Avtor: gingo-PKVMD

Prehoden nos kot predpogoj za ustrezen sluh in razvoj govora

Posted on by

Ustrezna higiena nosu je pogosto spregledan, a izjemno pomemben del vsakodnevne skrbi za zdravje otrok. Med najbolj učinkovite in preproste ukrepe sodi izpiranje nosu s fiziološko oz. izotonično raztopino za nos, ki nežno odstrani odvečno sluz, alergene in prašne delce iz nosne votline ter tako otroku omogoča dihanje skozi nos. Zakaj je to pomembno?

Prehoden nos vpliva na ustrezen sluh in razvoj govora

Zamašen nos ni samo neprijeten, temveč ima lahko tudi resne posledice na otrokov sluh. Zaradi pogostih prehladov ali alergij lahko pride do zamašitve Evstahijeve tube – cevi, ki povezujejo nosno votlino s srednjim ušesom. To lahko vodi v vnetja ušes in prevodno naglušnost, kar pomeni, da otrok sliši slabše, saj zvok zaradi zastoja tekočine, ki se nabere v srednjem ušesu, ne prehaja učinkovito preko bobniča in slušnih koščic v višje slušne centre v možganih. Slabši sluh tako neposredno vpliva na razvoj govora in jezika. Otrok, ki ne sliši dobro, posledično lahko slabše govori, hkrati pa slabši sluh vpliva na krajšo ali težje usmerjeno slušno pozornost in razumevanja jezika. Zato je prehoden nos predpogoj za normalen razvoj slušnih in govorno-jezikovnih sposobnosti.

Prehodnost nosu ima pomembno vlogo pri razvoju obraznih struktur.

Nosno dihanje podpira pravilen razvoj obraza, zob in čeljusti

Prehoden nos ima pomembno vlogo tudi pri razvoju obraznih struktur. Ko otrok ne govori, diha skozi nos, njegova usta so zaprta, jezik pa v mirovanju počiva na ustnem nebu. Ustrezna zapora ust, dihanje skozi nos in drža jezika na nebu spodbuja pravilen razvoj čeljusti, zobovja in celotnega obraza. Nasprotno pa dihanje skozi usta pogosto vodi v napačen ugriz, napačno postavitev zob in razvoj čeljusti in slabo telesno držo, kar lahko dolgoročno povzroča tudi druge težave. 

Izotonična raztopina Becutan Kids Vits.

Izpiranje nosu – preprosta rutina z velikim učinkom

Redno izpiranje nosu z izotonično raztopino, zlasti v jesenskem in zimskem času, je enostavna, varna in učinkovita metoda za ohranjanje nosne prehodnosti. Priporočljivo, je, da otroku redno izpiramo nos zlasti takrat, ko se spopada s kronični prehladi, vnetji ušes, slabšim govorom, kroničnim alergijskim rinitisom, sezonskimi alergijami ali ob bivanju v prostorih s suhim zrakom. Tako preprečimo zastoje sluzi, zmanjšamo možnost vnetij in otroku omogočimo lažje dihanje, boljši sluh in optimalen govorni ter fizični razvoj.

Ustrezna higiena nosu pri otrocih ni pomembna le zaradi lažjega dihanja, temveč omogoča temelje, na katerih sloni otrokova sposobnost komuniciranja, poslušanja, učenja govora in jezika. To vse so razlogi, zakaj je čiščenje z izotonično raztopino eden izmed pomembnih dejavnikov otrokovega ustreznega sluha in posledično napredka na področju govorno-jezikovne komunikacije.

Avtorica prispevka: Meta Dolinar, prof. spec. in reh. pedagogike, logoped-surdopedagog

“Ah, ne sekiraj se, boš videl/-a, še preveč bo govoril/-a”!

Posted on by

Zakaj je tak nasvet lahko nevaren? To je stavek, ki ga logopedi pogosto slišijo od staršev otrok z govornimi težavami. Gre za dobronamerno tolažbo, ki jo pogosto delijo drugi starši, sorodniki ali celo nekateri vzgojitelji: “Ne skrbi, boš videl/-a, še preveč bo govoril.” Toda za mnoge otroke, ki se z govorom borijo že od malih nog, takšna misel lahko prinese več škode kot koristi – predvsem, če zaradi nje starši predolgo odlašajo z iskanjem strokovne pomoči.

Ko čas ni več zaveznik

Govorne težave niso nekaj, kar vedno izzveni samo od sebe. Seveda so med otroki velike razlike – nekateri spregovorijo pozneje in nato hitro nadoknadijo, a pri drugih lahko težave vztrajajo in se celo stopnjujejo. Takrat čakanje postane tvegano.

Primer: otrok, ki pri šestih letih pride prvič k logopedu, je zamudil obdobje, ko je bilo učenje jezika najbolj intenzivno in naravno. Govorni razvoj je najhitrejši v predšolskem obdobju, ko možgani dobesedno “vpijajo” jezik. Če otrok do tega časa ne razvije osnovnih govornih in jezikovnih veščin, bo potreboval precej več časa in truda, da bo nadoknadil primanjkljaje.

