Za vas smo pripravili nekaj idej, kako lahko z uporabo Slikovnih kartic VEM-POVEM pri otroku spodbujate govorno-jezikovni razvoj.
Komplet slikovnih kartic VEM-POVEM: set 1 in set 2 (300 kartic)
Pomembno je, da pri uporabi izhajamo iz otrokovih sposobnosti, starosti, morebitnih težav in ciljev, ki jih želimo doseči.
CILJI so vezani na spodbujanje in razvoj:
POZORNOSTI: kadar otrok ni pozoren, takrat ni učenja, zato sprva pritegnemo njegovo pozornost,
POSLUŠANJA/SLUŠNEGA SLEDENJA: govorimo razločno, s primernim tempom in intonacijo, prepričamo se, da je otrok pozoren na to kar mu govorimo, da z nami vzpostavlja primerno neverbalno komunikacijo in očesni kontakt,
RAZUMEVANJA: otrok mora sprva razumeti določene vsakodnevne pojme / besede, da jih kasneje lahko začne uporabljati v govoru, zato mu preko igre in s pomočjo kombiniranja konkretnih predmetov / igrač in kartic izraze večkrat ponujamo,
GOVORA: izboljšanje razumljivosti govora, razvoj govornega izražanja in ustrezna izreka glasov so cilji, ki jih želimo doseči, kadar so usvojena vsa predhodna področja, ki so pomembna za ustrezno razvit govor in jezik.
KONKRETNE AKTIVNOSTI
1. AKTIVNOST – RAZUMEVANJE, OGLAŠANJE, POIMENOVANJE- IGRA ŽIVALI:
otroku skupaj s slikami živali ponudimo različne konkretne igrače živali ter jih poljubno razporedimo po prostoru / tleh / mizi,
ko mu ponudimo določen predmet / sliko / pojem, ga zraven tudi poimenujemo,
otroka nato spodbujamo, da ustrezno najde sliko in žival, ki spada skupaj,
spodbujamo ga, da žival oponaša ali poimenuje.
Vzporejanje konkretnih igrač in kartic – iskanje enako k enakim.
2. AKTIVNOST – TVORJENJE STAVKOV:
otroku skupaj z različnimi slikami samostalnikov, ponudim tudi slike glagolov in v povezavi s tem konkretne figure/ igrače, ki jih predstavljajo pojmi na sliki (živali, osebe, hiša),
glede na igro otroku s pomočjo slik ponudimo vizualizacijo govora/stavka; kombiniramo 2 do 3 slike, odvisno od otrokovih zmožnosti,
otroku predstavljamo govorni model, s prstom sledimo slikam in jih poimenujemo (npr. Medo hodi./ Mama je banano. / Mama je doma.)
otroka spodbujamo k tvorjenju stavkov, če tega ne zmore, je prvi cilj slušno sledenje in razumevanje.
Tvorjenje dvo-besednega stavka: Medo hodi.
Tvorjenje tro-besednega stavka: Mama je banano.
Tvorjenje tro-besednega stavka: Mama je doma.
3. AKTIVNOST – RAZVRŠČANJE:
izberemo slike npr. živali in hrane; z otrokom posamezno sliko sprva poimenujemo,
pripravimo priročne posode in otroku predstavimo nadpomenki »živali« in »hrana«,
živali razvrščamo v eno posodo, hrano v drugo,
ko otrok razvrsti, lahko vajo nadgradite na način, da se pogovarjate in tvorite preproste stavke, kaj posamezna žival rada je oz. ne mara (npr. Kokoš ne mara maline. Opica je banano.)
Razvrščanje: živali in hrana.
4. AKTIVNOST – SPODBUJANJE FONOLOŠKEGA ZAVEDANJA:
otrok med slikami najde tiste, ki se skupaj dobro slišijo / rimajo,
aktivnost je primerna za starejše otroke, ki nimajo večjih odstopanj v govorno-jezikovnem izražanju (4-8 let; otroci v tipičnem razvoju, otroci z artikulacijskimi ali fonološkimi motnjami, otroci z disleksijo).
Iskanje rim / besed, ki se skupaj dobro slišijo. Npr. juha – muha.
