu), lahko teče iz roda v rod (primarna ali endogena disleksija) ali jo pridobimo po poškodbi glave (sekundarna disleksija)«.

Za disleksijo je slišal že skoraj vsakdo, premalo pa je vedenja o tem, da je disleksija največkrat oz. zelo pogosto povezana še s tisoč in eno težavo ali težavico – vse te težave strokovnjaki imenujejo specifične učne težave (SUT). Učne težave seveda zato, ker mnogi med temi otroci v svetu brez šole verjetno sploh ne bi imeli kakšnih posebnih problemov, ne bi bili označeni za »posebne«, v svetu šole in učnih načrtov pa je tako, da se njihovi primanjkljaji najbolj izrazito pokažejo in izrazijo ravno v času šolanja. Pri nekaterih bolj, pri drugih manj.

Disleksija se kaže predvsem pri branju, ki nikakor ne steče in se zatika, težave pa tudi z ogromno vaje in še več truda pri večini povsem ne izzvenijo nikoli. Enostavno povedano – disleksija je nekaj kar imaš za celo življenje, je pa res, da se nekateri naučijo veščin, s katerim ta primanjkljaj lažje premagujejo. Zadnja leta se zavedanje o disleksiji izrazito povečuje in iz tega vidika je tem učencem sedaj nekoliko lažje. Nekateri jo imenujejo tudi »dar«, saj lahko posameznik izkazuje tudi nekatera zelo močna področja. Učenci na večini šol dobijo ustrezno obravnavo in pomoč že dovolj zgodaj v začetku šolanja, takoj, ko je to možno zaznati. Da pride do ustrezne obravnave je potrebno imeti učitelje, ki so tudi na tem področju ustrezno izobraženi.

Učenje je lahko zabavno.
Vir slike: GingoTalk

Ocenjuje se, da je teh učencev v populaciji med 10 in 20%. Le ti pa se med seboj v stopnji primanjkljajev lahko zelo razlikujejo –  na eni strani so tu učenci, ki v OŠ še vedno komaj dosegajo minimalne standarde znanja, na drugi strani pa imamo tiste, ki zaradi visokih sposobnosti te primanjkljaje uspejo kompenzirati, najdejo ustrezne načine učenja, ki jim omogočajo dolgo šolanje in dosegajo tudi akademsko izobrazbo (npr. skoraj vsi že poznajo igralca Gojmirja Lešnjaka Gojca in njegovo zgodbo z disleksijo, zgodbe še nekaterih drugih slavnih posameznikov v družbi).

Specialni pedagogi so tisti profil strokovnjakov, ki poleg drugih učiteljev izvajajo učno pomoč v šolah in prav oni so tisti, ki imajo o tem največ znanja. Na podlagi njihovih strokovnih spoznanj se specifične učne težave delijo glede na raven primanjkljajev (slušno-vidnih in/ali vidno-motoričnih procesov) ter jih imenujemo glede na to pri katerem področju ima učenec največ težav: disleksija (motnja branja) disortografija (pravopisne težave), disgrafija (težave pri pisanju), diskalkulija (težave pri matematiki), dispraksija (motnje pri načrtovanju in izvajanju praktičnih dejavnosti), težave na socialnem področju.

Zelo pomembno je, da se težave prepoznajo in ustrezno obravnavajo. Potrebno je poudariti, da te težave niso povezane z intelektualnimi sposobnostmi, da se pojavljajo tako v socialno in družinsko spodbudnem ter tudi v manj spodbudnem okolju in da sta ključni za tega otroka razumevanje in prava oblika pomoči v šoli in doma.

Kaj pravijo pravilniki?

