Avtor: admin

Lutke predstavljajo odličen didaktični in terapevtski pripomoček, ki ga pri delu z otroki lahko uporabimo tudi v logopedski terapiji. Razlogov za uporabo lutke pri razvoju otrokove govorno-jezikovne komunikacije je več.

1. LAŽJE VZPOSTAVLJANJE KONTAKTA Z OTROKOM

Otrokov prvi kontakt z logopedom je lahko težaven, saj logopedska obravnava običajno poteka znotraj ambulante, v manj naravnem, otroku neznanem okolju. Zaradi prisotnosti osebe, ki je ne pozna, se lahko počuti manj sproščeno ali celo neprijetno. Morda bo otrok v procesu terapije težko razumel, kaj se od njega pri določeni vaji pričakuje. Zato je dobra ideja predstaviti lutko kot pomočnika v govorni terapiji in tako zmanjšati otrokovo anksioznost. S pomočjo prijateljske in simpatične lutke lahko v sproščenem vzdušju otroku razložite, kako bodo izgledale obravnava, proces določene vaje ali terapije. Tako se lažje vzpostavi zaupanja vreden odnos med logopedom in otrokom, kar posledično pozitivno vpliva na uspešnost terapije.

2. OTROKU LAŽJE IN BOLJ NAZORNO RAZLOŽIMO IN POKAŽEMO, KAKO ZA USTREZNO GOVORNO PRODUKCIJO PRAVILNO NASTAVITI GOVORNE ORGANE (ARTIKULATORJE)

Ročna lutka z usti, jezikom in zobmi je idealna za prikaz artikulacijskih vaj, pa tudi za prikaz, kako naj otrok organizira oz. nastavi svoja govorila, da izgovarjajo določen glas. V naslednjem koraku vloge lahko zamenjamo. Otrok lahko pojasni lutki, kako pravilno izgovoriti ali vaditi izreko določenega glasu. Z vključevanjem v zabavne vaje otrok pridobi potrebno znanje, ki v govorni terapiji omogoča boljše rezultate.

3. OTROCI RAJE ALI BOLJ VERJETNO POSNEMAJO LUTKO KOT ODRASLO OSEBO

Zlasti mlajši otroci se lažje kot z odraslo osebo identificirajo z igračo, ki je plišasta, simpatična, barvita. Lutka poveča otrokov interes, pozornost in motivacijo. Zato ne pomaga samo pri izvajanju primerne artikulacije posameznih glasov, temveč tudi na stopnji njihove fiksacije v zloge, besede in stavke. Poleg tega učinkovito spodbuja otroka, da vajam sledi in jih ponavlja.

4. LUTKA OTROKA SPODBUJA IN OPOGUMLJA K BOLJ SPONTANI IN SPROŠČENI GOVORNO-JEZIKOVNI KOMUNIKACIJI

Nobena druga orodja za govorno terapijo ne spodbujajo otroka, da deluje spontano in s tem spodbuja razvoj besedišča in izboljša svoje sposobnosti govorjenja tako učinkovito kot lutke. Ko otrok “govori skozi lutko”, se počuti bolj udobno in sproščeno. Podpora taki spontani dejavnosti je še posebej pomembna pri delu z otroki z zakasnelim govorno-jezikovnim razvojem in s težavami na področju fluentnosti (npr. jecljanje).

5. GOVORNA TERAPIJA POSTANE ZABAVA

Vključenost in motivacija otroka za vaje tekom govornih terapij je ključ do učinkovitega napredka. Ročna lutka kot vesel, barvit in simpatičen “govorno-terapevtski pomočnik” nam pomaga doseči ta učinek. Terapija naj bo v prvi vrsti strokovno zastavljena, vendar hkrati dinamična, zabavna, saj lahko le tako dosežemo želene cilje.

6. UPORABA LUTKE V DOMAČEM OKOLJU

Za spodbujanje govorno-jezikovne komunikacije preko igre ali vsakodnevnih situacij lahko lutke ali druge podobne igrače uporabijo tudi starši. Kot pripomoček jo uporabimo takrat, ko je otrok še mlajši in se govorna produkcija šele razvija, ali kadar opazijo, da otrokov govor kasni. Otroku preko animacije z lutko pripovedujemo pravljice, listamo knjige, se pogovarjamo. S pomočjo lutke spodbujamo, da otrok povečuje število komunikacijskih izmenjav, večkrat uporabi določen izraz in ga vse bolj pravilno izgovori. Po 3. letu lahko otrok lutko že uporabi tudi v samostojni igri, ob tem se čustveno izraža, razvija tudi domišljijo. Če otrok obiskuje logopeda, lahko starši lutko uporabijo kot odlično motivacijsko sredstvo.