5. AKTIVNOST – VAJA ZAPISA DOLOČENEGA POJMA in/ali BRANJA:
otrok izbere kartico in zapiše besedo, ki je na sliki,
na zadnji strani preveri, ali je zapis ustrezen,
s karticami lahko utrjujemo tudi branje tako, da otroku damo kartico z napisom, da jo prebere, nato pa na drugi strani preveri, ali je na sliki prebrana beseda.
Zapis posameznega pojma in preverjanje na drugi strani kartice.
»Disleksija pomeni drugačnost v dojemanju zunanjega sveta in odzivanju nanj in nima nič opraviti z inteligentnostjo. Imamo jo lahko od rojstva (drobna lezija v možganih, ki nastane pri porodu), lahko teče iz roda v rod (primarna ali endogena disleksija) ali jo pridobimo po poškodbi glave (sekundarna disleksija)«.
Za disleksijo je slišal že skoraj vsakdo, premalo pa je vedenja o tem, da je disleksija največkrat oz. zelo pogosto povezana še s tisoč in eno težavo ali težavico – vse te težave strokovnjaki imenujejo specifične učne težave (SUT). Učne težave seveda zato, ker mnogi med temi otroci v svetu brez šole verjetno sploh ne bi imeli kakšnih posebnih problemov, ne bi bili označeni za »posebne«, v svetu šole in učnih načrtov pa je tako, da se njihovi primanjkljaji najbolj izrazito pokažejo in izrazijo ravno v času šolanja. Pri nekaterih bolj, pri drugih manj.
Disleksija se kaže predvsem pri branju, ki nikakor ne steče in se zatika, težave pa tudi z ogromno vaje in še več truda pri večini povsem ne izzvenijo nikoli. Enostavno povedano – disleksija je nekaj kar imaš za celo življenje, je pa res, da se nekateri naučijo veščin, s katerim ta primanjkljaj lažje premagujejo. Zadnja leta se zavedanje o disleksiji izrazito povečuje in iz tega vidika je tem učencem sedaj nekoliko lažje. Nekateri jo imenujejo tudi »dar«, saj lahko posameznik izkazuje tudi nekatera zelo močna področja. Učenci na večini šol dobijo ustrezno obravnavo in pomoč že dovolj zgodaj v začetku šolanja, takoj, ko je to možno zaznati. Da pride do ustrezne obravnave je potrebno imeti učitelje, ki so tudi na tem področju ustrezno izobraženi.
Učenje je lahko zabavno. Vir slike: GingoTalk
Ocenjuje se, da je teh učencev v populaciji med 10 in 20%. Le ti pa se med seboj v stopnji primanjkljajev lahko zelo razlikujejo – na eni strani so tu učenci, ki v OŠ še vedno komaj dosegajo minimalne standarde znanja, na drugi strani pa imamo tiste, ki zaradi visokih sposobnosti te primanjkljaje uspejo kompenzirati, najdejo ustrezne načine učenja, ki jim omogočajo dolgo šolanje in dosegajo tudi akademsko izobrazbo (npr. skoraj vsi že poznajo igralca Gojmirja Lešnjaka Gojca in njegovo zgodbo z disleksijo, zgodbe še nekaterih drugih slavnih posameznikov v družbi).
Specialni pedagogi so tisti profil strokovnjakov, ki poleg drugih učiteljev izvajajo učno pomoč v šolah in prav oni so tisti, ki imajo o tem največ znanja. Na podlagi njihovih strokovnih spoznanj se specifične učne težave delijo glede na raven primanjkljajev (slušno-vidnih in/ali vidno-motoričnih procesov) ter jih imenujemo glede na to pri katerem področju ima učenec največ težav: disleksija (motnja branja) disortografija (pravopisne težave), disgrafija (težave pri pisanju), diskalkulija (težave pri matematiki), dispraksija (motnje pri načrtovanju in izvajanju praktičnih dejavnosti), težave na socialnem področju.
Zelo pomembno je, da se težave prepoznajo in ustrezno obravnavajo. Potrebno je poudariti, da te težave niso povezane z intelektualnimi sposobnostmi, da se pojavljajo tako v socialno in družinsko spodbudnem ter tudi v manj spodbudnem okolju in da sta ključni za tega otroka razumevanje in prava oblika pomoči v šoli in doma.
Kaj pravijo pravilniki?