Zakonodaja za (Zakon o osnovni šoli, Zakon o usmerjanju ter pravilniki in priporočila Zavoda za šolstvo) učence s SUT predvideva res veliko načinov in možnosti za pomoč pri premostitvi njihovih primanjkljajev. Izvedba bi v dobro teh otrok morala biti brezhibna. Društvo Bravo in mnogi starši pa iz izkušenj vemo, da na vseh šolah žal zavedanje in dovolj dobro poznavanje pravilnikov in zakonodaje o učencih s posebnimi potrebami ni na tako visokem nivoju, da bi vsi učenci dobili potrebno pomoč. Iz tega nato izhajajo številne stiske, ki lahko vodijo tudi k opuščanju šolanja, vzgojni problematiki, nizki samopodobi, itd.

Otroci z močno izraženimi SUT tekom osnovnošolskega šolanja pridobijo odločbo za otroke s posebnimi potrebami in so deležni sistematične obravnave v obliki ur, ki jih imenujemo DSP – dodatna strokovna pomoč. Ti otroci so obravnavani individualno in s pomočjo ekipe učiteljev nato veliko lažje in z manj stresa. Z ustrezno usmeritvijo v načine dela in učenja dosegajo cilje in znanja, ki so potrebni za osvojitev določenih mejnikov znotraj določenega izobraževalnega sistema.

Z individualnimi pristopi in dodatno strokovno pomočjo otroci dosegajo cilje in znanja.
Vir slike: GingoTalk

Kaj morajo vedeti starši?

Povprečen slovenski starš o učnih težavah ne ve prav veliko (kar ni nič posebnega), večina pa je že vsaj slišala za disleksijo. Navadno je prva misel v zvezi s tem povezana z lastnimi izkušnjami iz otroštva, ko se s temi otroci nihče ni prav dosti ukvarjal ali pa so bili potisnjeni nekam »na rob« ali pa kar direktno v šolo za učence s posebnimi potrebami. Nekateri so tja morda res sodili, mnogi pa zagotovo ne. V naši družbi še vedno velja, da starši o učnih težavah svojih otrok neradi spregovorijo, saj je to še vedno tabu tema. Pomembno bi bilo, da ti starši izvedo, da se v našem šolskem prostoru dogajajo spremembe. Inkluzija, individualizacija in diferenciacija so naredili bistven premik k lažjemu napredovanju učencev z učnimi primanjkljaji.

Idealno bi bilo, da bi te težave najprej zaznali učitelji v šoli, vendar izkušnje in raziskave kažejo, da je za mnoge, v šoli spregledane otroke, ključna oseba mama (redkeje oče). Mama je najpogosteje tista, ki doma z otroki vadi branje, računanje in pomaga pri domači nalogi. Če starši zaznajo, da pri teh osnovnih veščinah kljub trudu ni pričakovanega napredka, se je potrebno obrniti na učitelja in svetovalno službo v šoli. Če tam ne najdete odgovorov in nasvetov, ki bi vam bili v pomoč, se lahko obrnete tudi na zunanje ustanove, ki jih ni malo. Ogromno informacij lahko danes najdemo tudi na internetu, tudi v slovenščini. Z napotnico otrokovega pediatra se usmerite v katerega od centrov za diagnostiko v Ljubljani, ogromno informacij pa lahko dobite v Društvu Bravo, kjer vam bodo svetovali najboljši strokovnjaki kar jih imamo v Sloveniji. To pa je šele začetek poti z vašim »posebnim« otrokom, ki je istočasno zagotovo tudi ogromen zaklad znanj in spretnosti, ki morda niso najbolj povezane s šolskimi stvarmi.

Morda najbolj pomembna vloga staršev je, da otroku pomagajo pri odkrivanju njegovih drugih talentov in osebnostnih lastnosti ter da znajo pristopiti z razumevanjem, če pride do neuspehov v šoli. Nujno je, da otroku pomagajo ohranjati pozitivno samopodobo, da vztraja tudi potem, ko že pade in da ga imajo enostavno radi takega kot je. Današnje merilo družbe za uspeh so prepogosto zgolj in samo zelo dobre ocene, otrok s SUT pa po teh poseže le redko ali težje. Zelo pomembno je, da ta otrok že v zgodnjih letih razume, da nobena ocena ne določa tega kakšen človek nekdo postane in da ni cenjen pretežno po ocenah, ampak tudi po drugih pomembnih lastnostih.