Uporaba lutke v govorni terapiji ali v vsakodnevnem življenju in igri z otrokom predstavlja enega izmed učinkovitih pripomočkov za spodbujanje in razvoj ročnih spretnosti, domišljije, izražanja čustev, omogoča podoživljanje dogodkov, vsesplošni duševni razvoj in razvoj govorno-jezikovne komunikacije.

Avtorica: Meta Dolinar, dipl. prof. spec. in reh. pedagog – logoped

VIR

Sowula, A. 5 reasons to use puppets in speech therapy. Pridobljeno 27.11.2018, s http://www.moowi.eu/5-reasons-to-use-puppets-in-speech-therapy/

Težave z glasom L najpogosteje opažajo tisti starši (lahko tudi otroci), katerih ime otroka ali bližnje osebe vsebuje omenjeni glas. Spet drugi starši ali vzgojitelji temu ne posvečajo posebne pozornosti, saj menijo, da je njihov otrok še majhen in da se mu bo govor že sam popravil.

Težave z izreko L ( motnja imenovana tudi kot “lambdacizem”) je precej pogosta motnja, ko otrok ne izgovarja, napačno izgovarja ali kako drugače popači glas. Najpogosteje se dogaja, da ga zamenjuje za glas J ali ga izpušča, medtem ko se druge distorzirane oblike glasu L lahko pojavljajo kasneje v razvoju, ko se mu govor že dodobra avtomatizira (npr. izgovarjanje glasu L kot uvularni glas ali druga popačena izreka glasu L).

Glas L

Glas L naj bi otroci samostojno usvojili do 3,5 leta, pri čemer je pomembno, da je otrokov jezik tako gibljiv, da se lahko dvigne za zgornje zobe (notranji L). Če tovrstni gib oziroma dvig otrok ne more izvesti, je potreben pregled pri logopedu, da se ugotovi vzrok težav.

Če opažate, da otrok izgovarja glas L kot J konstantno že okoli 3. leta starosti in menite, da bo lahko krajši čas sledil nasvetom logopeda, lahko otroka k strokovnjaku prijavite že pred 3,5 letom starosti, da se otrok čim prej nauči pravilno izgovarjati in koordinirati gibe govoril, saj se na ta način izognemo, da ne bi težavo ponotranjil ali jo na napačen način avtomatiziral.

Kaj lahko storite starši?

Starši imate velik vpliv na razvoj otrokovega govora. Otroci se preko igre in neposredne interakcije učijo novih besed, stavkov, glasov, kako uporabljati posamezne besede v določenem kontekstu, svoj govor modulirajo glede na poslušalca in so vse bolj aktivni govorci. Pa vendar se lahko kljub otrokovi bistrosti in hitrosti povezovanja vseh novih informacij zgodi, da starši ne dajejo poudarka na motorične govorne gibe (npr. brnenje z ustnicami, premikanje jezika v različne položaje ipd.). V naši kulturi je še vedno zelo močno zakoreninjeno pravilo, da se jezika pač “ne kaže”, da to ni lepo, kar v posamezni situaciji povsem drži. Pa vendar je igranje na način “Pokaži mi, kako muca pije mleko”, “Se lahko dotakneš svojega nosu?”, “Kako očistiš svoje zobe zgoraj zadaj?” lahko koristno.

Kako lahko starši motivirate svojega otroka, da bo »telovadil s svojim jezikom«?

Lutka Gingo je prikupna zelena maskota, ki je namenjena tudi za spodbujanje otrokove motorike govoril. Starši sprva vstavite svojo roko zadaj v glavo lutke, kazalec pa položite v lutkin jezik, ki je gibljiv v vse smeri. Priložene kartice z zabavnimi aktivnostmi so vam vodilo, da lahko otroka popeljete v domišljijski svet, se igrate, omogočate otroku, da se skupaj z lutko prosto poigra ali samo crklja, obenem pa lahko urite oz. krepite artikulatorje, predvsem gibanje jezika.

