Ste se kdaj spraševali, ali je razvoj govora pri vašem otroku ustrezen? Ali kasni? Se poslužujete pravih “domačih prijemov”, da spodbujate otrokov govor in jezik? Mu ne berete pravljic, temveč raje poslušata zvočne logopedske pravljice in ne veste, če je to v redu? Se z otrokom pogovarjate “popačeno” in menite, da je to ustrezno? In še mnogo drugih …

Spodaj bomo zapisali nekaj pogostih mitov in resnic z obrazložitvijo, ki vam bodo v pomoč.

“Otroku namesto branja knjig ponudim zvočno pravljico. To naredim, ko nimam časa ali, ko sem utrujena, zato mi je to super alternativa!“

DRŽI!

Kadar skupaj z otrokom prebirate knjige, listate slikanice ali poslušate zvočne pravljice ter se o njih pogovarjate, otrok razvija govorno-jezikovno komunikacijo, mišljenje, domišljijo. Pri branju in poslušanju vse bolj razume različne pojme, širi besedišče, ki ga kasneje tudi ustrezno uporabi pri svojem izražanju. Razlogov, zakaj otroku ponuditi pravljice in branje knjig, je torej veliko.

Branje pravljic popelje otroke v svet domišljije in jim pomaga razumeti vse, kar se dogaja okrog njih. Strokovnjaki so ugotovili, da ima glasno branje številne koristi. Otrok se takrat osredotoči na bralčev glas, interpretacijo, vsebino, še več, s tem se izboljša njegov spomin in sčasoma tudi sam postane odličen bralec. Več o branju knjig ter zakaj in kako otroku brati, si lahko preberete TUKAJ.

V današnjem hitrem tempu življenja, nam pogosto zmanjka časa ali energije za branje knjig. Takrat je lahko odlična alternativa tudi zvočna logopedska pravljica.

Poslušamo jo preko tablice, telefona ali računalnika. Pomembno je, da otroku ne ponudimo gledanja ekrana, ampak res zgolj pravljico preko zvoka. Tako se otrok lažje osredotoči na slišano, hkrati pa si ne želimo spodbujati prekomernega gledanja v zaslon.

Gingove zvočne logopedske pravljice so povsem brezplačne in otroci jih lahko poslušajo vedno znova in znova, pri tem pa spoznavajo, kaj jim bo tokrat zanimivega povedal njihov najljubši junak. O slišanem se tudi pogovarjamo.

In ne samo to! V povezavi s pravljico tudi ustvarjamo, pišemo, beremo … Gingove zvočne logopedske pravljice lahko poslušate TUKAJ. Pravljicam so dodani brezplačni materiali, ki se navezujejo na slišano zgodbo. Tako imate možnost za dodatne aktivnosti z otrokom.

»Moj otrok je dvojezičen. Ker s partnerjem ne znava dobro slovensko, se z njim namenoma pogovarjava izključno v svojem jeziku. To je za njegov jezikovni razvoj dobro.«

DRŽI!

Kadar otrok izhaja iz dvo- ali večjezičnega okolja in starši slovenskega jezika ne obvladajo, svetujemo, da se z otrokom pogovarjajo izključno v jeziku, ki ga znajo.

Lahko oče uporablja en jezik, mati drugega, v vrtcu pa govorijo tretji jezik. S tem ni nič narobe, moramo pa pri uporabi biti dosledni. Torej znotraj stavkov jezikov ne mešamo. Ne želimo si namreč, da otrok posluša popačeno slovenščino, v kateri uporabljamo napačen spol, sklanjatve. Lahko se zgodi, da otrok zato ne zna ne prvega jezika staršev, ne slovenščine, kar za njegov jezikovni razvoj ni dobro.

Priporočljivo je, da je predšolski otrok, ki doma ne pride v stik s slovenščino, vsaj leto do dve pred šolo vključen v vrtec, kjer se bo ob primernih spodbudah jezika tudi ustrezno naučil.

V kolikor starši to zmorejo, jim svetujemo, da otroku slovenski jezik ponujajo le, kadar z otrokom prebirajo slovenske otroške knjige, kjer otrok sliši slovnično pravilne besede, stavke, o prebranem pa se pogovarjajo v svojem jeziku.

»Greva ajat? Čičej na stolčka. Še papava kruhka in popiješ sokca, potem greva ninat.« Z otrokom se pogovarjam tako, ker je še zelo majhen. Tak način govora je res simpatičen!

NE DRŽI!

Za govorno-jezikovni razvoj je zelo pomembno, da otroku predstavljamo ustrezen govorni model. To pomeni, da uporabljamo slovnično pravilne besede, stavke ter da govorimo v primernem tempu, zlasti ne prehitro. Ustrezen govorni model pomeni tudi, da ne uporabljamo pomanjševalnic, še bolj pomembno »pootročenega govora«. Če občasno uporabljamo pomanjševalnice, s tem ni nič narobe. Torej majhnemu kužku mladičku bomo seveda rekli kužek ali psiček.

Ni pa primerno, da govorimo »ajat/čičat/papcat. »Kuža aja / papa / čiča …«, tako nadomestimo z bolj ustreznimi izrazi »Kuža spi / je / sedi / dela hou hou«. Mlajšemu otroku podamo manj informacij, krajše stavke in tudi krajše besede z namenom, da se jih lažje nauči in v govoru tudi uporabi.