Kar nekaj časa in precej testiranj mine, da otrok pride do končne diagnoze oz. strokovnega mnenja, kjer natančno piše kakšne vrste težav ima. Tu se pravo delo šele začne. V šoli bo imel ta učenec možnost, da se pri predmetih, kjer ima več težav, z njim izvajajo ure individualno, kar se vedno izkaže za odlično pomoč. Za mnoge je še posebej pomembna možnost napovedanega ustnega in pisnega ocenjevanja, možnost uporabe nekaterih pripomočkov, možnost pisanja izven razreda in pa podaljšan čas pisanja pri testih. Za te učence je značilno, da za priklic znanja pogosto potrebujejo več časa, pomembno je lahko tudi pisanje v tihem prostoru, kjer ni sošolcev, ki bi lahko odvrnili njegovo pozornost.

Razumevajoči učitelji v šoli in razumni starši doma so pravi ključ do uspeha tega otroka. Uspeh pa tu ne pomeni nujno končane akademske izobrazbe, ampak srečnega in zadovoljnega odraslega, ki je zaključil katerokoli šolanje in našel službo, kjer je zadovoljen.

Kako pomaga učitelj, specialni pedagog, defektolog?

Naj na tem mestu izpostavim svoje osebne izkušnje. Sem učiteljica z več kot 20 let izkušnjami poučevanja angleščine, poučevanja dodatne in individualne strokovne pomoči v OŠ, inštruiranja učencev z/brez učnih težav, poučevanja na OŠ z nižjim izobrazbenim standardom, poučevala pa sem tudi tečaje angleščine za odrasle. Sem mama dekleta brez učnih težav, ki se zelo rada izobražuje, imam sina z močno izraženimi SUT, ki nujno potrebuje ogromno učne pomoči doma in v šoli ter imam še enega sina, ki zaenkrat kaže lažjo obliko disleksije ter pomoči zaenkrat ne potrebuje. Verjetno mi ni treba poudariti, da fanta šole nikoli nista marala in oba komaj čakata, da jo končata, medtem ko sem za hčerko prepričana, da se bo izobraževala še kar lep čas. Vse te življenjske situacije so me naučile ogromno in mojemu poklicu je vsaka od njih dodala še več širine in znanj, predvsem pa so se potrdile moje domneve oz. vse tisto, kar sem imela možnost prebrati v mnogih člankih ter knjigah ter slišati na številnih izobraževanjih.

Vsi strokovnjaki so si enotni kako velikega pomena je, da otrok pravi čas dobi pravi način pomoči in da se njegovi slabši rezultati ne obravnavajo kot lenoba ali premajhen trud. Pomembno je, da starši učiteljem zaupajo, istočasno pa se tudi sami informirajo in sodelujejo tudi s svojimi opažanji.

Za učitelja, še posebej pa za DSP učitelja, je nujno, da preseže klasične načine poučevanja in poseže v neskončen svet individualiziranih pristopov k učenju. Nekateri učenci so bolj slušni tipi in so za njih dragoceni posnetki, spet drugi so vizualni tipi in rabijo pomoč v obliki slikovnega gradiva, miselnih vzorcev. Vsak učenec je svet zase in sami se ne učenci s SUT večinoma ne znajo učiti, zato naj v prvi vrsti spoznajo raznolike načine učenja in razumevanja učne snovi. Prepogosto se še vedno zmotno pričakuje, da se znajo vsi učiti tako, da učno snov preberejo in nekajkrat ponovijo. Za večino učencev s SUT je tako učenje praktično nemogoče ali pa vsaj zelo naporno. Različni didaktični pripomočki, tudi v obliki iger, so nekaj kar lahko naredi tudi sam učenec doma. 

