»Disleksija pomeni drugačnost v dojemanju zunanjega sveta in odzivanju nanj in nima nič opraviti z inteligentnostjo. Imamo jo lahko od rojstva (drobna lezija v možganih, ki nastane pri porodu), lahko teče iz roda v rod (primarna ali endogena disleksija) ali jo pridobimo po poškodbi glave (sekundarna disleksija)«.
Za disleksijo je slišal že skoraj vsakdo, premalo pa je vedenja o tem, da je disleksija največkrat oz. zelo pogosto povezana še s tisoč in eno težavo ali težavico – vse te težave strokovnjaki imenujejo specifične učne težave (SUT). Učne težave seveda zato, ker mnogi med temi otroci v svetu brez šole verjetno sploh ne bi imeli kakšnih posebnih problemov, ne bi bili označeni za »posebne«, v svetu šole in učnih načrtov pa je tako, da se njihovi primanjkljaji najbolj izrazito pokažejo in izrazijo ravno v času šolanja. Pri nekaterih bolj, pri drugih manj.
Disleksija se kaže predvsem pri branju, ki nikakor ne steče in se zatika, težave pa tudi z ogromno vaje in še več truda pri večini povsem ne izzvenijo nikoli. Enostavno povedano – disleksija je nekaj kar imaš za celo življenje, je pa res, da se nekateri naučijo veščin, s katerim ta primanjkljaj lažje premagujejo. Zadnja leta se zavedanje o disleksiji izrazito povečuje in iz tega vidika je tem učencem sedaj nekoliko lažje. Nekateri jo imenujejo tudi »dar«, saj lahko posameznik izkazuje tudi nekatera zelo močna področja. Učenci na večini šol dobijo ustrezno obravnavo in pomoč že dovolj zgodaj v začetku šolanja, takoj, ko je to možno zaznati. Da pride do ustrezne obravnave je potrebno imeti učitelje, ki so tudi na tem področju ustrezno izobraženi.
Vir slike: GingoTalk
Ocenjuje se, da je teh učencev v populaciji med 10 in 20%. Le ti pa se med seboj v stopnji primanjkljajev lahko zelo razlikujejo – na eni strani so tu učenci, ki v OŠ še vedno komaj dosegajo minimalne standarde znanja, na drugi strani pa imamo tiste, ki zaradi visokih sposobnosti te primanjkljaje uspejo kompenzirati, najdejo ustrezne načine učenja, ki jim omogočajo dolgo šolanje in dosegajo tudi akademsko izobrazbo (npr. skoraj vsi že poznajo igralca Gojmirja Lešnjaka Gojca in njegovo zgodbo z disleksijo, zgodbe še nekaterih drugih slavnih posameznikov v družbi).
Specialni pedagogi so tisti profil strokovnjakov, ki poleg drugih učiteljev izvajajo učno pomoč v šolah in prav oni so tisti, ki imajo o tem največ znanja. Na podlagi njihovih strokovnih spoznanj se specifične učne težave delijo glede na raven primanjkljajev (slušno-vidnih in/ali vidno-motoričnih procesov) ter jih imenujemo glede na to pri katerem področju ima učenec največ težav: disleksija (motnja branja) disortografija (pravopisne težave), disgrafija (težave pri pisanju), diskalkulija (težave pri matematiki), dispraksija (motnje pri načrtovanju in izvajanju praktičnih dejavnosti), težave na socialnem področju.
Zelo pomembno je, da se težave prepoznajo in ustrezno obravnavajo. Potrebno je poudariti, da te težave niso povezane z intelektualnimi sposobnostmi, da se pojavljajo tako v socialno in družinsko spodbudnem ter tudi v manj spodbudnem okolju in da sta ključni za tega otroka razumevanje in prava oblika pomoči v šoli in doma.
Kaj pravijo pravilniki?
Zakonodaja za (Zakon o osnovni šoli, Zakon o usmerjanju ter pravilniki in priporočila Zavoda za šolstvo) učence s SUT predvideva res veliko načinov in možnosti za pomoč pri premostitvi njihovih primanjkljajev. Izvedba bi v dobro teh otrok morala biti brezhibna. Društvo Bravo in mnogi starši pa iz izkušenj vemo, da na vseh šolah žal zavedanje in dovolj dobro poznavanje pravilnikov in zakonodaje o učencih s posebnimi potrebami ni na tako visokem nivoju, da bi vsi učenci dobili potrebno pomoč. Iz tega nato izhajajo številne stiske, ki lahko vodijo tudi k opuščanju šolanja, vzgojni problematiki, nizki samopodobi, itd.
