Komunikacija je ključna veščina, ki omogoča ljudem povezovanje in izražanje svojih želja, potreb in čustev. Vendar pa za otroke s posebnimi potrebami, ki morda težje ali sploh ne morejo uporabljati verbalne komunikacije, to ni vedno preprosto. V takih primerih postane nadomestna in dopolnilna komunikacija neprecenljivo orodje.
Komunikacija s pomočjo »nadomestne komunikacije« je način, ki nadomešča verbalno komunikacijo z drugimi sredstvi. To lahko vključuje uporabo gest, simbolov, piktogramov ali elektronskih komunikatorjev. Otroci, ki ne morejo govoriti ali imajo omejeno sposobnost govora, se učijo uporabljati te alternative za izražanje svojih misli in želja.
»Dopolnilna komunikacija« pa dopolnjuje verbalno komunikacijo z dodatnimi orodji. To vključuje znakovni jezik, besedilne sporočilne aplikacije, tablice z govorno izhodnostjo in druge tehnološke pripomočke. Ta oblika komunikacije je še posebej pomembna za otroke s težavami pri izgovarjavi besed ali razumevanju jezika.
NDK je kratica za nadomestno in dopolnilno komunikacijo. (vir slike: Društvo logopedov Slovenije – Sekcija za NDK / PINK)
Kako nadomestna in dopolnilna komunikacija koristita otrokom s posebnimi potrebami?
1. Izboljšanje komunikacijskih sposobnosti: Te metode omogočajo otrokom, da izrazijo svoje potrebe, želje, občutke in mnenja, kar povečuje njihovo samozavest in sposobnost izražanja.
2. Krepitev socialnih veščin: Otroci se učijo bolje vključevati v interakcije s svojimi vrstniki in odraslimi ter razvijajo odnose.
3. Vzpostavljanje mostov do učenja: Dostop do komunikacije omogoča otrokom s posebnimi potrebami boljše vključevanje v izobraževalni proces in razvoj kognitivnih sposobnosti.
4. Povečanje samostojnosti: Z nadomestno in dopolnilno komunikacijo lahko otroci bolj samostojno obvladujejo vsakdanje naloge.
5. Zmanjšanje frustracije: Te metode pomagajo zmanjšati stres in frustracijo, ki lahko nastane zaradi nezmožnosti verbalne komunikacije.
Nadomestna in dopolnilna komunikacija je edinstvena in prilagodljiva za vsakega otroka. Pomembno je, da se starši, učitelji in terapevti posvetujejo z otrokom in strokovnjaki za komunikacijo (npr. logopedom) ter razvijejo pristop, ki najbolje ustreza potrebam in sposobnostim otroka. S temi orodji se odpira svet komunikacije za otroke s posebnimi potrebami, kar jim omogoča bolj izpolnjeno življenje in boljše povezovanje z okolico.
Kadar se skupaj z otrokom igrate, celostno pozitivno vplivate na otrokov razvoj – tako gibalno kot tudi kognitivno. Igra je namreč otrokovo glavno orodje za učenje novih spretnosti in znanj.
Preko samostojne, proste, usmerjene in skupne igre otrok razvija tudi govor, jezik, komunikacijo, mišljenje, domišljijo.
Primer: IGRA Z LUTKO
IDEJE ZA RAZVOJ GOVORA IN JEZIKA
Interaktivna Komunikacija
Lutka omogoča otrokom, da se vključijo v interaktivne dialoge. Otroci bodo z navdušenjem sodelovali in odgovarjali na vprašanja in pobude lutke, kar spodbuja izražanje misli, občutkov ter razvoj besednega zaklada.
Pesmice in zgodbe
Z lutko pojemo in si izmišljujemo zgodbe, ki spodbujajo otroke k posnemanju zvokov, intonacij in ritma. To je odličen način, kako razvijati fonološko zavedanje in izboljšati izgovarjavo besed.