Dobronamerni nasveti niso vedno pravilni

Starši, ki slišijo: “Saj bo, ne skrbi, še preveč bo govoril”, pogosto začutijo olajšanje in mislijo, da lahko brez slabe vesti počakajo. A to čakanje ima lahko dolgoročne posledice. Govorne težave namreč niso le stvar tega, koliko besed otrok pove. Povezane so tudi z razumevanjem, oblikovanjem stavkov, širjenjem besedišča in pravilnim izgovarjanjem. Če otrok ne razvije teh veščin pravočasno, se lahko pojavijo dodatne težave:

  • Učne težave (branje, pisanje, matematika)
  • Težave v socialnih stikih (težko sledi pogovoru, se vključuje v igro)
  • Nizka samozavest (zavedanje, da »ne govori kot drugi«)
  • Več nasvetov tudi v slikanici Gingo v deželi besed.

Kdaj poiskati pomoč?

Načeloma velja, da če ima otrok pri dveh ali treh letih izrazite zaostanke v govoru, je smiselno, da greste na posvet k logopedu. Ni nujno, da se takoj začne terapija, a strokovnjak bo znal oceniti, ali je razvoj v mejah pričakovanega ali je potrebna dodatna pomoč.

Pri šestih letih pa je otrok že vstopnik v šolo. Če takrat še vedno težko govori, slabo razume navodila, ne izgovarja pravilno osnovnih glasov ali ne gradi stavkov, je logopedska obravnava nujna. Čas, ko bi se to lahko spontano uredilo, je žal že mimo.

Otrok na logopedski terapiji.

Kaj lahko starši naredijo?

  • Če vas skrbi, ne čakajte, da vas okolica prepriča v nasprotno.
  • Pogovorite se z logopedom. Tudi če otrok po vašem mnenju še ni “zrel” za terapijo, vam bo logoped znal svetovati, vam preko igre pokazal vaje ali vas usmeril naprej.
  • Poiščite informacije iz strokovnih virov. Dobronamerni nasveti so pogosto preveč splošni in ne upoštevajo individualnih razlik otrok.

Zaključek

Čeprav stavek “Ah, še preveč bo govoril” zveni pomirjujoče, lahko vodi v odlašanje, ki otroku dolgoročno škodi. Starši niso strokovnjaki za govor, a so najboljši opazovalci svojega otroka. Če opazite težave, je bolje preveriti prehitro kot predolgo čakati. Zgodnja pomoč lahko pomeni lažjo in krajšo pot do uspešnega govornega razvoja – in več priložnosti, da bo vaš otrok “še preveč govoril”, a na pravilen in samozavesten način.

Avtorica: Petra Kavšek Vrhovec, mag.prof. logoped-surdopedagog

Dolge čakalne vrste za logopeda v Sloveniji: vse večja težava za otroke in starše

Posted on by
Logoped

V Sloveniji se že več let soočamo s perečim problemom dolgih čakalnih vrst na prvi pregled pri logopedu, kar predstavlja velik izziv za otroke, ki potrebujejo zgodnjo obravnavo, ter za njihove starše. Logopedska pomoč je ključna pri premagovanju govorno-jezikovnih motenj, ki lahko vplivajo na otrokovo učenje, socialno vključevanje in splošni razvoj. Na žalost pa dostop do te pomoči pogosto ni pravočasen.

Statistika, ki skrbi

Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) je čakalna doba za prvi logopedski pregled ponekod daljša od enega leta, v nekaterih regijah pa lahko preseže celo 18 mesecev. To pomeni, da so otroci, pri katerih bi bilo treba ukrepati hitro, primorani čakati v obdobju, ko bi bila zgodnja strokovna pomoč najpomembnejša. V najhujših primerih otroci začnejo obiskovati šolo brez predhodne logopedske obravnave, kar lahko povzroči dodatne učne in socialne težave.

Premalo logopedov, preveč potreb

Glavni razlog za dolge čakalne dobe je pomanjkanje logopedov v javnem zdravstvenem sistemu. Logopedov je premalo glede na potrebe, zaradi česar so ti preobremenjeni. Poleg tega se v zadnjih letih povečuje število otrok z različnimi govorno-jezikovnimi motnjami, kar še dodatno obremenjuje sistem.

Del težave predstavlja tudi dejstvo, da se veliko logopedov zaposluje v zasebnem sektorju ali na področjih, kjer pogoji dela omogočajo boljše plačilo in manjšo obremenjenost, zaradi česar javne ustanove ostajajo kadrovsko podhranjene.

Otrok na logopedski terapiji.

Posledice dolgega čakanja

Zgodnja logopedska obravnava je ključnega pomena, saj so rezultati pri mlajših otrocih praviloma boljši in hitrejši. Če otrok čaka predolgo, lahko pride do:

  • slabšega razvoja govora in jezika,
  • težav pri učenju (branje, pisanje, razumevanje),
  • socialne izključenosti in težav v komunikaciji s sovrstniki,
  • upada samozavesti.