Za usvajanje glasu L lahko lutko uporabite tako, da jezik pomikate navzgor, do zgornjih zob ali nosu, za zgornje zobe, dvigujete in spuščate jezik, da prosto pade, jezik premikate tako, da se lutka oblizuje po zgornji ustnici in podobno.

Gingo je prikupen lik, ki je bil zamišljen kot maskota, ki ima tudi sam težave v govoru. Težave s katerimi se spopada vaš otrok lahko prenesete na lutko, da se bo svojih napak pričel zavedati oz. pričel razločevati, da npr. JIMONA ni enako razumljivo/pravilno kot LIMONA. Gingo in otrok se tako skupaj učita izgovorjave posameznega glasu, včasih se zmoti eden včasih pa drugi, kar otroka ne odvrne od ponavljanja.

Otroška govorna apraksija je govorna motnja, za katero so značilne težave pri motoričnem načrtovanju ustreznih gibov za govorno produkcijo. Vzrok težav ni v šibkosti mišic ali paralizi, ampak v delovanju možganov, in sicer v motoričnem načrtovanju, programiranju in izvedbi govora za premikanje delov telesa (artikulatorjev), ki so potrebni za govorjenje. Otrok torej ve, kaj želi povedati, vendar pa imajo njegovi možgani težavo z načrtovanjem mišic za pravo gibanje za izreko željenih besed/sporočil. Vzrok apraksije so lahko genetske bolezni oz. sindromi ali kap, torej možganske poškodbe v predelu korteksa, ki povzročajo, da možgani ne prenesejo ustreznega sporočila mišicam, ki sodelujejo pri govoru, da bi izvedle gibe za pravilno produkcijo govora.

Znaki in simptomi, ki se lahko kažejo pri otroku, vendar niso nujno prisotni v celoti:

• zakasnel ali počasnejši govorno-jezikovni razvoj,
• med 6. in 12. mesecem odsotnost oglašanja (gruljenja ali čebljanja),
• prva besede se pojavijo pozno in lahko z izpuščenimi glasovi.

Težave z načrtovanjem in izvedbo določenega glasu, besed:

• problem z združevanjem in izreko zelo preprostih glasov, besed,
• uporaba malo ali skoraj nič besed,
• govor je zelo nerazumljiv, lahko so prisotne dolge pavze, veliko se lahko sporazumeva tudi neverbalno (npr. s kazanjem),
• uporaba zelo preprostih glasov, zlogov, besed ali izjav,
• poenostavljanje besed, tako da nadomesti težke glasove z lažjimi ali jih izpusti,
• pojavljajo se nestalne in netipične govorne napake,
• lahko se zdi, da otrok poskuša najti ali išče pravi položaj za gibe ustnic, jezika ali čeljusti,
• govor, ki ga otrok posnema je bolj razumljiv kot spontan govor,
• otrok veliko več razume, kot lahko pove. (Vir: ASHA, 1997-2019, v M. Dolinar, 2014)

Kdaj pomagati?

Kadar pri otroku opazite, da govorno-jezikovni razvoj poteka z zamikom, kar pomeni, da se prva beseda ne pojavi med 12. in 18. mesecem ali otrok po 2. letu ne začenja z združevanjem dveh besed v stavke, otrokov govor tudi po 3. letu ostaja zelo nerazumljiv, ali kadar opazite zgoraj navedene znake, je priporočljivo obiskati logopeda. Logoped bo naredil natančno oceno in ugotovil, ali gre pri otroku za govorno apraksijo, morda za zakasnel govorno-jezikovni razvoj ali katero drugo govorno-jezikovno težavo.

Kako pomagati?

Za uspešen napredek je pri otroški govorni apraksiji potrebna intenzivnejša in dovolj pogosta logopedska obravnava ter redne vaje v domačem okolju.

OTROKA NE SILIMO V GOVORNO IZRAŽANJE ZLASTI, ČE JE TO ZANJ TEŽKO

V terapiji in doma ustvarimo prijetno okolje, da nam otrok zaupa in se počuti sprejeto. Terapijo začnemo z igro, zabavo, da otrok ne občuti pretiranega pritiska. Prvi cilj terapije: da otrok govori, ko je pripravljen in v situaciji in času, ko mu je všeč in si želi.