Samozavest in samostojnost
Lutka otrokom omogoča, da prevzamejo vodilno vlogo v igri. To krepi njihovo samozavest, samostojnost ter občutek, da so sposobni vplivati na dogajanje okoli sebe.
Kognitivni razvoj
Igra z lutko naj vključuje aktivnosti in izzive, ki spodbujajo razmišljanje, reševanje problemov ter razumevanje vzročno-posledičnih povezav. Otroci se bodo med igro zabavali in obenem krepili svoje kognitivne sposobnosti.
»Če se otroku vsakodnevno pridružite v igri, s tem pozitivno vplivate tudi na njegov razvoj govora.«
MULTISENZORNO UČENJE
Igra z lutko združuje spodbude preko vizualnih, slušnih in taktilnih kanalov – vključuje (po)govor, poslušanje, slušno razumevanje ter motorične spretnosti. To pomeni, da se otrok razvija na več in preko več področjih hkrati, kar je ključno za celovit razvoj.
Deklici se igrata z igro Klepetajmo! Lutka Gingo in kartice za motoriko govoril (GingoTalk)
UČENJE IZREKE GLASOV
Z lutko Gingo v igri Klepetajmo! otrokom ponudite zabaven način učenja, ki se zdi kot igra, vendar obenem bogati njihov razvoj govora in jezika.
Ker ima lutka premična usta, jezik in ustnice, otroku lahko natančno pokažemo tudi pravilno izreko in položaj govoril pri določenih glasovih.
Naj bo igra – tudi preko lutke- spremljevalec otrokovih prigod in potovanj v svet besed in učenja govora!
»Lutka že dolgo ni več le sredstvo za pripravo predstav in motivacijo pri pouku, vedno bolj postaja magična moč v rokah učitelja in spodbuja kognitivni, socialni in čustveni razvoj« (Korošec, 2002, str. 31).
Ravno ta magična moč učitelja ali starša pa lahko postane tudi lutka Gingo, ki sem jo uporabila tudi sama v drugem razredu osnovne šole.
Lutka Gingo je odlično terapevtsko sredstvo, ki otrokom pomaga, da lažje povedo, kaj čutijo, mislijo in doživljajo. Z njo se otroci lažje pogovorijo, saj se počutijo manj ogrožene, manj jih je strah kot takrat, ko neposredno govorijo z osebo, predvsem odraslo osebo. (Mirtič, 2017). V razredu je Gingo postal del njih, njihov sošolec. Nekdo, ki jih posluša, jih razume, ima podobne težave. Nekdo, ki mu lahko zaupajo. Čeprav sem lutko držala jaz kot učiteljica, je bilo opazno, da pogovor z lutko teče drugače kot direktno z mano, ki konec koncev v razredu predstavljam tudi avtoriteto, kar pa Gingo ni predstavljal (Korošec, 2002).
V razredu je Ginga možno uporabiti na različne načine. V nadaljevanju bom predstavila nekaj dejavnosti, kako smo ga uporabili mi.
Kako Ginga uporabiti pri šolski otrocih?
V pogovoru o čustvih. V našem razredu je imel Gingo prav posebno vlogo, in sicer je vsak dan ob koncu dneva vsakega učenca vprašal preprosto, a težko vprašanje, kako je.
Dejavnost je pri nas postala pomemben del rutine, ki je učencem pomagala pri čustvenem (zavedanje čustev, izražanje čustev, obvladovanje čustev ipd.) in socialnem razvoju.
Potek dejavnosti:
Najprej smo v razredu spoznali čustva. Vsak dan ali določene dneve smo nekaj minut namenili spoznavanju posameznih čustev (veselje, jeza, žalost, biti pomirjen, navdušenost, zaskrbljenost itd.). Pogovorili smo se o tem, kako se ob posameznem čustvu počutimo, v katerem delu telesa ga čutimo, kaj razmišljamo, ko čutimo določeno čustvo, kdaj ga čutimo, ali je dobro, da se dlje časa tako počutimo, kaj lahko naredimo, da se bomo počutili bolje, kaj so dobre lastnosti posameznega čustva. Pri pogovoru si lahko pomagamo z različnimi knjigami, ustvarjalnimi dejavnostmi, slikami ali fotografijami oseb, ki izražajo različna čustva, glasbo, obrisom človeškega telesa, na katerem učenci označijo, kje čutijo določeno čustvo, plakati ipd.