Za starše dolge čakalne dobe pomenijo veliko stisko, saj si večina prizadeva pravočasno pomagati svojemu otroku, a so pogosto postavljeni pred izbiro: ali čakati v javnem sistemu ali poiskati pomoč pri samoplačniških logopedih.

Možne rešitve

Ministrstvo za zdravje se problema zaveda in je že predlagalo nekatere ukrepe, kot so:

  • povečanje vpisa na študij logopedije,
  • boljše plačilo in pogoji dela za logopede v javnem zdravstvu,
  • financiranje dodatnih programov za zgodnjo obravnavo,
  • širitev mreže logopedov tudi v manjših krajih in regijah, kjer so čakalne dobe najdaljše.

Nekateri strokovnjaki predlagajo tudi boljše sodelovanje z vrtci in šolami, kjer bi lahko že zgodaj zaznali morebitne težave in otroke hitreje usmerili na obravnavo.

Pomagajte si z GingoTalk izdelki

Namesto, da predolgo čakate na logopedsko obravnavo, si pomagajte z logopedskim portalom GingoTalk in njihovimi izdelki. GingoTalk vam nudi pestro paleto pripomočkov, s katerimi boste lažje podprli razvoj govora pri otroku kar v domačem okolju. Med njimi so poučne slikanice, komunikacijske kartice, igre in priročniki, s katerimi boste skupaj z otrokom prek igre krepili besedišče, glasovno zavedanje in pravilno izreko. Poleg tega GingoTalk ponuja tudi spletne nasvete, gradiva in dejavnosti, prilagojene različnim težavam in stopnjam razvoja, da bo učenje zabavno, sproščeno in učinkovito. Tak pristop vam omogoča, da svojega otroka podprete pri govornem razvoju takoj, brez dolgih čakalnih dob, in mu tako pomagate, da čim bolj polno razvije svoj komunikacijski potencial.

Zaključek

Dolge čakalne vrste za logopeda v Sloveniji ostajajo resen sistemski problem, ki lahko dolgoročno vpliva na celotno generacijo otrok z govorno-jezikovnimi motnjami. Potrebne so celovite, hitro izvedljive rešitve, ki bodo omogočile dostop do strokovne pomoči v najkrajšem možnem času, saj gre za investicijo v otrokov razvoj, uspešnost in kakovost življenja.

Ena izmed takšnih dostopnih in učinkovitih možnosti je tudi uporaba GingoTalk izdelkov in vsebin, ki jih najdete na našem portalu. Zasnovani so tako, da strokovno znanje združujejo z igrivostjo in nudijo podporo pri spodbujanju govorno-jezikovnega razvoja doma, v vrtcu ali šoli.

Raziskava o uporabi dude in sesanju prsta pri otroku – pomen zgodnjega opuščanja

Posted on by

Navada sesanja dude ali prsta je med majhnimi otroki pogosta, vendar lahko dolgotrajna uporaba negativno vpliva na razvoj govora, ugriz in rast zob.  Februarja 2024 je bila v Sloveniji izvedena raziskava, ki je analizirala vzorce uporabe dude in sesanja prsta pri otrocih ter opozorila na morebitne posledice.

V raziskavi, v kateri so sodelovali starši slovenskih otrok, je 76 % otrok uporabljalo dudo, medtem ko jo 24 % nikoli ni uporabljalo. Večina otrok (87 %) je s sesanjem dude prenehala do 2. leta starosti, kar je spodbudno z vidika logopedske stroke. Kljub temu je 13 % otrok dudo uporabljalo tudi po 3. letu. Kar 51 % staršev se je odločilo za takojšnjo ukinitev dude, medtem ko jo je 49 % ukinjalo postopno. Pri dveh tretjinah otrok ukinitev ni povzročila posebnega odziva, 34 % pa jih je ob tem doživljalo stres, jok in stisko.

Večina otrok s sesanjem dude preneha do 2. leta. (vir slike: Canva)

10 % otrok v raziskavi je sesalo prst. Večina (72 %) je s tem prenehala do 2. leta, pri 28 % pa je navada vztrajala tudi po tej starosti. Pri otrocih, ki so sesali dudo ali prst intenzivno ali več kot dve leti, je 29 % staršev opazilo spremembe ugriza zob, 8 % težave v govoru.

Logopedi, zobozdravniki in ortodonti opozarjamo, da lahko dolgotrajno sesanje negativno vpliva na razvoj čeljusti in artikulacije glasov, zato priporočamo zgodnje odvajanje od teh navad.

Pediatri, vzgojitelji in otroški zobozdravniki lahko s pravilnim informiranjem pomagajo zmanjšati delež otrok, ki z uporabo dude vztrajajo do 3. leta in dlje. Preventivno delovanje je ključno, saj v Sloveniji primanjkuje logopedov in ortodontov, kar pomeni, da otroci s težavami pogosto čakajo predolgo na ustrezno pomoč. Starši lahko z zgodnjim ukrepanjem pripomorejo k zmanjšanju težav pri govornem razvoju in razvoju ugriza pri svojih otrocih, hkrati pa tudi k zmanjšanju obremenjenosti strokovnih služb.