POSNEMAMO OTROKOVE POSKUSE OGLAŠANJA

Preko zabavnih aktivnosti sledimo otroku in ponovimo njegove poskuse oglašanja. Dodamo komentar, ki se navezuje na otrokovo oglašanje in je povezan s trenutno situacijo/igro.

POUDARIMO INTONACIJO IN UPOČASNIMO HITROST GOVORA

S poudarjanjem glasovnega izražanja, s spreminjanjem melodije in hitrosti, tako, da govor nekoliko upočasnimo in poudarimo, otrokovo pozornost usmerjamo na govorno izražanje in komunikacijo z nami.

OTROKU NUDIMO RAZNOLIKE POVRATNE INFORMACIJE (MULTISENZORNI NAMIGI)

Otroci z otroško govorno apraksijo pogosto ne morejo ponoviti govornih zvokov, ko jih zaslišijo. Za učenje motoričnih gibanj, ki so potrebna za ustvarjanje novih glasov, zlogov ali besed, potrebujejo različne tako imenovane namige ali znake. Otroku nudimo vizualne, taktilne in slušne namige. Vizualne povratne informacije: otroku ponudimo slike ali smo sami model, ki mu predstavlja, kaj morajo narediti usta za ustvarjanje določenega glasu, zloga ali besede. Taktilne povratne informacije/namigi: z določenim dotikom otroku pomagamo za lažjo izvedbo določenega glasu, zloga, besede. Slušni namigi: rečemo glas, zlog, besedo, otrok nas ob tem pozorno posluša.

IZOGIBAMO SE VAJAM ORALNE MOTORIKE

Vaje za motoriko ust (gibanje jezika, ustnic, čeljusti, idr.) oz. različni negovorni gibi pri otroku z otroško govorno apraksijo nimajo direktnega pozitivnega vpliva na izboljšanje motorične govorne produkcije.

OTROKU ZAGOTOVIMO NADOMESTNO IN DOPOLNILNO KOMUNIKACIJO

S pomočjo nadomestne in dopolnilne komunikacije otroku omogočimo izražanje svojih misli, želja in idej preko znakov, gest, slik, simbolov, preko komunikacijskih knjig ali uporabe elektronskih naprav. Želimo si, da otrokova komunikacija postane čimbolj učinkovita in funkcionalna v najširšem možnem obsegu. Za uspešno učenje, uporabo in prenos nadomestne ali dopolnilne komunikacije v širše okolje, je potrebno dobro sodelovanje vseh logopedov, ki otroka obravnavajo, ožjih družinskih članov, vzgojiteljev, učiteljev in ostalih strokovnih delavcev, ki se trudijo za otrokov napredek. Uporaba nadomestnih načinov komuniciranja otroku omogoča boljšo interakcijo z okoljem, hkrati povečuje jezikovne sposobnosti ter otroku omogoča lažje in bolj učinkovito vključevanje in učenje tudi v procesu šolanja.

POSTOPNO UČENJE GOVORA- OD GLASOV, ZLOGOV, BESED DO POVEDI – S POMOČJO SLIKOVNIH KARTIC

Slikovne kartice VEM-POVEM so nastale zaradi pomanjkanja didaktičnega materiala za spodbujanje govorno – jezikovne komunikacije in učenje govora pri težjih oblikah govornih težav, kot je otroška govorna apraksija. Kartice so namenjene logopedom, a material je uporaben tudi za druge strokovne delavce (vzgojitelje in specialne pedagoge) ter starše, ki imajo otroke z večjimi odstopanji na področju govornega izražanja. Prednost materiala je v tem, da otroku lahko ponudimo slikovni material, ki se smiselno navezuje tudi na zelo preproste govorne izraze in zloge in otroka spodbuja k ponavljanju in postopnem učenju. Kartice otroku omogočajo, da postopno preide na težje izraze in daljše besede ter stavke (Primer: MMM, ME, DO, HO, DI, MEDO, HODI, MEDO HODI.). Klasičen material z vsakdanjimi pojmi (npr. MEDVED) je namreč za otroke s težjimi govornimi motnjami sprva še prezahteven.