Ko smo čustva spoznali, sem vpeljala dejavnost, da so se učenci ob koncu dneva postavili v kolono, v kateri je Gingo vsakega vprašal, kako je. Učenec je moral nato povedati eno ali več čustev glede na svoje počutje v danem trenutku. Včasih so povedali tudi, zakaj se tako počutijo. Edino pravilo je bilo, da ne reče zgolj v redu. Če je imel otrok pri tem težave, sem mu sama za pomoč naštela nekaj čustev. Če ni želel povedati Gingu, pa je v razredu visel tudi plakat z »emotikoni«, na katerem je učenec označil svoje počutje.
Dejavnost lahko izvajamo tudi na začetku dneva in tako tudi sami dobimo vpogled v otrokovo doživljanje dneva (pred poukom in po pouku).
Kot motivacijo za delo. Gingo je učence pogosto obiskal na začetku ure, se z njimi pošalil in napovedal, kaj jih tisto uro čaka, kaj se bodo učili in kaj so cilji določene ure.
Ginga lahko postavimo na vidno mesto in tako učence spremlja pri delu oz. pri različnih dejavnostih.
Lahko naredimo tudi razredno gledališče, pri katerem Gingo postane gledalec, ki z zanimanjem spremlja nastope učencev, prav tako pa ga lahko učenci vključijo v svoje točke. V našem razredu so učenke sestavile Gingo ples in pesem, v kateri so predstavile, kaj jim pomeni lutka.
Za predstavitev dejavnosti/urnika. Gingo je na začetku dneva predstavil urnik dejavnosti, ki bodo učence čakale tisti dan. Pri predstavitvi pa si lahko pomaga tudi z vizualno podporo, ki jo sproti pritrjuje na vidno mesto.
Gingo v šoli (vir slike: Alja Vintar)
Za ponazoritev ustrezne glasnosti v razredu, t. i. GLASOMETER. Z učenci smo se dogovorili za znake, ki jih bo Gingo ob določeni glasnosti pokazal s telesom.
Primer:
Preglasno delo: Gingo si maši ušesa.
Vsakdanji glas: Gingo stoji.
Tihi glas: Gingo sedi.
Tišina: Gingo leži.
Skozi zgornje dejavnosti je razvidno, da je Gingo pri nas predstavljal dopolnilo ali popestritev rednega pouka. Predstavljal pa je tudi pomemben del osebnega razvoja učencev. Gingu so učenci lažje zaupali svoje notranje doživljanje. Na začetku leta je bilo sicer težje, vendar so se iz dneva v dan začeli bolj odpirati in Gingu povedali tudi tiste male skrivnosti, ki jih drugače ne bi. Pogosto se je zgodilo, da ko je učenec Gingu povedal, da je npr. žalosten in zakaj, je prejel podporo drugih sošolcev, ki so slišali njegove besede, npr. so rekli, da so tudi sami to doživeli ali pa so učenca preprosto objeli.
Alja Vintar,
mag. prof. poučevanja na razredni stopnji
Viri in literatura:
Korošec, H. (2002). Neverbalna komunikacija in lutka. V: Korošec, H., Majaron, E. (ur.). Lutka iz vrtca v šolo. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.
Dihanje je ena najpomembnejših življenjskih funkcij, o kateri ne razmišljamo prav pogosto, saj večino časa poteka nezavedno in jo smatramo kot nekaj samoumevnega. Vendar pa način dihanja pomembno vpliva na različna področja, tudi na razvoj govora in jezika, ter s tem kroji kvaliteto življenja.