Zakonodaja za (Zakon o osnovni šoli, Zakon o usmerjanju ter pravilniki in priporočila Zavoda za šolstvo) učence s SUT predvideva res veliko načinov in možnosti za pomoč pri premostitvi njihovih primanjkljajev. Izvedba bi v dobro teh otrok morala biti brezhibna. Društvo Bravo in mnogi starši pa iz izkušenj vemo, da na vseh šolah žal zavedanje in dovolj dobro poznavanje pravilnikov in zakonodaje o učencih s posebnimi potrebami ni na tako visokem nivoju, da bi vsi učenci dobili potrebno pomoč. Iz tega nato izhajajo številne stiske, ki lahko vodijo tudi k opuščanju šolanja, vzgojni problematiki, nizki samopodobi, itd.
Otroci z močno izraženimi SUT tekom osnovnošolskega šolanja pridobijo odločbo za otroke s posebnimi potrebami in so deležni sistematične obravnave v obliki ur, ki jih imenujemo DSP – dodatna strokovna pomoč. Ti otroci so obravnavani individualno in s pomočjo ekipe učiteljev nato veliko lažje in z manj stresa. Z ustrezno usmeritvijo v načine dela in učenja dosegajo cilje in znanja, ki so potrebni za osvojitev določenih mejnikov znotraj določenega izobraževalnega sistema.
Z individualnimi pristopi in dodatno strokovno pomočjo otroci dosegajo cilje in znanja. Vir slike: GingoTalk
Kaj morajo vedeti starši?
Povprečen slovenski starš o učnih težavah ne ve prav veliko (kar ni nič posebnega), večina pa je že vsaj slišala za disleksijo. Navadno je prva misel v zvezi s tem povezana z lastnimi izkušnjami iz otroštva, ko se s temi otroci nihče ni prav dosti ukvarjal ali pa so bili potisnjeni nekam »na rob« ali pa kar direktno v šolo za učence s posebnimi potrebami. Nekateri so tja morda res sodili, mnogi pa zagotovo ne. V naši družbi še vedno velja, da starši o učnih težavah svojih otrok neradi spregovorijo, saj je to še vedno tabu tema. Pomembno bi bilo, da ti starši izvedo, da se v našem šolskem prostoru dogajajo spremembe. Inkluzija, individualizacija in diferenciacija so naredili bistven premik k lažjemu napredovanju učencev z učnimi primanjkljaji.
Idealno bi bilo, da bi te težave najprej zaznali učitelji v šoli, vendar izkušnje in raziskave kažejo, da je za mnoge, v šoli spregledane otroke, ključna oseba mama (redkeje oče). Mama je najpogosteje tista, ki doma z otroki vadi branje, računanje in pomaga pri domači nalogi. Če starši zaznajo, da pri teh osnovnih veščinah kljub trudu ni pričakovanega napredka, se je potrebno obrniti na učitelja in svetovalno službo v šoli. Če tam ne najdete odgovorov in nasvetov, ki bi vam bili v pomoč, se lahko obrnete tudi na zunanje ustanove, ki jih ni malo. Ogromno informacij lahko danes najdemo tudi na internetu, tudi v slovenščini. Z napotnico otrokovega pediatra se usmerite v katerega od centrov za diagnostiko v Ljubljani, ogromno informacij pa lahko dobite v Društvu Bravo, kjer vam bodo svetovali najboljši strokovnjaki kar jih imamo v Sloveniji. To pa je šele začetek poti z vašim »posebnim« otrokom, ki je istočasno zagotovo tudi ogromen zaklad znanj in spretnosti, ki morda niso najbolj povezane s šolskimi stvarmi.
Morda najbolj pomembna vloga staršev je, da otroku pomagajo pri odkrivanju njegovih drugih talentov in osebnostnih lastnosti ter da znajo pristopiti z razumevanjem, če pride do neuspehov v šoli. Nujno je, da otroku pomagajo ohranjati pozitivno samopodobo, da vztraja tudi potem, ko že pade in da ga imajo enostavno radi takega kot je. Današnje merilo družbe za uspeh so prepogosto zgolj in samo zelo dobre ocene, otrok s SUT pa po teh poseže le redko ali težje. Zelo pomembno je, da ta otrok že v zgodnjih letih razume, da nobena ocena ne določa tega kakšen človek nekdo postane in da ni cenjen pretežno po ocenah, ampak tudi po drugih pomembnih lastnostih.
