Otrok jeclja – kaj pa sedaj?

Posted on

Med 2. in 5. letom otrokove starosti je obdobje intenzivnega govorno-jezikovnega razvoja. Otroci iz domačega, vrtčevskega in drugega okolja usvajajo nove besede, jih ponavljajo, povezujejo v večbesedne govorne strukture in se s svojim govorom vključujejo v dialog z drugimi ljudmi. Otrok tako le v nekaj letih preide iz joka, oglašanja, posameznih besed, stavkov h kompleksni govorno-jezikovni komunikaciji, ki je podobna govoru odraslih oseb. Motorika govoril je v predšolskem obdobju lahko še nespretna ali nenatančna, prav tako načrtovanje tovrstnih gibov. Intenziteta razvoja razmišljanja, jezikovnega sistema in povezovanja informacij je lahko v nekem obdobju prezahtevna, včasih pa se zdi, kot da otroka »prehitevajo misli« in »želi povedati vse naenkrat«, kot pogosto svojega otroka opišejo starši.

Raziskave kažejo, da se pojav zatikanja v povprečju pojavi pri otrocih, starih 33 mesecev, in sicer pri 5-8 % predšolskih otrok. V splošnem se z opisanimi težavami srečuje več dečkov kot deklic. Kaj botruje tem težavam, strokovnjaki še ugotavljajo, vsekakor pa se predpostavlja genetska predispozicija, možganska disfunkcija ter otrokov temperament. Med drugim naj bi na poslabšanje tekočnosti vplivali tudi spodbujajoči dejavniki kot so različni stresorji ter nesorazmerje med prevelikimi zahtevami in zmogljivostmi, ki jih otrok ima. Gre za razmeroma pogost pojav, ki ob ustreznem ravnanju okolice in staršev pogosto izzveni brez ali z malo logopedske pomoči.

Starši zatikanje svojega otroka opisujejo, da »ko želi kaj hitro povedat, ponavlja besede, dele besed ali glasove, lahko tudi podaljšuje posamezne glasove ali dela premore v stavku na način, da se ustavi in le s težavo nadaljuje besedo ali je sploh ne more povedati«. Tovrstnih zatikanj je v nekem obdobju lahko več, v drugem spet manj, kar kaže na varibilnost motnje. Opisane težave imenujemo tudi razvojno jecljanje. Do težav s tekočnostjo govora lahko prihaja postopoma, v kar 41 % pa govorimo o nenadnem pojavu jecljanja, ko do zatikanja pride tako rekoč »čez noč«. Pogostost zatikanja se lahko poveča, če je otrok neprespan, utrujen, tudi vznemirjen ali nasploh razigran, kar pomeni, da imajo čustva in nasploh počutje pri tekočnosti govora pomembno vlogo.

Vir: Media from Wix

KAJ LAHKO NAREDIJO STARŠI, KO SE PRIČNE OTROKU ZATIKATI?

Ko starši pri otroku opazijo zatikanje, se v njih pojavi zaskrbljenost, negotovost, strah in pogosto nešteto vprašanj, zakaj se je to zgodilo, kaj je bil sprožilni dejavnik, čeprav na to navadno ni enoznačnega odgovora. Za ustrezno interakcijo z otrokom je pomembno varno in sproščeno vzdušje, zato je eden izmed vodilnih nasvetov, da starši ob pojavu ostanejo mirni in mu s svojo nebesedno komunikacijo ne kažejo nasprotnega. Priporoča se da, ko otrok pripoveduje, ga počakajo, da pove misel do konca, ob tem ga naj ne prekinjajo, ne popravljajo in niti ne zahtevajo, da posamezno besedo ponovi, saj ponavljanje besed navadno ne povzroča zatikanja, posledično pa ne pripomore k izboljšanju stanja. Koristnejše je, če starši otrokov govor povzemajo, če je bilo s strani otroka nejasno podano in s tem dodajo ključne informacije za razumevanje ali s preoblikovanjem tvorijo ustrezno strukturo govora, ki jo otrok posluša, s čimer se spodbuja samostojna raba, ki bo nastopila skozi čas. Zgoraj našteta priporočila izhajajo iz načel »dobre komunikacije«, ki navadno ustrezajo vsem udeležencem v pogovoru, v tem primeru pa tudi otroku, ki se mu zatika.

Staršem še svetujemo, da se naučijo spremljati vsebino, ki jo otrok predaja in niso osredotočeni samo na otrokov način govora. Naj mu bodo dober govorni model in poskušajo prilagajati hitrost svojega govora. Raziskovalci so namreč ugotovili, da zniževanje tempa govora starša lahko pomaga pri tekočnosti govora otroka, saj se pogosto zgodi, da pri upočasnjevanju tempa starši avtomatično uporabljajo enostavnejše in krajše govorne strukture ter daljše pavze, kar lajša interakcijo z otrokom in spodbuja tekočnost govora.

Staršem svetujemo, da se pričnejo vključevati v otrokovo spontano igro in mu ob tem prepuščajo vodilno vlogo, ob tem pa naj uporabljajo kratke, preproste in melodične stavke ter vprašanja, obenem pa naj številčnost vprašanj zamenjajo z več opisovanja in komentiranja. Dozirajo naj tudi pohvale, s čimer krepijo motivacijo in samozavest otroka, ki je ključna za razvoj socialnih veščin in komunikacije.

Ko se otrok s svojim govorom samostojno vključuje v pogovor z njimi ali drugimi, naj mu dajo vedeti, da ga poslušajo. Prijetno družinsko ozračje brez hitenja in prepirov je bistvenega pomena, saj se le tako lahko otrok počuti varno in sprejeto. Tudi petje z otrokom bo omogočilo sproščeno vzdušje in pripomoglo k dobremu počutju.

Pomembno je, da tudi sicer v tem obdobju na splošno “živijo” drugače – otroku ustreza rutina in struktura v dnevu (čas za hranjenje, igranje, pravočasen odhod v posteljo ipd.). Če je doma preveč hitenja, se bodo verjetno težko držali zgornjih načel. Dobro je, če je otrok na vse dogodke (zabave, obiski itd.) vnaprej pripravljen, da ve, kaj bo v tistem dnevu sledilo in bo na vsakršne morebitne nevsakdanje dogodke tudi čustveno pripravljen.

KAJ PA ČE SE ZATIKANJE STOPNJUJE IN STARŠI PRI OTROKU NE OPAŽAJO IZBOLJŠANJA?

V kolikor pri otroku opažate zatikanje, je dobro, da se naročite na obisk k logopedu. Hitreje poiščite pomoč, v kolikor otrok ponavlja vse krajše elemente ali če se število ponavljajočih elementov povečuje ali če se poleg zatikanja izkazujejo še drugi znaki (grimase, napetost mišic, krči v govoru, tiki itd.). Zgodnje prepoznavanje težav in pomoč je pomembna, saj si ne želimo, da bi otrok pričel doživljati frustracijo ob pogovoru z drugimi ali pridobil druga negativna občutja do sebe.

Avtorica: Petra Kavšek Vrhovec

0 delitev