Pravilno dihanje
Pravilno dihanje je dihanje skozi nos. Ob tem so usta praviloma zaprta, jezik pa prislonjen na nebo tik za zgornjimi zobmi. Mišice jezika pritiskajo na zgornjo čeljust od spodaj in na alveolarni greben od znotraj, zaradi česar se čeljust in posledično celotna ustna in nosna votlina razvijajo pravilno. Poleg tega se pri dihanju skozi nos zrak navlaži, očisti in segreje, zaradi česar je ta bolj primeren, da vstopi v občutljiva pljuča.
Dihanje skozi nos torej ni le bolj priporočljivo, ampak nujno potrebno za skladen razvoj obraza, čeljusti, zob, dihal ter je osnova za pravilno telesno držo. Poleg estetske funkcije dihanje skozi nos vpliva na celotno telo, organe in organske sisteme. Zavedati se moramo, da lahko dolgotrajno dihanje skozi usta škodljivo vpliva na zdravje in pusti trajne posledice.
Vzroke za pojav dihanja skozi usta največkrat najdemo v našem okolju in navadah, redkeje so organskega izvora. Pogosto je težko določiti, zakaj se pri otroku pojavi dihanje skozi usta. Običajno je vzrokov več in se med seboj prepletajo:
prekratka podjezična vez,
naporen in travmatičen porod,
krajši čas dojenja,
predolga uporaba stekleničke za hranjenje in dude, sesanje palca,
toksini v okolju (prisotni v času nosečnosti ali zgodnjega razvoja), ki spodbujajo nastanek respiratornih okužb in alergij ter s tem dihanje skozi usta.
Posledice dihanja na usta
Nepravilno dihanje vpliva na kvaliteto življenja z več vidikov:
slabše spanje ponoči (spalne apneje, smrčanje, škrtanje, močenje postelje) in utrujenost podnevi, kar vpliva na slabše razpoloženje, razdražljivost, težjo koncentracijo v šoli, zmanjšajo se tudi kognitivne sposobnosti,
drugačen razvoj lobanjskih kosti (za otroke, ki dihajo skozi usta je značilen razvoj ozkega in dolgega obraza, nepravilno izrasli zobje, visoko nebo, vidne dlesni ob nasmehu),
težave na področju razvoja govora in jezika,
povečana možnost za nastanek kariesa (bolj suha usta in drugačen pH sline),
slabši vid (astigmatizem in kratkovidnost),
spremembe v delovanju medenice, kolen, kolkov in stopal,
vodi lahko v anksioznost in celo depresijo.
Vpliv dihanja skozi usta na razvoj govora
Zaradi drugače razvitih obraznih kosti imajo otroci, ki dihajo skozi usta, pogosteje težave s pravilno izgovorjavo določenih glasov. Najpogosteje se težave odražajo pri izgovorjavi sičnikov, šumnikov in tudi nekaterih drugih glasov, ki so tvorjeni spredaj v ustni votlini, saj zaradi nepravilne oblike obraza in nepravilno izraslih zob, jeziček med govorom uhaja med zobe. Govorimo o medzobni izgovorjavi.
Ker dihanje skozi usta vpliva tudi na pogostejša vnetja ušes, je potrebno biti pri razvoju govora in jezika pozoren tudi na ta vidik. Vnetja namreč lahko otežujejo zaznavanje glasov jezika, kar onemogoča učenje pravilne izgovorjave, hkrati pa vpliva tudi na razvoj fonološkega zavedanja, ki je ključno v procesu začetnega opismenjevanja – vpliva na učenje branja in pisanja in ima velik vpliv na kasnejši uspeh v šoli.
Kaj lahko storimo?