Najbolj aktualni načini učenja so povezani z moderno tehnologijo, ki smo jo bili v zadnjih 2 letih prisiljeni osvojiti in svoje znanje nadgraditi prav vsi. Splet je neskončno polje znanja in nam ponuja res neverjetno veliko možnosti za učenje tudi doma, ko učitelja ni poleg učenca. Edini problem tukaj je seveda notranja motivacija, ki je za mnoge učence s SUT prav tako lahko velik problem. Tu ponovno nastopijo starši, morda prijatelji, ki naj takega učenca prijazno spodbujajo in mu pomagajo (v dvoje je lažje). Ne smemo pa pozabiti tudi na to kakšne čudeže dela pohvala, tudi tistih najmanjših napredkov, ki so za takega otroka lahko velikanska motivacija in premiki naprej. Naj bo glavni cilj vsakega učitelja in starša učencem z učnimi primanjkljaji pomagati, da njihova želja po znanju nikoli ne ugasne ali pa da se čimprej ponovno prižge. Pomagajmo jim spoznati, da se učimo CELO življenje in ZA življenje!

Avtorica: Sabina Kavšek, prof. angl.

Viri:

https://www.institutzadisleksijo.si/kaj-je-disleksija

http://www.ucne-tezave.si/files/2016/10/1_-Izbrane-teme.pdf  (str. 13)

http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO448

http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5896

https://www.gov.si/podrocja/izobrazevanje-znanost-in-sport/izobrazevanje-otrok-s-posebnimi-potrebami/

https://www.gov.si/teme/osnovnosolsko-izobrazevanje-za-otroke-s-posebnimi-potrebami/

https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/dar-disleksije-44939-pr

15. oktober – Mednarodni dan ozaveščanja o razvojni-jezikovni motnji

Posted on

V oktobru razširjamo ozaveščenost o težavah na področju govorno-jezikovnega razvoja. 15. oktober je namreč Mednarodni dan ozaveščanja o razvojni-jezikovni motnji (RJM).

RJM je motnja brez znanega vzroka, ki se lahko pojavi ne glede na starost ali spol. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z omenjeno motnjo, so logopedi. V novejši terminologiji motnjo poimenujemo razvojna-jezikovna motnja (RJM), v preteklosti pa se je uporabljal izraz govorno-jezikovna motnja.

Dan ozaveščanja o razvojni-jezikovni motnji
Vir: www.radld.org in www.dlogs.si

Motnja prizadene več področij govorno-jezikovnega komunikacije, tako področje izražanja kot razumevanja. Stopnja težav je lahko različna, od lažje, zmerne, težje do težke. Raziskave kažejo, da se RJM pojavlja pri vsakem 14. otroku, kar lahko negativno vpliva na njegovo opismenjevanje, učenje, sklepanje prijateljstev in čustveno dobrobit. Pri obravnavi otrok z RJM je podpora logopeda in učitelja neprecenljiva. Več informacij o razvojni-jezikovni motnji in dogodkih ob dnevu ozaveščanja o RJM najdeš tudi na spletni strani www.radld.org in www.dlogs.si.

Brošura o razvojni-jezikovni motnji
Vir: www.radld.org in www.dlogs.si

Kaj za otrokov govorno-jezikovni razvoj lahko naredimo sami?