Avtorici:

Meta Dolinar, prof. spec. in reh. pedagog – logoped,

Petra Kavšek Vrhovec, mag. prof. logoped – surdopedagog

Uporaba dude pri dojenčku

Posted on by

Starši so lahko v dilemi ali otroku ponuditi dudo ali ne. Na spletu in drugih socialnih omrežji najdejo različna mnenja in izkušnje drugih staršev, v smislu: »Nisva mu ponudila dude«, »Nobeden od sorojencev je ni imel«, »Dudo sem mu dajala za tolažbo in spanje«, »Ne vem, kako bi brez dude, saj ga samo to potolaži«. Pojavlja se vprašanje, ali je duda res tako škodljiva ali ima lahko tudi prednosti?

Različnost dojenčkov

Vsak otrok je edinstven, s specifičnim temperamentom in individualnimi potrebami. V zgodnjem obdobju razvoja dojenček joka zaradi različnih razlogov in tako komunicira z okolico. Za starše je to pogosto čustveno naporno, sploh če imajo občutek, da njihov otrok trpi. Nekateri otroci najdejo tolažbo v dudi, medtem ko jo drugi sploh ne marajo, jo odklanjajo ali je celo ne znajo sesati. Starši dudo ponudijo svojemu otroku ali pa vztrajajo brez. Nobena odločitev ni napačna, če starši tako čutijo. 

Razlogi za uporabo dude

Sesanje dude pri dojenčku deluje samopomiritveno, kar je pogosto glavni razlog in cilj, da smo otroku dudo sploh ponudili. Ko starši s pomočjo dude uspejo potolažiti otroka, to umiri tudi njih, kar pozitivno vpliva na celotno atmosfero v družini. Uporaba dude v zgodnjem obdobju zmanjšuje tveganje za nenadno smrt dojenčka v posteljici, prav tako olajša otrokovo spanje oziroma uspavanje. Če otrok ne uporablja dude, lahko potrebo po sesanju nadomesti s sesanjem prsta, česar si manj želimo, saj je opuščanje sesanja prsta lahko dolgotrajnejše in težje. 

Deklica z dudo. (vir:Canva)

Negativne posledice sesanja 

Kadar otrok vztraja s sesanjem dude tudi po 2. letu ali ne preneha z uporabo prsta tudi po 3. letu, je priporočljivo, da starši ustrezno ukrepajo in pričnejo z odvajanjem. Dolgotrajna in intenzivna uporaba dude ali prsta lahko prinese različne negativne posledice za otrokov razvoj, kot npr. nepravilna rast trdega neba, neustrezen razvoj čeljusti in spremenjen ugriz, saj duda potiska jezik v nepravilen položaj. Otroci, ki dlje časa vztrajajo z dudo, imajo omejeno igro z govorili, obenem pa manj priložnosti za verbalno izražanje. Pogosto se kažejo težave z držanjem odprtih ust in motnje izgovorjave (artikulacije).

Pomoč pri odstavljanju dude

Starši naj z odvajanjem začnejo med 12. in 18. mesecem oziroma čim prej, saj se otroci običajno na sesanje dude ali prsta hitro navadijo. Uporabo dude pričnete zmanjševati postopno, sprva čez dan, nato pa poskusite ukiniti dudo še za spanje. Pripravite se na morebiten negativen odziv otroka, ki se lahko kaže v obliki stiske, jeze ali žalosti. V takih trenutkih je ključno, da ostanete vztrajni. V tem času otroku stojite ob strani, ga podpirajte in skušate ublažiti njegovo stisko. To lahko storite s fizično bližino, ljubkovanjem, s preusmerjanjem pozornosti, pogovorom, igro ali branjem pravljic. Sčasoma se bo otrok naučil potolažiti ali zaspati tudi brez dude, kar predstavlja ključen korak v procesu odvajanja.

Uporaba dude pri dojenčku ima svoje prednosti, vendar pa v primeru dolgotrajne ali intenzivne rabe lahko vodi v številne negativne posledice, zato je pomembno, da z odvajanjem pričnejo pravočasno.

Kaj je miofunkcionalna terapija?

Posted on by

Miofunkcionalna terapija je učenje pravilne uporabe mišic obraza in jezika. Namenjena je otrokom in odraslim, ki imajo težave z držo odprtih ust, nepravilnim požiranjem, dihanjem skozi usta ter držo jezika na ustnem dnu. Pomaga pri razvoju obraza in čeljusti ter posledično pravilni postavitvi zob, ali kot podpora pri ortodontski terapiji. Izboljša telesno držo, spanec in težave s smrčanjem, deluje pa tudi kot podporna terapija pri zdravljenju nočnih apnej. Izboljšuje tudi težave z obraznimi bolečinami in nelagodjem v čeljustnem sklepu.

Zakaj je dihanje skozi nos tako pomembno?