Ključno je, da se zavedamo pomembnosti dihanja skozi nos, smo na način dihanja pozorni in ob zaznani napačni obliki dihanja čimprej ukrepamo ter tako preprečimo nadaljnje škodljive posledice. Smiselno se je posvetovati z ustreznimi strokovnjaki (npr. s holističnimi zobozdravniki in ustnimi higieniki, pedontologi, ortodonti, pediatri, otroinolaringologi, logopedi, kraniosakralni terapevti …), ki bodo pomagali poiskati vzrok neustreznega dihanja in znali svetovati.
Za trdno in varno hišo, ki bo kos različnim vremenskim vplivom in zobu časa, so nujno potrebni dobro zgrajeni in trdni temelji. Podobno kot v gradbeništvu pa je tudi pri razvoju govora in jezika. Če želimo, da bo otrokov govorno-jezikovni razvoj uspešen, le-ta potrebuje trdno osnovo, ki jo predstavlja ustrezno razvita SLUŠNA POZORNOST.
Razvoj slušne pozornosti se začne že zelo zgodaj. Že dojenček posluša in je pozoren na različne zvoke in glasove, se nanje odziva, jih posnema in se s tem uči.
Sposobnost, da se otrok osredotoči na določen zvok, imenujemo SLUŠNA POZORNOST.
Ustrezno razvita slušna pozornost otroku omogoča sprejemanje in razumevanje besednih sporočil, učenje glasov in jezikovnih pravil, kasneje pa predstavlja tudi osnovo za razvoj fonološkega zavedanja in drugih veščin, ki so nujne za učenje branja in pisanja. Dokazano je, da razvoj slušne pozornosti v predšolskem obdobju vpliva na poznejši učni uspeh otroka v šoli.
Ker so slušni vtisi kratkotrajni, mora otrok izrečene besede obdržati v spominu, nato pa jih povezati s pomenom in se nanje primerno odzvati, kar je zelo zahtevna naloga. Strokovnjaki ugotavljajo, da je slušna pozornost pri otrocih v današnjem času pogosto slabo razvita, na kar delno vpliva velika izpostavljenost elektronskim napravam. Otrok ima šibko slušno pozornost, kadar ne zmore poslušati dovolj dolgo in dovolj zbrano. Otroka s slabšo slušno pozornostjo lahko prepoznamo po nekaterih zunanjih znakih: otrok je nemiren, se preseda, odide stran, se zaposli s kakšno drugo aktivnostjo, moti druge otroke …
Foto: Arhiv GingoTalk
Odrasli lahko spodbujamo otrokovo slušno pozornost na različne načine:
Preden se z otrokom pričnemo pogovarjati, pridobimo njegovo pozornost tako, da se spustimo na njegovo fizično raven in ga pokličemo po imenu.
Med pogovorom z otrokom vzpostavimo očesni stik.
Ko se z otrokom pogovarjamo, omejimo število dražljajev v okolju (npr. ugasnemo televizor ali radio).
Navodila prilagodimo otrokovi starosti (malčkom do drugega leta dajemo le enodelna navodila, kasneje pa lahko tudi sestavljena).
Ko otrok govori, ga ne prekinjamo, zraven ne počnemo drugih stvari ter mu jasno pokažemo, da ga poslušamo (npr. s kimanjem, komentiranjem povedanega).
V nadaljevanju je predstavljenih še nekaj aktivnosti, s katerimi lahko krepimo razvoj otrokove slušne pozornosti.
1.POSLUŠANJE ZVOKOV OKOLJA
Na poslušanje zvokov okolja lahko navajate že zelo majhnega otroka in s tem razvijate njegovo slušno pozornost. Odpravite se lahko na sprehod v mesto ali gozd, ali pa zvoke poslušate kar doma. S tem bo otrok spoznal in usmeril pozornost na različne zvoke. Sprva mu izvor zvoka pokažite in ubesedite vi, kasneje pa počakajte, da otrok sam zazna in pove ali opiše, kaj sliši.