Kar nekaj časa in precej testiranj mine, da otrok pride do končne diagnoze oz. strokovnega mnenja, kjer natančno piše kakšne vrste težav ima. Tu se pravo delo šele začne. V šoli bo imel ta učenec možnost, da se pri predmetih, kjer ima več težav, z njim izvajajo ure individualno, kar se vedno izkaže za odlično pomoč. Za mnoge je še posebej pomembna možnost napovedanega ustnega in pisnega ocenjevanja, možnost uporabe nekaterih pripomočkov, možnost pisanja izven razreda in pa podaljšan čas pisanja pri testih. Za te učence je značilno, da za priklic znanja pogosto potrebujejo več časa, pomembno je lahko tudi pisanje v tihem prostoru, kjer ni sošolcev, ki bi lahko odvrnili njegovo pozornost.
Razumevajoči učitelji v šoli in razumni starši doma so pravi ključ do uspeha tega otroka. Uspeh pa tu ne pomeni nujno končane akademske izobrazbe, ampak srečnega in zadovoljnega odraslega, ki je zaključil katerokoli šolanje in našel službo, kjer je zadovoljen.
Kako pomaga učitelj, specialni pedagog, defektolog?
Naj na tem mestu izpostavim svoje osebne izkušnje. Sem učiteljica z več kot 20 let izkušnjami poučevanja angleščine, poučevanja dodatne in individualne strokovne pomoči v OŠ, inštruiranja učencev z/brez učnih težav, poučevanja na OŠ z nižjim izobrazbenim standardom, poučevala pa sem tudi tečaje angleščine za odrasle. Sem mama dekleta brez učnih težav, ki se zelo rada izobražuje, imam sina z močno izraženimi SUT, ki nujno potrebuje ogromno učne pomoči doma in v šoli ter imam še enega sina, ki zaenkrat kaže lažjo obliko disleksije ter pomoči zaenkrat ne potrebuje. Verjetno mi ni treba poudariti, da fanta šole nikoli nista marala in oba komaj čakata, da jo končata, medtem ko sem za hčerko prepričana, da se bo izobraževala še kar lep čas. Vse te življenjske situacije so me naučile ogromno in mojemu poklicu je vsaka od njih dodala še več širine in znanj, predvsem pa so se potrdile moje domneve oz. vse tisto, kar sem imela možnost prebrati v mnogih člankih ter knjigah ter slišati na številnih izobraževanjih.
Vsi strokovnjaki so si enotni kako velikega pomena je, da otrok pravi čas dobi pravi način pomoči in da se njegovi slabši rezultati ne obravnavajo kot lenoba ali premajhen trud. Pomembno je, da starši učiteljem zaupajo, istočasno pa se tudi sami informirajo in sodelujejo tudi s svojimi opažanji.
Za učitelja, še posebej pa za DSP učitelja, je nujno, da preseže klasične načine poučevanja in poseže v neskončen svet individualiziranih pristopov k učenju. Nekateri učenci so bolj slušni tipi in so za njih dragoceni posnetki, spet drugi so vizualni tipi in rabijo pomoč v obliki slikovnega gradiva, miselnih vzorcev. Vsak učenec je svet zase in sami se ne učenci s SUT večinoma ne znajo učiti, zato naj v prvi vrsti spoznajo raznolike načine učenja in razumevanja učne snovi. Prepogosto se še vedno zmotno pričakuje, da se znajo vsi učiti tako, da učno snov preberejo in nekajkrat ponovijo. Za večino učencev s SUT je tako učenje praktično nemogoče ali pa vsaj zelo naporno. Različni didaktični pripomočki, tudi v obliki iger, so nekaj kar lahko naredi tudi sam učenec doma.
Najbolj aktualni načini učenja so povezani z moderno tehnologijo, ki smo jo bili v zadnjih 2 letih prisiljeni osvojiti in svoje znanje nadgraditi prav vsi. Splet je neskončno polje znanja in nam ponuja res neverjetno veliko možnosti za učenje tudi doma, ko učitelja ni poleg učenca. Edini problem tukaj je seveda notranja motivacija, ki je za mnoge učence s SUT prav tako lahko velik problem. Tu ponovno nastopijo starši, morda prijatelji, ki naj takega učenca prijazno spodbujajo in mu pomagajo (v dvoje je lažje). Ne smemo pa pozabiti tudi na to kakšne čudeže dela pohvala, tudi tistih najmanjših napredkov, ki so za takega otroka lahko velikanska motivacija in premiki naprej. Naj bo glavni cilj vsakega učitelja in starša učencem z učnimi primanjkljaji pomagati, da njihova želja po znanju nikoli ne ugasne ali pa da se čimprej ponovno prižge. Pomagajmo jim spoznati, da se učimo CELO življenje in ZA življenje!