Ko dihamo skozi nos v telo pride ravno prava količina kisika, ki ga potrebujemo za normalno delovanje. Z dihanjem skozi nos se zrak navlaži, ogreje in očisti, s tem pa se zmanjša vnos bakterij, virusov in alergenov. Tako zmanjšamo možnost za respiratorna obolenja in alergije.

Dihanje skozi nos med spanjem nam omogoči boljši počitek in zmanjša možnost smrčanja in nočnih apnej. Posebej pri otrocih spodbuja normalno mišično in skeletno rast ter razvoj. Omogoča razvoj dovolj širokih dihalnih poti in skrbi za rast in razvoj čeljusti. Izboljša simetrijo in izgled obraza ter zobovja.

Dihanje skozi usta povečuje tveganje za ustne bolezni, kot so vnetje dlesni, slab zadah in hitrejši nastanek zobnega kamna.

Pravilno dihanje in lega jezika vplivata na številna delovanja v razvoju in delovanju telesa.

Dihanje na nos je pomembno. (vir slike: GingoTalk in LogoPetka)

Miofunkcionalna terapija pri otrocih

Če pri otrocih težave opazimo in odpravimo že dovolj zgodaj, vplivamo na pravilen razvoj in rast obraza. S tem omogočimo optimalno rast dihalnih poti, da preprečimo težave v odrasli dobi. Pripomoremo tudi k pravilni rasti zgornje čeljusti (ki ji sledi spodnja), da ima otrok prostor za vse stalne zobe in posledično k lažjemu ortodontskemu zdravljenju, če je to potrebno, ali pa se ortodontskemu zdravljenju celo izognemo.

Dihanje skozi nos otrokom omogoči boljše prečiščevanje zraka in zmanjša pogostost respiratornih obolenj in respiratornih alergij. Izboljša se spanec, tako pa so lažje kos vsakodnevnim nalogam in opravljanju šolskih obveznosti.

Najpogostejši znaki, da otrok morda potrebuje terapijo:

• dihanje skozi usta,

• drža odprtih ust,

• suhe ustnice,

• zaostanek v rasti čeljusti; lok zgornje čeljusti je ozek, spodnja pa je pomaknjena nazaj,

• nepravilna postavitev zob (tesno stanje, odprti griz, povečana sagitalna stopnica…)

• stiskanje ali škripanje z zobmi,

• smrčanje, lahko tudi nočna apneja,

• utrujenost in slab nočni počitek, težka koncentracija v šoli,

• uhajanje hrane in tekočin iz ust, ob požiranju si pomagajo z lici, njihov prostor za mizo je pogosto umazan,

• pretirano slinjenje pri starejših otrocih,

• pogosta obolenja dihal in dihalne alergije,

• priraščen lingvalni frenulum.

Kako poteka terapija?

Najprej naredimo pregled in oceno stanja, se s pacientom pogovorimo o težavah, zaradi katerih je prišel in o želenih rezultatih terapije. V veliki večini primerov se že na prvem obisku odločimo začeti s terapijo.

Terapija običajno poteka v petnajstih sklopih, ki jih razdelimo čez tedne. Najprej jih izvajamo bolj pogosto, temu rečemo aktivna faza terapije, nato pa terapijo obiskujejo na dva oz. tri tedne. Prilagajamo glede na potrebe posameznika. Na terminu pokažem vaje, nato pa jih do naslednjega obiska pacient izvaja doma.

Več informacij na IG profilu: @myofunctionaltherapyslo

Staša Vidic, miofunkcionalna terapevtka

Jezični frenulum ustne votline pri otroku

Posted on by

Jezični frenulum je sluznična guba, ki poteka med spodnjo površino jezika in ustnim dnom in igra pomembno vlogo v našem oralnem zdravju in funkcionalnosti. V ustni votlini najdemo več različnih vrst frenulumov – tisti, ki povezujejo zgornjo ustnico z dlesnijo (t.i. zgornje-ustnični), spodnjo ustnico z dlesnijo (t.i. spodnje-ustnični) in najbolj znan frenulum, ki povezuje spodnjo stran jezika z dnom ustne votline (t.i. jezični). Kljub majhnosti, lahko frenulum vpliva na veliko različnih funkcij – največkrat se ga povezuje s težavami dojenja pri dojenčkih, govora, požiranja otrok in z zdravjem dlesni in položajem zob pri odraslih.

Kaj je frenulektomija?

Gre za hiter in natančen kirurški postopek, pri katerem se odstrani ali modificira frenulum – majhna vez tkiva, ki lahko pri nekaterih posameznikih povzroča že omenjene težave.

Za koga je primerna frenulektomija?

Frenulektomija je namenjena osebam vseh starost, od dojenčkov do odraslih. Za dojenčke in malčke je pogosto priporočljiv poseg v primerih, ko težave s frenulumom ovirajo pravilno dojenje in sesanje ali povzročajo težave pri uvajanju goste hrane (atipično žvečenje in požiranje). 