Avtorici: Meta Dolinar, Petra Kavšek Vrhovec

VIRI IN LITERATURA:

– ASHA: Childhood Apraxia of Speech, http://www.asha.org/public/speech/disorders/ChildhoodApraxia

– CASANA: The Childhood Apraxia of Speech Assotiation of North America, https://www.apraxia-kids.org

– DOLINAR, M., 2014, Razumljivost govora predšolskih otrok : diplomsko delo. Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, http://pefprints.pef.uni-lj.si/2095/1/Meta_Dolinar%2DRazumljivost.pdf

– Evidence Based Practice for Childhood Apraxia of Speech (CAS), http://sarahlockhartspeech.com/evidence-based-practice-cas/

– Techical Report: Childhood Apraxia of Speech, Ad Hoc Committe on apraxia Of Speech in Children, http://www.asha.org/policy/tr2007-00278.htm

Otroci so resnično čudežna bitja. Njihovi možgani so že v predšolskem obdobju zmožni neverjetnih zmogljivosti učenja – izražanja za dosego svojih najosnovnejših potreb, prve komunikacije, učenja grobo motoričnih spretnosti, nadgrajevanja v intelektualnih zmožnostih in seveda namenskega govora in jezika. Pozornost na vsebine in razumevanje le teh postaja vse boljše, prav tako se razvija razumevanje in uporaba besed v vse daljše izjave.

Razvoj predverbalnih veščin in pojav prve besede

Ko se rodi dojenček in prvič zadiha, se v njem sproži jok, s čimer spodbudi svojo okolico, da so pozorni na njegove najosnovnejše potrebe. Prve 3 mesece otrokova mama že prepozna različne vrste joka, pojavijo se tudi prvi kriki in nasmeh.

Od 3. do 9. meseca otrokova groba motorika in govorila postajajo vse bolj spretni, zato se pri otroku zasliši prva igra z govorili, s čimer začne nenamensko sprožati kopico glasov. Starši v tem obdobju spodbujajo svoje otroke z različnimi zvočnimi in vizualno zanimivimi igračami, za katerimi otrok vse bolj izkazuje zanimanje. Pomemben je tudi materin glas, ki je v tem obdobju do svojega otroka zelo speven, melodičen z visoko intonančnimi toni (»motherese«). Vsi ti materni glasovi sprožijo pri otroku prve odzive, zato otrok že pri svojih 6. mesecih imitira prve glasove. Že nekaj tednov kasneje so prisotni tudi prvi zlogi (npr. mamamama, bababa, dadada), ki pa jih ne smemo zamenjati za otrokovo prvo besedo. Še vedno je to le igra z govorili, tokrat na nivoju posameznih ponavljajočih zlogov in nimajo večje sporočilne vrednosti.

Okoli 9. meseca otrok navadno še ni zmožen izgovoriti prve namenske besede, vendar pa je njegov nivo razumevanja na tej točki že dodobra razvit. Rad se igra skrivalnice “ni-ni, ku-ku” (tudi druge podobne) ali posnema starše pri kašljanju, ploskanju. Razume pomen besede “ne” in prepozna imena družinskih članov. Prav zaradi vse boljšega razumevanja, vse več uporablja geste, kaže na stvari s kazalcem in tako vpliva na okolico. Starši otroka spodbujajo pomahati v pozdrav, poslati lupčka, odkimati z glavo idr. Ker je otrok še motorično nespreten in ne zmore v vsakem položaju izzvati okolico s pomočjo geste, je prisotno vse več »čebljanja« in že prej omenjena imitacija posameznih zvokov / glasov.

Med 9. in 15. mesecev se otrok pričenja vse bolj osamosvajati, izkazovati čustva (kriki veselja, cviljenje; tudi razburjenje, jeza in upiranje), obenem se zgodi večji napredek na področju govora in jezika, ki so za starše pogosto zelo čustveni, predvsem ko otrok okoli 12 meseca izgovori prvo besedo. Največkrat je to beseda bližnje osebe (npr. mama, ata, tata) ali priljubljenega predmeta (npr. medo, avto). Njegov nivo razumevanja ne smemo podcenjevati in ga nikakor primerjati z zmožnostjo izgovora besed, saj razume mnogo mnogo več kot je zmožen povedati.