Primeri:

»Hop, opa«, ko se igramo z žogo,

»Am!«, ko se prehranjujemo,

»Ej! Hej! Pa-pa!«, ko pozdravimo.

Malčku ponudimo tudi izraze za različno oglašanje živali.

Razlog, da se izogibamo pomanjševalnc je predvsem ta, da so to običajno daljše besede, zato se jih otrok tudi težje nauči in v govoru pravilno uporabi.

Primeri:

Sok-sokec, sir – sirček, čaj – čajček

Otrok pomanjševalnic, zlasti »popačenk ali pootročenega govora« v odrasli dobi v svojem besednjaku ne bo uporabljal in mu pravzaprav ne koristijo.«

Več nasvetov in idej je zapisanih v knjigi Gingo v deželi besed, ki jo lahko naročite TUKAJ.

“Moj 3-letnik veliko govori,

ga pa nič ne razumem.

Saj bo že!”

NE DRŽI!

»Osnovni namen človeške govorne komunikacije je posredovati neko sporočilo, ki je razumljivo drugemu človeku.« (Flipsen, 2006, str. 303, v DOLINAR, Meta, 2014, Razumljivost govora predšolskih otrok)

Otroci v tipičnem razvoju imajo ustrezen sluh in različne elemente govora običajno razvijejo brez večjih težav. Govorjenega jezika se naučijo spontano in pravilno. (Ozbič, 2007, v DOLINAR, Meta, 2014, Razumljivost govora predšolskih otrok)

Otrok v starosti 4-5 let razume govor ljudi, s katerimi se srečuje vsakodnevno, hkrati pa bi moral biti njegov govor popolnoma razumljiv drugim. Kakšna pa je razumljivost govora pri mlajšem otroku?

Razumljivost otrok, ki imajo kakršnekoli težave, motnje ali okvare, pa je drugačna.

V kolikor otroka pri 2. in 3. letu popolnoma nič ne razumete, ali ga pri 4. letu ne razumejo tudi drugi- znani ali neznani- komunikacijski partnerji, je to razlog za obravnavo pri logopedu. V kolikor otrok nima težav, svojega 3-letnika tako razumemo vsaj v 2/3 vseh izjav. To pomeni, da nam je večinoma razumljiv.

4. letni otroci so popolnoma razumljivi vsem komunikacijskim partnerjem, nekateri starši pa otroka popolnoma razumejo tudi prej.

“Kot mama sem za razvoj malčkovega govora največji “influencer” jaz sama!” 

DRŽI!

“Mama predstavlja ključno vlogo v procesu zgodnjega učenja komunikacije, govora in jezika svojega dojenčka, malčka.” (Meta in Petra, logopedinji in ustanoviteljici GingoTalk).

S skupno komunikacijo in pogovori se krepijo družinske vezi. Mama otroku predstavlja prvega komunikacijskega partnerja, prvo pomembno osebo, preko katere se otrok uči, jo posnema. Otroci se preko materinega glasu, pogovora in spodbud v prvem letu učijo poslušanja, izražanja svojih misli, želja, potreb.

Kako v prvem letu kot mama razvijam govor?

Ko govorim, sem obrnjena proti otroku.

Spustim se na njegov nivo in vzpostavim očesni kontakt. 

Otroku omogočim, da me lahko gleda v obraz, usta.

Sem dober govorni model.

Ne govorim prehitro, “pootročeno”, ne podajam preveč informacij, izogibam se pretirani rabi pomanjševalnic.

Preko pogovora, skupne igre, branja knjig in z vključevanjem otroka v družinske dejavnosti, mama ustvari okolje, ki aktivno spodbuja razvoj otrokovega govora in ustvarja trden temelj za malčkovo uspešno prihodnost.

“Kaj naj bi moj otrok pri določeni starosti okvirno znal, sploh ni pomembno.”

Ne drži!

Poznavanje okvirnega razvoja (govora) svojega otroka je osnovni predpogoj,

da ga lahko spodbujamo v pravo smer ali mu v primeru odstopanj lahko pravočasno pomagamo.

Kadar ne vemo, kaj točno naj bi naš otrok okvirno pri določeni starosti zmogel, ne moremo prepoznati odstopanj in jih začeti aktivno reševati.

Po drugi strani pa lahko od otroka pričakujemo nekaj, kar zanj niti še ni smiselno, da bi znal.

Spremljanje mejnikov razvoja nam pomaga otroka bolje razumeti in podpreti- tudi na področju govora in jezika.

“Moj 4-letnik govori podobno kot 2-letniki.

Čakamo na logopeda, ki mu bo pomagal. Sama mu ne morem.”

Ne drži!

Ker so čakalne dobe v Sloveniji občutno predolge in otroci na logopeda čakajo tudi dve leti ali več, ne čakajte!

Otroku lahko pri razvoju govora kot starši ali vzgojitelji pomagate takoj.

“Moj 3-letnik reče: “Ma-ma-mami, am, am, pi-pi-pil bi.”

Svetujem mu: “Ustavi se, vdihni in počasi povej še enkrat.” Na ta način mu pomagam.”

Ne drži!

Poznavanje razvojnega zatikanja in ustrezna reakcija nanj je osnovni predpogoj, da otroka lahko spodbujamo v pravo smer in zatikanje preide samo od sebe.

Preberi celoten članek TUKAJ

“Moj 18-mesečnik redko vzpostavi očesni kontakt, ne kaže s prstom ali pomaha v pozdrav.

Zaradi težav v komunikaciji se posvetujem s pediatrom.“

Drži!