Pri otrocih in mladostnikih lahko krajši frenulum povzroči težave pri izgovorjavi nekaterih glasov, kot so sičniki, šumniki in drugi, zlasti pa pri izgovorjavi glasu L in R, kjer je potreben dvig jezične konice. Krajši frenulum lahko negativno vpliva tudi na pravilno rast in razvoj čeljusti in zob. Odrasli se lahko srečujejo z zobozdravstvenimi težavami, kot so ponavljajoče se vnetje dlesni ali težave pri govoru.

Med negativne posledice spadajo tudi težave na področju glasu, prebave, telesne drže in dihanja. Negativno lahko vpliva tudi na vid, razvoj obraza, v nekaterih primerih tudi na nočno enourezo in povečano tveganje za motnje dihanja med spanjem pri otrocih. 

Jezični frenulum ustne votline pri otroku.

Kam po strokovno oceno in prerez?

V kolikor sumite, da ima vaš otrok krajšo podjezično vez, otrokovega pediatra ali šolskega zdravnika prosite za napotnico za ORL pregled ali samoplačniško pregled opravite v zobozdravstveni ambulanti, kjer izvajajo strokovno oceno in zdravljenje (prerez) z laserjem. Postopek z laserjem ima prednosti, saj zmanjšuje neprijetnost in bolečino v primerjavi s tradicionalnimi metodami, omogoča pa tudi boljšo kontrolo krvavitve in zmanjšuje potrebo po šivanju. Več o laserski frenulektomiji.

Kadar pri dojenčku, malčku ali starejšem otroku opazite težave pri hranjenju in/ali govoru, izreki določenih glasov, hkrati pa vidite, da je otrokov jezik slabo gibljiv, krajši, bolj “zadebeljen, kepast ali v srček”, je smiselno preveriti stanje jezičnega frenuluma. Odpravljanje primarnih vzrokov za omenjene težave, kamor spada tudi prekratka podjezična vez, je prvi korak pri reševanju izzivov, s katerimi se spopadate vi in vaš otrok.

Več o laserski frenulektomiji in ostalih storitvah na https://nasmehpg.si/ – Hiša lepega nasmeha Polhov Gradec.

Avtorici: Meta Dolinar in Petra Kavšek Vrhovec,

logopedinji in ustanoviteljici spletnega portala GingoTalk

PECS in naši začetki (izkušnja mame)

Posted on by

PECS (Picture Exchange Communication System) je sistem komunikacije, ki ga uporabljajo posamezniki s težavami v komunikaciji, kot na primer otroci z avtizmom ali drugimi motnjami v razvoju. Sistem temelji na uporabi slik za izražanje želja, potreb in misli.

Osnovna ideja PECS-a je, da posameznik uporablja slike ali simbole za komuniciranje, namesto besed. Začne se s preprostimi izmenjavami slik med posameznikom in komunikacijskim partnerjem, nato pa se sistem postopoma razvija v bolj kompleksno komunikacijo. Cilj je, da posameznik preko slik pokaže, kaj želi ali potrebuje.

PECS je strukturiran sistem, ki se ga uči korak za korakom. Uporabniki začnejo s preprostimi izmenjavami slik za osnovne potrebe, kot so hrana ali igrače, in nato postopoma napredujejo k bolj kompleksnim oblikam komunikacije, kot so združevanje slik za sestavljanje stavkov.

Ključna prednost PECS-a je v tem, da omogoča posameznikom, ki imajo težave z govorom, alternativno sredstvo za izražanje svojih želja in potreb ter s tem izboljšuje kakovost njihove komunikacije.

Naši začetku (izkušnja mame Urške)

Začeli smo z uporabo medvedka, ki je bil takrat Nejčeva najljubša igrača. Namerno sem ga skrila (ustvarila umetno situacijo). Ko sem opazila, da Nejc išče medvedka, sem ga najprej prijela za roko in ga usmerila proti sliki medvedka. Nato sem prijela še njegov prst ter ga usmerila, da je s prstom pokazal na sliko medvedka, ob tem pa sem izrazila besedo “medvedek” kot dodatno glasovno podporo. Ko sva ta korak zaključila, je Nejc končno dobil želeni predmet v roke.

Sčasoma je Nejc samostojno prinašal slike predmetov ali dejavnosti, ki jih je želel, brez mojega usmerjanja z roko. Dodali smo še sliko s napisom “želim” (na primer, “želim sok”). Te slike sva pritrdila na komunikacijsko tablico ali trak. Ko je Nejc osvojil komunikacijo z enim predmetom, sva postopoma vključevala tudi glagole, osebe, kraje, pridevnike in druge elemente.

Komunikacijska tablica za tvorjenje stavkov.

Bistvo PECS-a:

  • Otrok izraža svoje želje in potrebe na neverbalen način z izmenjavo slik za predmete ali aktivnosti, ki jih slike prikazujejo.
Komunikacijska mapa s simboli.