Da bo otrok skozi razvoj zmogel na področju govora in jezika ustrezno napredovati je pomembno, da smo v vsakodnevni komunikaciji z njim pozorni na dejavnike, ki mu omogočajo boljši napredek:

  • otroku predstavljamo ustrezen govorni model, kar pomeni, da v govoru uporabljamo primeren tempo, ne hitimo, besed ne popačimo, se izogibamo pomanjševalnic in podobno,
  • kadar otroku govorimo, z njim vzpostavimo očesni kontakt in se prepričamo, da je pozornost usmeril k nam in je osredotočen na to, kar mu želimo povedati,
  • pozorni smo na otrokov ustrezen sluh; kadar sumimo na slabši sluh, ki je običajno posledica večkratnih prehladov, vnetij ušes, povečane žrelnice ali mandljev (dihanje na usta, smrčanje), se obrnemo po nasvet k otrokovem zdravniku, ki ga po presoji napoti k ORL-specialistu,
  • otroku omogočimo veliko direktne interakcije, komunikacije/pogovora, ki naj bo v povezavi z vsakodnevnimi situacijami in igro,
  • igra naj izhaja iz otrokovih interesov, naj bo zanjo motiviran, vključuje naj tako vidne, slušne kot taktilne spodbude, saj učenje preko različnih dražljajev in visoka stopnja zanimanja otroka spodbuja k ponavljanju in posledično k učinkovitejšemu učenju,
  • otroku prilagajamo vsebino in količino informacij; mlajši kot je otrok ali več težav kot ima, manj informacij in več ponavljanja in poslušanja enakih jezikovnih struktur (besed, povedi) potrebuje, da se jih lahko nauči,
  • zlasti predšolskemu otroku omejimo uporabo zaslonov/elektronskih naprav; otroci do vključno 2. leta naj ne bodo izpostavljeni uporabi zaslonov, otrokom od 2. do 5. leta pa naj se uporaba časovno omeji na manj kot eno uro dnevno v navzočnosti staršev. Več informacij o omejitvah in negativnem vplivu pretirane rabe elektronskih naprav najdete tu: Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih,
  • vzemite si čas za skupno branje knjig.
Skupno branje je za razvoj govora in jezika zelo pomembno.
Knjiga Gingo v deželi besed vsebuje tudi logopedske nasvete.
Vir: www.gingotalk.com

Branje knjig

Skupno branje in pogosta izpostavljenost predšolskega otroka prebiranju knjig pozitivno vpliva na njegove govorno-jezikovne sposobnosti. Tisti otroci, ki so med četrtim in petim letom starosti izpostavljeni sistematičnemu prebiranju kakovostne otroške literature, navadno zmorejo pripovedovati zelo dinamične in napete zgodbe, postavljajo junake v medsebojna razmerja ter si zapomnijo in uporabljajo tipične fraze, ki se pogosto pojavljajo v zgodbah (npr. »in srečno so živeli do konca svojih dni« ipd.), hkrati pa uporabljajo zapletenejše stavke v primerjavi z vrstniki, katerih starši nimajo navade branja zgodb z otroki. 

Kako otroku brati?

Zlasti pri mlajših otrocih, otrocih s težavami na področju govorno-jezikovnega razvoja ali pri otrocih, ki branje zavračajo, moramo biti pozorni, na kakšen način jim ponudimo tovrstno dejavnost. Želimo, da je skupno branje prijetno, sproščeno, da je otrok za branje motiviran, saj  le tako lahko krepi vsa pomembna področja razvoja. Ob tem je pomembno upoštevati nekaj nasvetov:

  • Prilagodite težavnost knjige otrokovim sposobnostim (vzdrževanja pozornosti, jezikovnega razumevanja in izražanja) in ne starosti.
  • Ugotovite, koliko informacij je za vašega otroka dovolj, da vsebino še zmore slediti in razumeti. 
  • Poudarite pomembne besede v knjigi. Razširite otrokovo izjavo, npr. Otrok reče: »To je hiša!« in nanjo pokaže s prstom. Razširite otrokovo izjavo: »Ja, hiša ima streho in okna!«  
  • Otroka ne silite v branje, ampak ga poskušate zvabiti v branje na zabaven način.  