V oktobru razširjamo ozaveščenost o težavah na področju govorno-jezikovnega razvoja. 15. oktober je namreč Mednarodni dan ozaveščanja o razvojni-jezikovni motnji (RJM).
RJM je motnja brez znanega vzroka, ki se lahko pojavi ne glede na starost ali spol. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z omenjeno motnjo, so logopedi. V novejši terminologiji motnjo poimenujemo razvojna-jezikovna motnja (RJM), v preteklosti pa se je uporabljal izraz govorno-jezikovna motnja.
Motnja prizadene več področij govorno-jezikovnega komunikacije, tako področje izražanja kot razumevanja. Stopnja težav je lahko različna, od lažje, zmerne, težje do težke. Raziskave kažejo, da se RJM pojavlja pri vsakem 14. otroku, kar lahko negativno vpliva na njegovo opismenjevanje, učenje, sklepanje prijateljstev in čustveno dobrobit. Pri obravnavi otrok z RJM je podpora logopeda in učitelja neprecenljiva. Več informacij o razvojni-jezikovni motnji in dogodkih ob dnevu ozaveščanja o RJM najdeš tudi na spletni strani www.radld.org in www.dlogs.si.
Kaj za otrokov govorno-jezikovni razvoj lahko naredimo sami?
Da bo otrok skozi razvoj zmogel na področju govora in jezika ustrezno napredovati je pomembno, da smo v vsakodnevni komunikaciji z njim pozorni na dejavnike, ki mu omogočajo boljši napredek:
otroku predstavljamo ustrezen govorni model, kar pomeni, da v govoru uporabljamo primeren tempo, ne hitimo, besed ne popačimo, se izogibamo pomanjševalnic in podobno,
kadar otroku govorimo, z njim vzpostavimo očesni kontakt in se prepričamo, da je pozornost usmeril k nam in je osredotočen na to, kar mu želimo povedati,
pozorni smo na otrokov ustrezen sluh; kadar sumimo na slabši sluh, ki je običajno posledica večkratnih prehladov, vnetij ušes, povečane žrelnice ali mandljev (dihanje na usta, smrčanje), se obrnemo po nasvet k otrokovem zdravniku, ki ga po presoji napoti k ORL-specialistu,
otroku omogočimo veliko direktne interakcije, komunikacije/pogovora, ki naj bo v povezavi z vsakodnevnimi situacijami in igro,
igra naj izhaja iz otrokovih interesov, naj bo zanjo motiviran, vključuje naj tako vidne, slušne kot taktilne spodbude, saj učenje preko različnih dražljajev in visoka stopnja zanimanja otroka spodbuja k ponavljanju in posledično k učinkovitejšemu učenju,
otroku prilagajamo vsebino in količino informacij; mlajši kot je otrok ali več težav kot ima, manj informacij in več ponavljanja in poslušanja enakih jezikovnih struktur (besed, povedi) potrebuje, da se jih lahko nauči,
zlasti predšolskemu otroku omejimo uporabo zaslonov/elektronskih naprav; otroci do vključno 2. leta naj ne bodo izpostavljeni uporabi zaslonov, otrokom od 2. do 5. leta pa naj se uporaba časovno omeji na manj kot eno uro dnevno v navzočnosti staršev. Več informacij o omejitvah in negativnem vplivu pretirane rabe elektronskih naprav najdete tu: Smernice za uporabo zaslonov pri otrocih in mladostnikih,
vzemite si čas za skupno branje knjig.