Potek uporabe PECS-a:

  • Začnemo s sliko, na kateri je predmet ali aktivnost, ki otroka motivira.
  • Pripravimo slike najljubših predmetov, aktivnosti, hrane, itd., ki jih plastificiramo in pripnemo na veliko magnetno tablo ali v PECS knjigo.
  • Izmenjava: Otrok izroči osebi sliko (npr. »žogo«), ki mu jo nato zamenja s predmetom (v tem primeru »žogo«).

Pomembno je, da:

  • ustvarjamo umetne situacije – skrijemo otrokove najljubše predmete izven dosega in vida, s čimer spodbudimo otroka, da izrazi željo po določenem predmetu s pomočjo slike.
  • izvajamo več izmenjav / ponovitev dnevno, pri čemer začnemo z enim predmetom in postopoma dodajamo več predmetov.
  • da ne obupamo!
Nejc in njegov oče pri aktivnosti.

PECS nam je sprva omogočil neverbalno komunikacijo, ki se je postopoma razvila v verbalno izmenjavo. Sistem je imel ključen vpliv na kakovost življenja in odnos z Nejcem. Priporočljivo je, da nas uporabo PECS-a nauči usposobljena oseba, pri čemer starši in otrok postopoma pridobivamo veščine v več fazah.

PECS naj bi uporabljali vsi, ki smo v tesnem stiku z otrokom, torej oba starša, vzgojitelji, učitelji in drugi, saj le s skupnimi prizadevanji lahko zagotovimo celostno podporo otrokovemu razvoju in komunikacijskim veščinam.

Avtorica: Urška Lavrih (IG:mami_od_nejca)

Vpliv glasbe na govorno-jezikovni razvoj

Posted on by

Glasba nas spremlja vse življenje. Otrok se z glasbo sreča še preden se sploh rodi. Mamino petje in poslušanje glasbe imata velik vpliv na njegov razvoj. Otrok sliši in prepozna mamin glas že od sedmega meseca nosečnosti dalje in ga prepozna tudi, ko se rodi. Pa ne samo to – otrok prepozna tudi melodije, ki mu jih je mama pela, ko je bil še v trebuščku.

Ko otrok odrašča, glasba na različne načine vpliva na njegov celostni razvoj – čustveni, kognitivni, moralni in socialni, celo motorični. Pomaga pri oblikovanju pozitivne samopodobe, spodbuja otrokovo domišljijo, ustvarjalnost, socialne spretnosti, povečuje motivacijo, pozornost in spomin ter posledično vpliva tudi na uspešnost usvajanja različnih šolskih veščin (npr. branje in pisanje).

Vključevanje glasbe v logopedsko terapijo je primerno. (GingoTalk)

Različne raziskave dokazujejo, da ima glasba pozitiven učinek na različne nivoje govorno-jezikovnega razvoja. Še posebej vpliva na:

  • povečanje obsega verbalnega spomina,
  • razvijanje sposobnosti poslušanja,
  • povečanje besedišča,
  • razvoj fonološkega zavedanja.

S petjem pesmic se otrok na zabaven način uri v različnih jezikovnih spretnostih:

  1. Natančno artikuliranje glasov in besed znotraj pesmi spodbuja pravilno izgovorjavo.
  2. Večkratno ponavljanje verzov in refrenov pesmi vpliva na razvoj sposobnosti slušne percepcije, spomina, priklica in obnovitve besed.
  3. Petje z odmevom (ponavljanje fraze pesmi za nami) pomaga pri razvoju slušne percepcije, imitacije zvokov in širjenju besedišča.
  4. Petje z vstavljanjem (vstavljanje posameznih besed na koncu kitice) pripomore k razvoju fonološkega zavedanja.
  5. Petje v skupini spodbuja socializacijske sposobnosti, ki so prav tako zelo pomemben element komunikacije.
  6. Druge glasbene dejavnosti (npr. poslušanje glasbe, ritmične igre, igranje na inštrumente) razvijajo otrokov melodični in ritmični posluh, kar pripomore k fonološkemu in fonemičnemu ozaveščanju v lastnem jeziku.

Zaradi pozitivnih učinkov glasbe na govorno-jezikovni razvoj je le-ta lahko vključena v terapijo govorno-jezikovnih motenj. Najpogosteje se jo poslužuje pri obravnavi oseb z glasovnimi motnjami, artikulacijskimi motnjami, apraksijo, dizartrijo, jecljanjem, fonološkimi motnjami, afazijo, zakasnelim govornim razvojem, disleksijo in motnjami avtističnega spektra. Strokovnjaki jo priporočajo tudi pri osebah:

  • s slušnim tipom učenja in tistih, ki so bolj dovzetni za zvoke in glasbo,
  • s fizično neučinkovitostjo ali omejeno mobilnostjo,
  • z omejeno kognitivno zmožnostjo,
  • ki ne morejo izražati misli, občutij, idej,
  • ki imajo težave pri medosebnih stikih,
  • z nizko samopodobo in majhno samozavestjo.