2. ZAPOMNITEV RITMA
Zaploskajte ritem, nato pa naj ga za vami ponovi otrok. Začnite s preprostimi ritmičnimi vzorci (npr. le dva kratka ploska), pri katerih bo otrok uspešen, šele nato pa nadaljujte z nekoliko daljšimi in težjimi. Da bo igra zabavnejša, lahko uporabite različne inštrumente (boben, palčke).
3. POZORNO POSLUŠANJE ZGODBE
Izberite zgodbo, ki jo otrok dobro pozna. Ob branju namerno spremenite del besedila (npr. »Rdeča Kapica je šla na obisk k svojemu dedku. V gozdu je srečala velikega petelina.«). Otrokova naloga je, da pozorno sledi zgodbi in zazna napako (ob napaki npr. dvigne roko).
4. RISANJE PO NAVODILU
Otroku podajte natančna navodila kaj, kam in s kakšno barvo naj kaj nariše. Pred tem naredite skico končnega izdelka. Otrokovo risbo primerjajte s skico in skupaj ugotovite, kako natančno je upošteval vaša navodila.
5. VSAKODNEVNE AKTIVNOSTI
Med nakupovanjem otroku naštejte tri stvari, ki jih potrebujete, in ga zadolžite, da si jih zapomni ter jih v trgovini poišče. Če kakšno stvar pozabi, mu pomagajte z namigom.
Pri peki peciva otroku preberite recept, nato pa ga spodbudite, da poišče ustrezne sestavine.
Naštetih je le nekaj idej za spodbujanje razvoja slušne pozornosti, možnosti pa je neskončno. Bodite ustvarjalni in skušajte poiskati dejavnosti, ki bodo otroku všeč, saj bo tako zanje bolj motiviran in uspeh zato večji.
Poslušam malčke in slišim: »Mami mami, glej »totoš« je pojedla »toluzo«. Ali pa: »Mami, demo v dozd po dobe.« Pogosto se lahko zgodi, da malčki namreč glas /K/ zamenjujejo s /T/ in glas /G/ z /D/. Prve grlene glasove sicer pri otroku lahko slišimo že zelo zgodaj; /GGG/ slišimo že pri dojenčku, ko leži na hrbtu in s svojim oglašanjem privablja nasmešek novopečenim staršem, pa vendar je lahko kasneje za malčke izgovorjava /K/ in /G/ zahtevna.
DO KDAJ SE GLASOVA RAZVIJETA IN NAJPOGOSTEJŠE NAPAKE
Običajno večina otrok omenjena glasova razvije do dopolnjenega 3. leta starosti. Če se to ne zgodi, pa glasova najpogosteje zamenjujejo za /T/ in /D/. Če otrok glas /K/ zamenja za /T/ in zveneči glas /G/ za zveneči /D/, se dogaja, da jezik ne ostaja na ustnem dnu, temveč se dvigne za zgornje zobe tik za sekalce, redko tudi med zobe. Otroci lahko sicer razvijejo tudi druge substitucije ali zamenjave, omenjena glasova lahko celo popačijo ali ju popolnoma izpuščajo; /KAPA/ postane /APA/ in /GOBA/ /OBA/. Težave so raznolike, vsekakor pa je dobro, da v kolikor to artikulacijsko motnjo opazite tudi po 3. letu, ne odlašate z obiskom logopeda.
NASTAVEK ZA GLAS K IN G
Za glas /K/ in /G/ lahko rečemo, da sta par. Zakaj? Ker je pozicija jezika in ust enaka, razlika je le v zvenečnosti, pri čemer je glas /K/ nezveneč, glas /G/ pa zveneč. Jezik položimo na ustno dno, za spodnje sprednje zobe, minimalno ga lahko tudi povlečemo nazaj, saj je cilj, da se zadnji del jezika v ustih dvigne in v zadnjem delu ustne votline naredi zaporo.
Govorne nastavke za posamezne glasove lahko prikažemo z lutko Gingo, ki ima gibljiv jezik.