Skupno branje je za razvoj govora in jezika zelo pomembno. Knjiga Gingo v deželi besed vsebuje tudi logopedske nasvete. Vir: www.gingotalk.com
Branje knjig
Skupno branje in pogosta izpostavljenost predšolskega otroka prebiranju knjig pozitivno vpliva na njegove govorno-jezikovne sposobnosti. Tisti otroci, ki so med četrtim in petim letom starosti izpostavljeni sistematičnemu prebiranju kakovostne otroške literature, navadno zmorejo pripovedovati zelo dinamične in napete zgodbe, postavljajo junake v medsebojna razmerja ter si zapomnijo in uporabljajo tipične fraze, ki se pogosto pojavljajo v zgodbah (npr. »in srečno so živeli do konca svojih dni« ipd.), hkrati pa uporabljajo zapletenejše stavke v primerjavi z vrstniki, katerih starši nimajo navade branja zgodb z otroki.
Kako otroku brati?
Zlasti pri mlajših otrocih, otrocih s težavami na področju govorno-jezikovnega razvoja ali pri otrocih, ki branje zavračajo, moramo biti pozorni, na kakšen način jim ponudimo tovrstno dejavnost. Želimo, da je skupno branje prijetno, sproščeno, da je otrok za branje motiviran, saj le tako lahko krepi vsa pomembna področja razvoja. Ob tem je pomembno upoštevati nekaj nasvetov:
Prilagodite težavnost knjige otrokovim sposobnostim (vzdrževanja pozornosti, jezikovnega razumevanja in izražanja) in ne starosti.
Ugotovite, koliko informacij je za vašega otroka dovolj, da vsebino še zmore slediti in razumeti.
Poudarite pomembne besede v knjigi. Razširite otrokovo izjavo, npr. Otrok reče: »To je hiša!« in nanjo pokaže s prstom. Razširite otrokovo izjavo: »Ja, hiša ima streho in okna!«
Otroka ne silite v branje, ampak ga poskušate zvabiti v branje na zabaven način.
Otrok, ki imajo večja odstopanja na področju govorno-jezikovnega razumevanja in izražanja je zaradi različnih dejavnikov žal vse več. V Sloveniji se srečujemo tudi s problematiko pomanjkanja logopedov, zato se otrokom večinoma ne uspe zagotoviti dovolj hitre, pogoste in kakovostne obravnave. Ozaveščanje širše javnosti in iskanje rešitev na tem področju je zato toliko bolj pomembno. V kolikor pri svojem otroku opažate morebitne težave na področju govorno-jezikovne komunikacije se pravočasno obrnite na ustreznega strokovnjaka. Želimo si, da bi otroci na področju govorno-jezikovne komunikacije dosegli svoj maksimalni potencial in da bi bilo otrok z omenjenimi težavami vse manj. Vabimo vas, da si na spletnem portalu www.gingotalk.com pogledate tudi druge koristne ideje, brezplačne vsebine in materiale, ki spodbujajo govorno-jezikovni razvoj otrok.
Avtorici prispevka: Meta Dolinar, prof. spec. in reh.pedagogike – logopedinja in Petra Kavšek Vrhovec, mag. prof. logoped-surdopedagog, ustanoviteljici spletnega portala www.gingotalk.com , v sodelovanju z Društvom logopedov Slovenije; www.dlogs.si
Otroške igrače kot so dojenčki, punčke, lutke so odlični pripomočki, s katerimi lahko učinkovito pomagamo spodbuditi in razširiti otrokovo igro. S pomočjo animacije in igre preko ročne lutke, ki ima premična usta z jezikom, se otroci lahko še bolj intenzivno vključujejo v igro in pogovor. Predstavljamo vam pet jezikovnih konceptov in idej, kako preko lutke otroku pomagamo pri podpori in učenju jezika.
1. UČENJE DELOV TELESA
Otroku preko igre pokažemo in povemo imena za določene dele telesa. Sčasoma ga spodbujamo, da sam pokaže ali poimenuje določen del telesa ali obraza (oči, nos, usta, ušesa, roke, prsti, trebuh, noge).
2. UČENJE OBLAČIL
Otroka spodbudite, da skupaj z vami ali samostojno lutko obleče. Lahko uporabite otrokova oblačila ali obleke drugih igrač (nogavičke, hlače, majice). Otrok se ob tem uči novih pojmov, ki jih kasneje tudi ustrezno uporabi.
3. UČENJE OSNOVNIH POJMOV
Uporabite lutko z različnimi drugimi predmeti, kot so škatla, odeja, miza. Ob tem otroka učite ustreznega razumevanja in uporabe predlogov (V škatli, POD odejo, NA mizi), barv (ZELENA lutka, RDEČA odeja) in pojmov vezanih na velikost (VELIKA miza, MAJHNA škatla, VEČJA lutka).