Posebno skrb strokovnjaki namenjamo, če otrok v tem obdobju ni »klepetav«, se ne zanima za okolico ali posamezne igrače, se ne odziva oziroma ne razume svojega imena, ni pravega očesnega kontakta idr.

Razumevanje in raba vse več besed

Od 15. do 18. meseca se otroci na področju govora in jezika razvijajo različno, to pomeni, da ima lahko otrok med 5 do 20 besed, nekateri več, drugi manj. V večini so to znani samostalniki iz otrokovega ožjega družinskega okolja ali preprosti glagoli. Otrokovo razumevanje v tem obdobju postaja vse bolj obširno. Otrok sledi in se odziva na preprosta navodila (npr. “Prinesi žogo.”), na enostavna vprašanja smiselno odgovarja, kolikor že dopuščajo govorne zmožnosti, pokaže nekaj osnovnih delov telesa, predmete na slikah, odraslim prinaša stvari in ta na način usmerja pozornost nase – on je središče sveta, mar ne?

Združevanje dveh besed v stavek

Bolj kot se otrok približuje svojemu 2. rojstnemu dnevu, vse bolj lahko pričakujemo, da bo kmalu spregovoril dvobesedni stavek (npr. “To oga.” (To je žoga.) ali Mama daj!” .), takrat že ima 50 pomenskih besed, ki jih kombinira na različne načine, odvisno od situacije in njegovih potreb.

Obdobje najintenzivnejšega razvoja

Med 2. in 3. letom starosti je obdobje najintenzivnejšega govorno-jezikovnega razvoja, saj otrok vse bolj podaljšuje dolžino stavka, večinoma so to dvo- do trobesedne povedi. Iz širšega okolja povzema in se uči novih besed. Iz novih še neutrjenih besed pogosto nastajajo nove izpeljanke, zato je 3. letnike tako zabavno poslušati, pogosto se jim nasmejemo, jih popravimo, opisujemo predmete in situacije. Zanima jih vse, so pravi mali radovedneži, vprašanjem »Kaj to?« ali »Kaj je to?« se ne moremo izogniti. 3. letni otrok v govoru že uporablja različne besedne vrste – združuje barve, poleg samostalnikov, glagolov vse bolj uporablja tudi predloge in zaimke, rad posluša kratke zgodbe, poje pesmice, lista po slikanicah in poimenuje najrazličnejše predmete. Govor je v 70-75 % razumljiv tudi neznanim komunikacijskim partnerjem.

Razvoj govora in jezika po 3. letu

Med 3. in 4. letom otroka ne zanima samo »Kaj je to?« npr. štedilnik, temveč tudi »Zakaj je to vroče?, Kako se to prižge? Zakaj je nevarno?«. Možganske povezave postajajo vse bolj aktivne, informacije se povezujejo, zato otrok razvije vrsto novih vprašalnic, na katere včasih, tudi zaradi neprestanega “Zakaj?”, odrasli nimamo pravega odgovora. Otrok po 3. letu v svojem govoru uporablja različne besedne vrste, ki jih strukturirano povezuje v daljše tri do štiri besedne povedi, s katerimi povezano razlaga o dogodkih, ki so se mu zgodili. Ob slikanicah začne pripovedovati (»brati«) krajše zgodbe, se vključuje v daljši pogovor in poskuša razložiti vsebino , ki je sogovornik morda ni razumel.

V obdobju od 4. do 5. leta lahko pogovorno rečemo, da imamo otroka, ki je »pomanjšan odrasel«. Govori z dolgimi stavki (od 4 do 6 besed), pripoveduje dolge zgodbe, pri katerih uporablja različne besedne vrste, pri tem je govor slovnično pravilen, le glasovi, ki se razvojno pojavijo kasneje, lahko še niso pravilno usvojeni (Š, Ž, Č, R). Njegov govor je popolnoma razumljiv tudi širšemu krogu poslušalcev. Prepozna barve, osnovna lika (krog, trikotnik), prav tako zna mehanično prešteti vsaj do 10.