Za pridobivanje glasu /K/ se poslužujemo kratkih /K-K-K/, pri čemer oponašamo kašljanje, za glas /G/ pa navadno oponašamo oglašanje race /GA GA GA/. V obeh primerih mora jezik ostati spodaj za zobmi oz. vsaj na ustnem dnu.
Pozicija jezika pri glasu K in G je enaka, z razliko, da je glas G zveneč.
Pri izgovarjanju glasu /G/ se torej za razliko od glasu /K/ aktivirajo glasilke, ki povzročajo vibracijo, ki jo lahko s pridržanjem roke na vratu tudi občutimo.
Omenjena nastavka poskušamo vpeljati v spodnje vaje.
VAJE ZA SPODBUJANJE GLASU K IN G
1. Ogledalo
Poiščite ogledalo in se z otrokom v začetku opazujte v ogledalu. Opazujete govorila; gibanje jezika, ustnic, zob, »telovadite z jezikom«, da otrok dobi občutek, kaj pomeni dvig jezika za zgornje zobe in kaj za spodnje zobe. Jezik za spodnjimi zobmi naj otrok poskuša zadržati. Iz tega položaja vajo nadgradimo v izreko glasu.
Na logopedski terapiji logoped otroku pomaga najti pravi položaj jezika tudi s pritiskom sprednjega dela jezika navzdol. Pri tem uporabi leseno palčko, ki jo pri pregledu žrela uporabljajo tudi zdravniki ali s posebno plastično palčko z vonjem in okusom, ki je otrokom in logopedom še ljubša. Brez pomoči logopeda vam to poskušanje doma odsvetujemo. V kolikor je otrok starejši ali ocenite, da bi omenjeno uspel izvesti lahko poskuša s svojim prstom – s kazalcem potisne sprednji del jezika navzdol in aktivira grlo; izgovori kratke /K-K-K/ kot bi želel kašljati.
2. Ležanje na hrbtu
Se sprašujete, zakaj na hrbet? Kadar ležimo na hrbtu, jezik običajno pade v zadnji del ust. Zato bi moralo biti pridobivanje glasu /K/ ali /G/ med ležanjem na hrbtu lažje.
3. Grgranje vode
Grgranje je aktivnost, kjer je zadnji del jezika pravilno nameščen za glas /K/ in /G/. Če se otrok grgranja šele uči, mu grgranje demonstrirajte med kopanjem ali tuširanjem, saj takrat voda iz ust lahko škropi v vse smeri. Ponudite lonček z manjšo količino vode. Grgranje se lahko izvaja vsakodnevno, rutinsko, najlažje tudi ob večernem umivanju zob.
5. Berite knjige z veliko /K/-ji in /G/-ji
Kadar berete pravljice ali listate slikanice poskušajte otroku omogočiti večjo izpostavljenost glasovoma /K/ in /G/. Omenjena glasova bolj poudarite tako, da se tudi rahlo upočasnite.
Za usvajanje pravilne izreke glasov je pomembno, da vaje izvajamo vsak dan 5 do 10 minut. Vaje poskušamo vpeljati v vsakodnevno rutino. Ko otroku uspe pridobiti izoliran glas /K/ ali /G/, nadaljujemo v vezavo zlogov npr. KA, KO, KU, GE, GI, GA … ali ponovitve zlogov KA-KA, KO-KO, KU-KU, … GA-GA, GO-GO, GU-GU … Ko mu uspeva, poskušamo otroka naučiti nekaj ciljanih besed, ki se pričnejo na naučena glasova. Postopno širimo število besed, ki vsebujejo naučene glasove, dokler ne pridemo do stavkov. Na otroka ne pritiskamo, ampak poskušamo pridobivanje in utrjevanje glasov spodbujati preko zabavnih aktivnosti in igre.
PRIPOROČAMO
Več nasvetov, vaj in idej za spodbujanje govora in jezika tudi v naši knjigi Gingo v deželi besed. Izvajanje vsakodnevnih vaj bo še zabavnejše z lutko Gingo, ki ima gibljiv jezik in z njo dodobra pokažete nastavek posameznega glasu.