4. UČENJE GLAGOLOV IN PRIDEVNIKOV
Lutko uporabite skupaj z drugimi otroškimi igračami ali vsakodnevnimi predmeti, kot na primer: postelja, žlica, kozarec, oblačila, hrana. V igri se otrok uči novih glagolov in pridevnikov: jesti, piti, spati, sedeti, stati, lačen, zaspan, žejen, vesel, žalosten.
5. SOCIALNE IN PRAGMATIČNE SPRETNOSTI
Otroške lutke so lahko odlično orodje za pomoč pri učenju ustreznih socialnih in pragmatičnih spretnosti. V simbolni igri, ko se z otrokom pogovarjamo in pretvarjamo, da z lutko kuhamo, jo hranimo, se igramo zdravnike ali frizerje, se otrok uči ustrezne komunikacije in smiselne uporabe jezika.
Planet iger FREPY vabi otroke na potovanje v svet jezikovnih iger. Tukaj lahko najdete 24 iger. Pisane ilustracije, nepričakovani dogodki, zabavne animacije, zvočni učinki in druge privlačne lastnosti planeta bodo pritegnile otrokovo pozornost in ga motivirale za reševanje nalog. Večnamenske igre pripomorejo k doseganju vsestranskih učnih ciljev in izboljšanju jezikovnih spretnosti na področju glasoslovja, besedišča, pomenoslovja in slovnice. Igre so primerne za otroke od 4. do 8. leta starosti. Otrok jih lahko igra samostojno, s prijatelji ali s pomočjo odrasle osebe.
Internetna platforma iger je uporabni učni pripomoček za jezikovno podporo, ki jo lahko uporabijo tako vzgojitelji, učitelji, logopedi ali specialni pedagogi, kakor tudi starši otrok. Igre se delijo na štiri glavna področja glede na jezikovne spretnosti, ki jih želimo izboljšati. To so besedišče, slovnica, branje in pripovedovanje.
Podroben opis iger, ki so bile razvite v okviru evropskega projekta in v sodelovanju Slovenije in drugih evropskih držav najdetena spletni povezavi: http://www.frepy.eu/docs/instructions_SI.pdf.
Spletne igre Frepy kot evropski projekt petih evropskih držav
Glavne lastnosti
privlačne in interaktivne aktivnosti: igre, uganke, slikovne zgodbe itd.,
animirana bitja, ki otroke z jezikovnimi okvarami / težave spodbudijo k premagovanju svojih komunikacijskih ovir,
omogoča razvoj slovnice, skladnje, besedišča, fonologije, pragmatike in pripovedi,
pripomoček za spodbujanje razvoja jezika ali kot možnost uporabe v terapiji.
možnost uporabe v petih jezikih: nemškem, italijanskem, litvanskem, estonskem in slovenskem,
primerno za individualno in skupinsko delo (doma, na terapiji, v šoli),
kratki testi za samoocenjevanje,
teoretično utemeljen in inovativen pripomoček,
reševanje socialno-ekonomskih težav z izboljšanjem jezikovnih znanj,
vključevanje najnovejših ugotovitev raziskav na področju spodbujanja govorno-jezikovnega razvoja,
integracijski metodološki pristop.
Prednosti uporabe
igra, s katero lahko otroci (s težavami ali brez) razvijajo svoje jezikovne sposobnosti,
pripomoček pri opismenjevanju,
gradiva pomagajo otrokom z jezikovnimi motnjami / težavami ne le pri razvijanju jezikovnih spretnosti, temveč tudi omogočajo pridobivanje strategij učenja jezikov,
večja motivacija otroka vpliva na bolj učinkovito in hitrejše učenje,
pripomoček za utrjevanje pravilne izreke glasov v besedah in stavkih,
zanimiv, zabaven in drugačen način učenja govora, jezika, branja, pisanja.
RAZVOJ SLUŠNE POZORNOSTI IN JEZIKOVNEGA RAZUMEVANJA Otrok v igri sledi slišanim ali prebranim navodilom.
JEZIKOVNO RAZUMEVANJE (POSLUŠANJE ali BRANJE) Otrok posluša ali prebere trditev in na podlagi slike ustrezno označi, ali je trditev napačna oziroma pravilna.