Viri in literatura:

Gaberc, B. (2019) Spodbujanje razvoja fonološkega zavedanja s pomočjo glasbenih dejavnosti po Edgarju Willemsu. Magistrsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Rupnik, M. (2011). Uspešnost vključevanja in vrste glasbenih aktivnosti v terapiji govorno-jezikovnih komunikacijskih motenj. Diplomsko delo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

Avtorica: Anja Tkalec, logopedinja

Dvojezičnost z vidika govorno-jezikovnega razvoja

Posted on by

Dvojezičnost je jezikovna zmožnost, ki osebi omogoča, da v večini govornih položajev nemoteno uporablja dva jezika in prehaja iz enega v drugega. V preteklosti dvojezičnosti niso bili naklonjeni, menili so, da dvojezični otroci dosegajo nižjo raven govora kot enojezični in da dvojezičnost negativno učinkuje na razvoj drugih spoznavnih sposobnosti, zlasti inteligentnosti.

Danes temu ni več tako. Strokovnjaki poudarjajo, da učenje drugega jezika ne upočasni ali zaustavi kognitivnega ali lingvističnega razvoja. Ravno nasprotno, zgodnje usvajanje drugega jezika in učenje tujega jezika prinaša številne prednosti:

  • pozitivno vpliva na govorni razvoj,
  • pospešuje miselne procese in spodbuja divergentno mišljenje,
  • zvišuje zmožnost jezikovne analize,
  • učinkuje na otrokovo metajezikovno zavedanje,
  • spodbuja razvoj socialne kognicije,
  • vpliva na bolj pozitivno pojmovanje samega sebe,
  • omogoči lažje in hitrejše učenje dodatnih jezikov,
  • omogoča več stikov z drugimi ljudmi in njihovimi kulturami,
  • pozitivno vpliva na uspešnost v šoli.

Poznamo dve vrsti dvojezičnosti – vzporedno (simultano) in  zaporedno (sekvencionalno). O prvi govorimo, ko otrok oba jezika usvaja v obdobju najintenzivnejšega razvoja govora, tj. do tretjega leta starosti. Zaporedna dvojezičnost pa pomeni, da se otrok drugega jezika uči, ko je prvega že delno usvojil.  

Če želimo, da bo otrok drugi jezik kar najbolje obvladal, je pomembno, da je z njim v stiku čimbolj zgodaj. Malčki in otroci lahko jezik namreč usvojijo brez tujega naglasa, kasneje pa to ni več mogoče. Poleg pravilne izgovorjave pa čim zgodnejši stik z jezikom vpliva tudi na uspešnejše usvajanje skladnje, besednega zaklada in slušnega razumevanja.

Terapija z otrokom (GingoTalk in LogoPetka)

Običajno je, da v začetku prihaja do mešanja obeh jezikov. Otroci tvorijo kratke stavke, v katerih uporabijo besede iz obeh jezikov. Med drugim in tretjim letom se postopno začne ločevanje obeh jezikov., vendar pa jezikovna sistema obeh jezikov še vedno vplivata drug na drugega. Otroci torej razlikujejo med besediščem enega in drugega jezika, ne ločijo pa še slovničnih pravil. Ko usvojijo tudi slovnična pravila obeh jezikov, so običajno sposobni preklapljati med jezikoma, glede na to, kje so in s kom se pogovarjajo.

Zanimiva dejstva o dvojezičnosti in večjezičnosti:

  • Dojenčki do približno 8. meseca starosti so zmožni razlikovati glasove vseh svetovnih jezikov in se naučiti katerikoli glas in jezik na svetu. Po tem obdobju pa postanejo občutljivi zgolj za glasove, ki se pojavljajo v njegovem okolju. Če imajo v svojem okolju v tem času dva jezika, postanejo občutljivi na glasove obeh jezikov in jih brez težav usvojijo.
  • Če je dojenček od rojstva izpostavljen dvema jezikoma, je razlike med jezikoma možno opaziti že pred pojavom prve besede, v času bebljanja.
  • Najmanj polovica svetovnega prebivalstva je dvojezična ali večjezična.
  • Dvojezičnost upočasni razvoj demence in drugih starostno povezanih bolezni za 4 do 5 let.
  • Znakovni jezik je prvi jezik  gluhih. Osebe, ki se sporazumevajo v slovenskem znakovnem jeziku in hkrati uporabljajo besedno slovenščino, so dvojezične.

Viri in literatura:

Marjanovič Umek, L., Kranjc S., Fekonja, U. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje. Domžale: Izolit.

Dvojezičnost v logopediji (Povzetek predavanj iz Belgije in literature iz Slovenije). (2018). Pridobljeno s: https://ssdlogs.splet.arnes.si/2018/11/28/dvojezicnost-v-logopediji-povzetek-predavanj-iz-belgije-in-literature-iz-slovenije-trost-2018/

Podatki o jezikih. (b. d.). Pridobljeno s: https://edl.ecml.at/Facts/LanguageFacts/tabid/1859/language/sl-SI/Default.aspx

Splošno o bilingvizmu. (2020). Pridobljeno s: https://sfu-ljubljana.si/sl/blog/splosno-o-bilingvizmu

Avtorica: Anja Tkalec, logopedinja