Dvojezičnost je jezikovna zmožnost, ki osebi omogoča, da v večini govornih položajev nemoteno uporablja dva jezika in prehaja iz enega v drugega. V preteklosti dvojezičnosti niso bili naklonjeni, menili so, da dvojezični otroci dosegajo nižjo raven govora kot enojezični in da dvojezičnost negativno učinkuje na razvoj drugih spoznavnih sposobnosti, zlasti inteligentnosti.

Danes temu ni več tako. Strokovnjaki poudarjajo, da učenje drugega jezika ne upočasni ali zaustavi kognitivnega ali lingvističnega razvoja. Ravno nasprotno, zgodnje usvajanje drugega jezika in učenje tujega jezika prinaša številne prednosti:

• pozitivno vpliva na govorni razvoj,
• pospešuje miselne procese in spodbuja divergentno mišljenje,
• zvišuje zmožnost jezikovne analize,
• učinkuje na otrokovo metajezikovno zavedanje,
• spodbuja razvoj socialne kognicije,
• vpliva na bolj pozitivno pojmovanje samega sebe,
• omogoči lažje in hitrejše učenje dodatnih jezikov,
• omogoča več stikov z drugimi ljudmi in njihovimi kulturami,
• pozitivno vpliva na uspešnost v šoli.

Poznamo dve vrsti dvojezičnosti – vzporedno (simultano) in  zaporedno (sekvencionalno). O prvi govorimo, ko otrok oba jezika usvaja v obdobju najintenzivnejšega razvoja govora, tj. do tretjega leta starosti. Zaporedna dvojezičnost pa pomeni, da se otrok drugega jezika uči, ko je prvega že delno usvojil.  

Če želimo, da bo otrok drugi jezik kar najbolje obvladal, je pomembno, da je z njim v stiku čimbolj zgodaj. Malčki in otroci lahko jezik namreč usvojijo brez tujega naglasa, kasneje pa to ni več mogoče. Poleg pravilne izgovorjave pa čim zgodnejši stik z jezikom vpliva tudi na uspešnejše usvajanje skladnje, besednega zaklada in slušnega razumevanja.

Običajno je, da v začetku prihaja do mešanja obeh jezikov. Otroci tvorijo kratke stavke, v katerih uporabijo besede iz obeh jezikov. Med drugim in tretjim letom se postopno začne ločevanje obeh jezikov., vendar pa jezikovna sistema obeh jezikov še vedno vplivata drug na drugega. Otroci torej razlikujejo med besediščem enega in drugega jezika, ne ločijo pa še slovničnih pravil. Ko usvojijo tudi slovnična pravila obeh jezikov, so običajno sposobni preklapljati med jezikoma, glede na to, kje so in s kom se pogovarjajo.

Zanimiva dejstva o dvojezičnosti in večjezičnosti:

• Dojenčki do približno 8. meseca starosti so zmožni razlikovati glasove vseh svetovnih jezikov in se naučiti katerikoli glas in jezik na svetu. Po tem obdobju pa postanejo občutljivi zgolj za glasove, ki se pojavljajo v njegovem okolju. Če imajo v svojem okolju v tem času dva jezika, postanejo občutljivi na glasove obeh jezikov in jih brez težav usvojijo.
• Če je dojenček od rojstva izpostavljen dvema jezikoma, je razlike med jezikoma možno opaziti že pred pojavom prve besede, v času bebljanja.
• Najmanj polovica svetovnega prebivalstva je dvojezična ali večjezična.
• Dvojezičnost upočasni razvoj demence in drugih starostno povezanih bolezni za 4 do 5 let.
• Znakovni jezik je prvi jezik  gluhih. Osebe, ki se sporazumevajo v slovenskem znakovnem jeziku in hkrati uporabljajo besedno slovenščino, so dvojezične.

Viri in literatura:

Marjanovič Umek, L., Kranjc S., Fekonja, U. (2006). Otroški govor: razvoj in učenje. Domžale: Izolit.

Dvojezičnost v logopediji (Povzetek predavanj iz Belgije in literature iz Slovenije). (2018). Pridobljeno s: https://ssdlogs.splet.arnes.si/2018/11/28/dvojezicnost-v-logopediji-povzetek-predavanj-iz-belgije-in-literature-iz-slovenije-trost-2018/

Podatki o jezikih. (b. d.). Pridobljeno s: https://edl.ecml.at/Facts/LanguageFacts/tabid/1859/language/sl-SI/Default.aspx

Splošno o bilingvizmu. (2020). Pridobljeno s: https://sfu-ljubljana.si/sl/blog/splosno-o-bilingvizmu

Avtorica: Anja Tkalec, logopedinja