SPODBUJANJE FONOLOŠKEGA ZAVEDANJA ALI UTRJEVANJE IN RAZUMEVANJE BRANJA Otrok prebere ali posluša, kateri deli besed gredo skupaj ali se skupaj dobro slišijo.
Dostop do spletnih iger je preko INTERNET EXPLORER-ja na www.frepy.eu. Obilo zabave ob igranju!
Avtorici prispevka: Meta Dolinar in Petra Kavšek Vrhovec
Otroci se najlažje in najbolj učinkovito učijo preko igre. Igra je sredstvo, ki otroku omogoča interakcijo in komunikacijo s širšim svetom. Otroci v igri uporabljajo različne igrače, ki spodbujajo telesni in miselni razvoj.
Kot učinkovito igračo ali kot didaktični in učni pripomoček za spodbujanje govora in jezika lahko uporabimolutko.Uporaba lutke je primerna zlasti takrat, ko je otrok še mlajši in se govorna produkcija šele razvija, ali kadar opazimo, da otrokov govor kasni.
Uporaba lutke pri branju knjig
Otroku preko animacije z lutko pripovedujemo pravljice, listamo knjige, se pogovarjamo. Pri branju knjig smo pozorni, da prilagodimo težavnost knjige otrokovim sposobnostim (pozornost, razumevanje, izražanje) in ne starosti. Prav tako ugotovite, koliko informacij je za vašega otroka dovolj, da vsebino še zmore slediti in razumeti (posamezno poimenovanje sličice, ali en stavek, več krajših stavkov, ali dolge zgodbe z več informacijami). Zlasti pri mlajšem otroku je pomembno, da poudarite pomembne besede v knjigi in razširite otrokovo izjavo. Na primer, če otrok reče: »To je hiša!« in nanjo pokaže s prstom, lahko razširite njegovo izjavo: »Ja, hiša ima streho in okna!« Ko širite otrokove izjave, mu nudite model, kako naj tvori daljše stavke, prav tako pa mu ponudite več informacij o temi.
Otroka ne silite v branje, ampak ga poskušate zvabiti v branje na zabaven način, lahko tudi preko lutke. Ponudite mu izbiro med dvema knjigama, ki sta primerni glede na njegove sposobnosti, izbirate knjige, ki so vašemu otroku vsebinsko zanimivejše (npr. o dinozavru, vozilih, princeskah…). Sprva začnete s preprostejšimi in krajšimi knjigami. S pomočjo lutke spodbujamo, da otrok povečuje število komunikacijskih izmenjav, večkrat uporabi določen izraz in ga vse bolj pravilno izgovori.
Igranje vlog
Po 3. letu lahko otrok lutko že uporabi tudi v samostojni (simbolni) igri, ob tem se čustveno izraža, razvija pripovedovanje in domišljijo. Pretvarja se, da lutko hrani, se igra zdravnike in podobno. Ob tem lutka otroka spodbuja, da deluje spontano, razvija besedišče in izboljša svoje sposobnosti govorjenja. Ko otrok “govori skozi lutko”, se počuti udobno in sproščeno. Podpora taki spontani dejavnosti je še posebej pomembna pri delu z otroki, ki imajo težave na področju govorno-jezikovnega razvoja (npr. zakasnel govorno-jezikovni razvoj, motnje fluentnosti; jecljanje, idr.).
Vir: GingoTalk
Spodbujanje motorike govoril in izreke glasov
Kadar ima lutka možnost odpiranja in gibanja ust skupaj z jezikom, je primerna tudi za spodbujanje motorike govoril, prav tako pa jo lahko uporabimo pri spodbujanju ali učenju artikulacije določenih glasov. Če otrok obiskuje logopeda, lahko starši lutko uporabijo kot odlično motivacijsko sredstvo.
Uporaba lutke v vsakodnevnem življenju in igri z otrokom predstavlja enega izmed učinkovitih pripomočkov za spodbujanje in razvoj ročnih spretnosti, domišljije, izražanja čustev, omogoča podoživljanje dogodkov, vsesplošni duševni razvoj in razvoj govorno-jezikovne komunikacije.
Avtorica: Meta Dolinar
Za boljšo uporabniško izkušnjo na tej strani uporabljamo piškotke. Z nadaljevanjem obiska se strinjate z njihovo uporabo. Več informacij najdete na strani Varstvo osebnih podatkov. Dovoli piškotke