Otrok, ki imajo večja odstopanja na področju govorno-jezikovnega razumevanja in izražanja je zaradi različnih dejavnikov žal vse več. V Sloveniji se srečujemo tudi s problematiko pomanjkanja logopedov, zato se otrokom večinoma ne uspe zagotoviti dovolj hitre, pogoste in kakovostne obravnave. Ozaveščanje širše javnosti in iskanje rešitev na tem področju je zato toliko bolj pomembno. V kolikor pri svojem otroku opažate morebitne težave na področju govorno-jezikovne komunikacije se pravočasno obrnite na ustreznega strokovnjaka. Želimo si, da bi otroci na področju govorno-jezikovne komunikacije dosegli svoj maksimalni potencial in da bi bilo otrok z omenjenimi težavami vse manj. Vabimo vas, da si na spletnem portalu www.gingotalk.com pogledate tudi druge koristne ideje, brezplačne vsebine in materiale, ki spodbujajo govorno-jezikovni razvoj otrok.

Avtorici prispevka: Meta Dolinar, prof. spec. in reh.pedagogike – logopedinja in Petra Kavšek Vrhovec, mag. prof. logoped-surdopedagog, ustanoviteljici spletnega portala www.gingotalk.com , v sodelovanju z Društvom logopedov Slovenije; www.dlogs.si

Pet idej za pomoč malčku pri učenju jezika s pomočjo lutke

Posted on

Otroške igrače kot so dojenčki, punčke, lutke so odlični pripomočki, s katerimi lahko učinkovito pomagamo spodbuditi in razširiti otrokovo igro. S pomočjo animacije in igre preko ročne lutke, ki ima premična usta z jezikom, se otroci lahko še bolj intenzivno vključujejo v igro in pogovor. Predstavljamo vam pet jezikovnih konceptov in idej, kako preko lutke otroku pomagamo pri podpori in učenju jezika.

1. UČENJE DELOV TELESA

Otroku preko igre pokažemo in povemo imena za določene dele telesa. Sčasoma ga spodbujamo, da sam pokaže ali poimenuje določen del telesa ali obraza (oči, nos, usta, ušesa, roke, prsti, trebuh, noge).

2. UČENJE OBLAČIL

Otroka spodbudite, da skupaj z vami ali samostojno lutko obleče. Lahko uporabite otrokova oblačila ali obleke drugih igrač (nogavičke, hlače, majice). Otrok se ob tem uči novih pojmov, ki jih kasneje tudi ustrezno uporabi.

3. UČENJE OSNOVNIH POJMOV

Uporabite lutko z različnimi drugimi predmeti, kot so škatla, odeja, miza. Ob tem otroka učite ustreznega razumevanja in uporabe predlogov (V škatli, POD odejo, NA mizi), barv (ZELENA lutka, RDEČA odeja) in pojmov vezanih na velikost (VELIKA miza, MAJHNA škatla, VEČJA lutka).

4. UČENJE GLAGOLOV IN PRIDEVNIKOV

Lutko uporabite skupaj z drugimi otroškimi igračami ali vsakodnevnimi predmeti, kot na primer: postelja, žlica, kozarec, oblačila, hrana. V igri se otrok uči novih glagolov in pridevnikov: jesti, piti, spati, sedeti, stati, lačen, zaspan, žejen, vesel, žalosten.

5. SOCIALNE IN PRAGMATIČNE SPRETNOSTI

Otroške lutke so lahko odlično orodje za pomoč pri učenju ustreznih socialnih in pragmatičnih spretnosti. V simbolni igri, ko se z otrokom pogovarjamo in pretvarjamo, da z lutko kuhamo, jo hranimo, se igramo zdravnike ali frizerje, se otrok uči ustrezne komunikacije in smiselne uporabe jezika.