Pred vstopom v šolo

Med 5. in 6. letom starosti se pri otroku vzbudi vse večja domišljija, ki se prepleta z resničnim življenjem. Otrok se rad šali, zapomni si otroški humor, rad vidi, da se tudi drugi odrasli ali otroci šalijo na njemu razumljiv način. Izreka vseh glasov je usvojena. Otroci se pripravljajo na vstop v šolo, zato jih tudi že vse bolj zanimajo knjige in črke, nekateri že napišejo svoje ime. Po 5. letu otroci že najdejo rime (besede, ki se “skupaj dobro slišijo”), prepoznajo prvi glas v slišani besedi in podobno. Vse to so predopismenjevalne veščine, ki otroku kasneje pomagajo pri uspešnem učenju branja in pisanja.

Kadar starši opazijo, da otrokov razvoj govora in jezika ne poteka v skladu s tipičnim razvojem, jim to lahko vzbuja skrb. Težko se odločijo, kdaj je posamezna govorna težava rizična in kdaj poiskati pomoč. V kolikor niso prepričani ali otrokov govorno-jezikovni razvoj poteka v skladu s pričakovanji, se lahko po nasvet obrnejo na otrokovega pediatra, ki po potrebi izda delovni nalog za logopeda. Če je otrok vključen v vrtec, se lahko posvetujejo z otrokovim vzgojiteljem in se prepričajo, ali razvoj govora pri otroku odstopa od vrstnikov. Logopedi so strokovnjaki, ki obširno ocenijo otrokovo stanje govorno-jezikovne komunikacije.

Avtorici: Petra Kavšek Vrhovec, Meta Dolinar

VIRI IN LITERATURA:

Grilc, N. (2014). Govorno-jezikovne motnje. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.

Med 2. in 5. letom otrokove starosti je obdobje intenzivnega govorno-jezikovnega razvoja. Otroci iz domačega, vrtčevskega in drugega okolja usvajajo nove besede, jih ponavljajo, povezujejo v večbesedne govorne strukture in se s svojim govorom vključujejo v dialog z drugimi ljudmi. Otrok tako le v nekaj letih preide iz joka, oglašanja, posameznih besed, stavkov h kompleksni govorno-jezikovni komunikaciji, ki je podobna govoru odraslih oseb. Motorika govoril je v predšolskem obdobju lahko še nespretna ali nenatančna, prav tako načrtovanje tovrstnih gibov. Intenziteta razvoja razmišljanja, jezikovnega sistema in povezovanja informacij je lahko v nekem obdobju prezahtevna, včasih pa se zdi, kot da otroka »prehitevajo misli« in »želi povedati vse naenkrat«, kot pogosto svojega otroka opišejo starši.

Raziskave kažejo, da se pojav zatikanja v povprečju pojavi pri otrocih, starih 33 mesecev, in sicer pri 5-8 % predšolskih otrok. V splošnem se z opisanimi težavami srečuje več dečkov kot deklic. Kaj botruje tem težavam, strokovnjaki še ugotavljajo, vsekakor pa se predpostavlja genetska predispozicija, možganska disfunkcija ter otrokov temperament. Med drugim naj bi na poslabšanje tekočnosti vplivali tudi spodbujajoči dejavniki kot so različni stresorji ter nesorazmerje med prevelikimi zahtevami in zmogljivostmi, ki jih otrok ima. Gre za razmeroma pogost pojav, ki ob ustreznem ravnanju okolice in staršev pogosto izzveni brez ali z malo logopedske pomoči.

Starši zatikanje svojega otroka opisujejo, da »ko želi kaj hitro povedat, ponavlja besede, dele besed ali glasove, lahko tudi podaljšuje posamezne glasove ali dela premore v stavku na način, da se ustavi in le s težavo nadaljuje besedo ali je sploh ne more povedati«. Tovrstnih zatikanj je v nekem obdobju lahko več, v drugem spet manj, kar kaže na varibilnost motnje. Opisane težave imenujemo tudi razvojno jecljanje. Do težav s tekočnostjo govora lahko prihaja postopoma, v kar 41 % pa govorimo o nenadnem pojavu jecljanja, ko do zatikanja pride tako rekoč »čez noč«. Pogostost zatikanja se lahko poveča, če je otrok neprespan, utrujen, tudi vznemirjen ali nasploh razigran, kar pomeni, da imajo čustva in nasploh počutje pri tekočnosti govora pomembno vlogo.

KAJ LAHKO NAREDIJO STARŠI, KO SE PRIČNE OTROKU ZATIKATI?