Tokrat vam predstavljamo inovativno idejo mamice otroka z avtizmom, ki je s svojo idejo o škatli z zlogi uspešno pomagala svojemu otroku do učenja branja. Preberite potek izdelave in njuno zgodbo spodaj.
Nejc nikakor ni znal povezati črke, prebrati zloga in v zloge povezane besede. Branje zlogov iz papirja ali knjige se ni obneslo, zato sem mu naredila škatlo za učenje zlogov, s pomočjo katere se je po korakih naučil branja zlogov in kasneje besed.
Najprej sem naredila vse možne kombinacije zlogov (samoglasnik + soglasnik in obratno), jih sprintala, plastificirala in razrezala.
Na škatlo srednje velikosti sem na zunanjo in notranjo stran pokrova nalepila ježke. Notranjost škatle sem razdelila na dva dela. V eni polovici so zlogi, ki se začnejo s samoglasnikom v drugi polovici pa zlogi, ki se začnejo s soglasnikom.
Začela sva s črko “K” in dodajala slike zlogov v kombinaciji s to črko. S prstom sem pokazala zlog in ga izgovorila, Nejc je za mano ponovil enako.
Postopoma sva dodajala še ostale črke in njihove kombinacije zlogov. Ko je Nejc osvojil branje zlogov sva postopoma začela sestavljati in brati krajše besede (MA-MA, KO-LO,….).
Po nekaj ponovitvah je branje steklo in postalo zabavno.
Sedaj sva našla še Gingove slikovne kartice VEM-POVEM, s katerimi se učiva branja besed. Nato kartico obrneva in Nejc tako prebrano besedo poveže s pojmom. Tako poskušava nadgraditi samo branje tudi v bralno razumevanje.
Za tvorjenje glasu R sta ustnici srednje razmaknjeni. Konica jezika se dotika prednjega dela trdega neba, stranska robova se dotikata zgornjih kočnikov, kar tvori zaporo. Tresenje jezične konice povzroča vibracijo in glas R. Večina otrok to spretnost samostojno pridobi, medtem ko nekateri potrebujejo nekaj logopedske pomoči.
V videu predstavljamo nekaj predvaj, ki pomagajo k pridobivanju nastavka za tvorjenje glasu R. Vendar pa za pravilno izreko glasu R prikazane vaje v videu ne zadostujejo. Poiščite nadaljnjo pomoč pri logopedu.
Za pridobivanje glasu Š je pomembno, da otrok nastavi pravilen položaj jezika. To se lahko igramo na način, da oponašamo “muco, ki pije mleko”. Ko vidimo, da otrok pravilno nastavi jezik, kot je prikazano v videu, ga spodbujamo k stisku zob, ustnici postavi v “šobico” in pravilnemu sredinskemu izpihu. Pri izpihu se lica ne napihnejo, ampak zrak potuje samo po sredini.
Glas S se izgovarja tako, da jezična konico potisnemo za spodnje zobe (sekalce), zobe stisnemo, se nasmejemo in izpihujemo zrak po sredini (v ustih se oblikuje žleb, skozi katerega potuje izdišni zrak). Z otrokom oponašamo sikanje kače z dolgim glasom SSS.
Nastavek jezika za glas Z in C je enak kot za glas S. Pri Z-ju oponašamo brenčanje čebele, pri čemer se vključijo tudi glasilke. Glas C je zlit glas, zato ga izgovorimo hitro (kratek TS) in ga ne vlečemo.
Za pridobivanje sredinskega izpiha (ki je pomemben tako za pridobivanje sičnikov kot tudi šumnikov), je pomembno izvajanje pihalnih vaj, kot je pihanje lahkih predmetov, milnih mehurčkov, pihanje v vetrnico …
Več v spodnjem videu.
Za boljšo uporabniško izkušnjo na tej strani uporabljamo piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo. Več informacij najdete na strani Varstvo osebnih podatkov.