Spodbujanje jezika s pomočjo lutke
Foto Travnik

Vir: Yeh, K. (2012). Top Toys & How They Can Support Speech & Language Development http://www.playingwithwords365.com/top-toys-how-they-can-support-speech-language-development-part-two//

Spodbujanje govora in jezika s pomočjo spletnih iger Frepy

Posted on

Planet iger FREPY vabi otroke na potovanje v svet jezikovnih iger. Tukaj lahko najdete 24 iger. Pisane ilustracije, nepričakovani dogodki, zabavne animacije, zvočni učinki in druge privlačne lastnosti planeta bodo pritegnile otrokovo pozornost in ga motivirale za reševanje nalog. Večnamenske igre pripomorejo k doseganju vsestranskih učnih ciljev in izboljšanju jezikovnih spretnosti na področju glasoslovja, besedišča, pomenoslovja in slovnice. Igre so primerne za otroke od 4. do 8. leta starosti. Otrok jih lahko igra samostojno, s prijatelji ali s pomočjo odrasle osebe.

Internetna platforma iger je uporabni učni pripomoček za jezikovno podporo, ki jo lahko uporabijo tako vzgojitelji, učitelji, logopedi ali specialni pedagogi, kakor tudi starši otrok. Igre se delijo na štiri glavna področja glede na jezikovne spretnosti, ki jih želimo izboljšati. To so besedišče, slovnica, branje in pripovedovanje.

Podroben opis iger, ki so bile razvite v okviru evropskega projekta in v sodelovanju Slovenije in drugih evropskih držav najdete na spletni povezavi: http://www.frepy.eu/docs/instructions_SI.pdf.

Spletne igre Frepy kot evropski projekt petih evropskih držav

Glavne lastnosti

  • privlačne in interaktivne aktivnosti: igre, uganke, slikovne zgodbe itd.,
  • animirana bitja, ki otroke z jezikovnimi okvarami / težave spodbudijo k premagovanju svojih komunikacijskih ovir,
  • omogoča razvoj slovnice, skladnje, besedišča, fonologije, pragmatike in pripovedi,
  • pripomoček za spodbujanje razvoja jezika ali kot možnost uporabe v terapiji.
  • možnost uporabe v petih jezikih: nemškem, italijanskem, litvanskem, estonskem in slovenskem,
  • primerno za individualno in skupinsko delo (doma, na terapiji, v šoli),
  • kratki testi za samoocenjevanje,
  • teoretično utemeljen in inovativen pripomoček,
  • reševanje socialno-ekonomskih težav z izboljšanjem jezikovnih znanj,
  • vključevanje najnovejših ugotovitev raziskav na področju spodbujanja govorno-jezikovnega razvoja,
  •  integracijski metodološki pristop.

Prednosti uporabe

  • igra, s katero lahko otroci (s težavami ali brez) razvijajo svoje jezikovne sposobnosti,
  • pripomoček pri opismenjevanju,
  • gradiva pomagajo otrokom z jezikovnimi motnjami / težavami ne le pri razvijanju jezikovnih spretnosti, temveč tudi omogočajo pridobivanje strategij učenja jezikov,
  • večja motivacija otroka vpliva na bolj učinkovito in hitrejše učenje,
  • pripomoček za utrjevanje pravilne izreke glasov v besedah in stavkih,
  • zanimiv, zabaven in drugačen način učenja govora, jezika, branja, pisanja.
RAZVOJ SLUŠNE POZORNOSTI IN JEZIKOVNEGA RAZUMEVANJA
Otrok v igri sledi slišanim ali prebranim navodilom.
JEZIKOVNO RAZUMEVANJE (POSLUŠANJE ali BRANJE)
Otrok posluša ali prebere trditev in na podlagi slike ustrezno označi, ali je trditev napačna oziroma pravilna.
SPODBUJANJE FONOLOŠKEGA ZAVEDANJA ALI UTRJEVANJE IN RAZUMEVANJE BRANJA
Otrok prebere ali posluša, kateri deli besed gredo skupaj ali se skupaj dobro slišijo.

Dostop do spletnih iger je preko INTERNET EXPLORER-ja na www.frepy.eu. Obilo zabave ob igranju!