Ko starši pri otroku opazijo zatikanje, se v njih pojavi zaskrbljenost, negotovost, strah in pogosto nešteto vprašanj, zakaj se je to zgodilo, kaj je bil sprožilni dejavnik, čeprav na to navadno ni enoznačnega odgovora. Za ustrezno interakcijo z otrokom je pomembno varno in sproščeno vzdušje, zato je eden izmed vodilnih nasvetov, da starši ob pojavu ostanejo mirni in mu s svojo nebesedno komunikacijo ne kažejo nasprotnega. Priporoča se da, ko otrok pripoveduje, ga počakajo, da pove misel do konca, ob tem ga naj ne prekinjajo, ne popravljajo in niti ne zahtevajo, da posamezno besedo ponovi, saj ponavljanje besed navadno ne povzroča zatikanja, posledično pa ne pripomore k izboljšanju stanja. Koristnejše je, če starši otrokov govor povzemajo, če je bilo s strani otroka nejasno podano in s tem dodajo ključne informacije za razumevanje ali s preoblikovanjem tvorijo ustrezno strukturo govora, ki jo otrok posluša, s čimer se spodbuja samostojna raba, ki bo nastopila skozi čas. Zgoraj našteta priporočila izhajajo iz načel »dobre komunikacije«, ki navadno ustrezajo vsem udeležencem v pogovoru, v tem primeru pa tudi otroku, ki se mu zatika.

Staršem še svetujemo, da se naučijo spremljati vsebino, ki jo otrok predaja in niso osredotočeni samo na otrokov način govora. Naj mu bodo dober govorni model in poskušajo prilagajati hitrost svojega govora. Raziskovalci so namreč ugotovili, da zniževanje tempa govora starša lahko pomaga pri tekočnosti govora otroka, saj se pogosto zgodi, da pri upočasnjevanju tempa starši avtomatično uporabljajo enostavnejše in krajše govorne strukture ter daljše pavze, kar lajša interakcijo z otrokom in spodbuja tekočnost govora.

Staršem svetujemo, da se pričnejo vključevati v otrokovo spontano igro in mu ob tem prepuščajo vodilno vlogo, ob tem pa naj uporabljajo kratke, preproste in melodične stavke ter vprašanja, obenem pa naj številčnost vprašanj zamenjajo z več opisovanja in komentiranja. Dozirajo naj tudi pohvale, s čimer krepijo motivacijo in samozavest otroka, ki je ključna za razvoj socialnih veščin in komunikacije.

Ko se otrok s svojim govorom samostojno vključuje v pogovor z njimi ali drugimi, naj mu dajo vedeti, da ga poslušajo. Prijetno družinsko ozračje brez hitenja in prepirov je bistvenega pomena, saj se le tako lahko otrok počuti varno in sprejeto. Tudi petje z otrokom bo omogočilo sproščeno vzdušje in pripomoglo k dobremu počutju.

Pomembno je, da tudi sicer v tem obdobju na splošno “živijo” drugače – otroku ustreza rutina in struktura v dnevu (čas za hranjenje, igranje, pravočasen odhod v posteljo ipd.). Če je doma preveč hitenja, se bodo verjetno težko držali zgornjih načel. Dobro je, če je otrok na vse dogodke (zabave, obiski itd.) vnaprej pripravljen, da ve, kaj bo v tistem dnevu sledilo in bo na vsakršne morebitne nevsakdanje dogodke tudi čustveno pripravljen.

KAJ PA ČE SE ZATIKANJE STOPNJUJE IN STARŠI PRI OTROKU NE OPAŽAJO IZBOLJŠANJA?

V kolikor pri otroku opažate zatikanje, je dobro, da se naročite na obisk k logopedu. Hitreje poiščite pomoč, v kolikor otrok ponavlja vse krajše elemente ali če se število ponavljajočih elementov povečuje ali če se poleg zatikanja izkazujejo še drugi znaki (grimase, napetost mišic, krči v govoru, tiki itd.). Zgodnje prepoznavanje težav in pomoč je pomembna, saj si ne želimo, da bi otrok pričel doživljati frustracijo ob pogovoru z drugimi ali pridobil druga negativna občutja do sebe.

Avtorica: Petra Kavšek Vrhovec, logopedinja