Avtorici prispevka: Meta Dolinar in Petra Kavšek Vrhovec

Spodbujanje govorno-jezikovnega razvoja z uporabo lutke

Posted on

Otroci se najlažje in najbolj učinkovito učijo preko igre. Igra je sredstvo, ki otroku omogoča interakcijo in komunikacijo s širšim svetom. Otroci v igri uporabljajo različne igrače, ki spodbujajo telesni in miselni razvoj.

Kot učinkovito igračo ali kot didaktični in učni pripomoček za spodbujanje govora in jezika lahko uporabimo lutko. Uporaba lutke je primerna zlasti takrat, ko je otrok še mlajši in se govorna produkcija šele razvija, ali kadar opazimo, da otrokov govor kasni. 

Uporaba lutke pri branju knjig

Otroku preko animacije z lutko pripovedujemo pravljice, listamo knjige, se pogovarjamo. Pri branju knjig smo pozorni, da prilagodimo težavnost knjige otrokovim sposobnostim (pozornost, razumevanje, izražanje) in ne starosti. Prav tako ugotovite, koliko informacij je za vašega otroka dovolj, da vsebino še zmore slediti in razumeti (posamezno poimenovanje sličice, ali en stavek, več krajših stavkov, ali dolge zgodbe z več informacijami). Zlasti pri mlajšem otroku je pomembno, da poudarite pomembne besede v knjigi in razširite otrokovo izjavo. Na primer, če otrok reče: »To je hiša!« in nanjo pokaže s prstom, lahko razširite njegovo izjavo: »Ja, hiša ima streho in okna!« Ko širite otrokove izjave, mu nudite model, kako naj tvori daljše stavke, prav tako pa mu ponudite več informacij o temi.

Otroka ne silite v branje, ampak ga poskušate zvabiti v branje na zabaven način, lahko tudi preko lutke. Ponudite mu izbiro med dvema knjigama, ki sta primerni glede na njegove sposobnosti, izbirate knjige, ki so vašemu otroku vsebinsko zanimivejše (npr. o dinozavru, vozilih, princeskah…). Sprva začnete s preprostejšimi in krajšimi knjigami. S pomočjo lutke spodbujamo, da otrok povečuje število komunikacijskih izmenjav, večkrat uporabi določen izraz in ga vse bolj pravilno izgovori. 

Igranje vlog

Po 3. letu lahko otrok lutko že uporabi tudi v samostojni (simbolni) igri, ob tem se čustveno izraža, razvija pripovedovanje in domišljijo. Pretvarja se, da lutko hrani, se igra zdravnike in podobno. Ob tem lutka otroka spodbuja, da deluje spontano, razvija besedišče in izboljša svoje sposobnosti govorjenja. Ko otrok “govori skozi lutko”, se počuti udobno in sproščeno. Podpora taki spontani dejavnosti je še posebej pomembna pri delu z otroki, ki imajo težave na področju govorno-jezikovnega razvoja (npr. zakasnel govorno-jezikovni razvoj, motnje fluentnosti; jecljanje, idr.).

Vir: GingoTalk

Spodbujanje motorike govoril in izreke glasov

Kadar ima lutka možnost odpiranja in gibanja ust skupaj z jezikom, je primerna tudi za spodbujanje motorike govoril, prav tako pa jo lahko uporabimo pri spodbujanju  ali učenju artikulacije določenih glasov. Če otrok obiskuje logopeda, lahko starši lutko uporabijo kot odlično motivacijsko sredstvo. 

Uporaba lutke v vsakodnevnem življenju in igri z otrokom predstavlja enega izmed učinkovitih pripomočkov za spodbujanje in razvoj ročnih spretnosti, domišljije, izražanja čustev, omogoča podoživljanje dogodkov, vsesplošni duševni razvoj in razvoj govorno-jezikovne komunikacije.

Avtorica: Meta Dolinar