Otroci z močno izraženimi SUT tekom osnovnošolskega šolanja pridobijo odločbo za otroke s posebnimi potrebami in so deležni sistematične obravnave v obliki ur, ki jih imenujemo DSP – dodatna strokovna pomoč. Ti otroci so obravnavani individualno in s pomočjo ekipe učiteljev nato veliko lažje in z manj stresa. Z ustrezno usmeritvijo v načine dela in učenja dosegajo cilje in znanja, ki so potrebni za osvojitev določenih mejnikov znotraj določenega izobraževalnega sistema.
Vir slike: GingoTalk
Kaj morajo vedeti starši?
Povprečen slovenski starš o učnih težavah ne ve prav veliko (kar ni nič posebnega), večina pa je že vsaj slišala za disleksijo. Navadno je prva misel v zvezi s tem povezana z lastnimi izkušnjami iz otroštva, ko se s temi otroci nihče ni prav dosti ukvarjal ali pa so bili potisnjeni nekam »na rob« ali pa kar direktno v šolo za učence s posebnimi potrebami. Nekateri so tja morda res sodili, mnogi pa zagotovo ne. V naši družbi še vedno velja, da starši o učnih težavah svojih otrok neradi spregovorijo, saj je to še vedno tabu tema. Pomembno bi bilo, da ti starši izvedo, da se v našem šolskem prostoru dogajajo spremembe. Inkluzija, individualizacija in diferenciacija so naredili bistven premik k lažjemu napredovanju učencev z učnimi primanjkljaji.
Idealno bi bilo, da bi te težave najprej zaznali učitelji v šoli, vendar izkušnje in raziskave kažejo, da je za mnoge, v šoli spregledane otroke, ključna oseba mama (redkeje oče). Mama je najpogosteje tista, ki doma z otroki vadi branje, računanje in pomaga pri domači nalogi. Če starši zaznajo, da pri teh osnovnih veščinah kljub trudu ni pričakovanega napredka, se je potrebno obrniti na učitelja in svetovalno službo v šoli. Če tam ne najdete odgovorov in nasvetov, ki bi vam bili v pomoč, se lahko obrnete tudi na zunanje ustanove, ki jih ni malo. Ogromno informacij lahko danes najdemo tudi na internetu, tudi v slovenščini. Z napotnico otrokovega pediatra se usmerite v katerega od centrov za diagnostiko v Ljubljani, ogromno informacij pa lahko dobite v Društvu Bravo, kjer vam bodo svetovali najboljši strokovnjaki kar jih imamo v Sloveniji. To pa je šele začetek poti z vašim »posebnim« otrokom, ki je istočasno zagotovo tudi ogromen zaklad znanj in spretnosti, ki morda niso najbolj povezane s šolskimi stvarmi.
Morda najbolj pomembna vloga staršev je, da otroku pomagajo pri odkrivanju njegovih drugih talentov in osebnostnih lastnosti ter da znajo pristopiti z razumevanjem, če pride do neuspehov v šoli. Nujno je, da otroku pomagajo ohranjati pozitivno samopodobo, da vztraja tudi potem, ko že pade in da ga imajo enostavno radi takega kot je. Današnje merilo družbe za uspeh so prepogosto zgolj in samo zelo dobre ocene, otrok s SUT pa po teh poseže le redko ali težje. Zelo pomembno je, da ta otrok že v zgodnjih letih razume, da nobena ocena ne določa tega kakšen človek nekdo postane in da ni cenjen pretežno po ocenah, ampak tudi po drugih pomembnih lastnostih.
Kar nekaj časa in precej testiranj mine, da otrok pride do končne diagnoze oz. strokovnega mnenja, kjer natančno piše kakšne vrste težav ima. Tu se pravo delo šele začne. V šoli bo imel ta učenec možnost, da se pri predmetih, kjer ima več težav, z njim izvajajo ure individualno, kar se vedno izkaže za odlično pomoč. Za mnoge je še posebej pomembna možnost napovedanega ustnega in pisnega ocenjevanja, možnost uporabe nekaterih pripomočkov, možnost pisanja izven razreda in pa podaljšan čas pisanja pri testih. Za te učence je značilno, da za priklic znanja pogosto potrebujejo več časa, pomembno je lahko tudi pisanje v tihem prostoru, kjer ni sošolcev, ki bi lahko odvrnili njegovo pozornost.
Razumevajoči učitelji v šoli in razumni starši doma so pravi ključ do uspeha tega otroka. Uspeh pa tu ne pomeni nujno končane akademske izobrazbe, ampak srečnega in zadovoljnega odraslega, ki je zaključil katerokoli šolanje in našel službo, kjer je zadovoljen.
Kako pomaga učitelj, specialni pedagog, defektolog?
Naj na tem mestu izpostavim svoje osebne izkušnje. Sem učiteljica z več kot 20 let izkušnjami poučevanja angleščine, poučevanja dodatne in individualne strokovne pomoči v OŠ, inštruiranja učencev z/brez učnih težav, poučevanja na OŠ z nižjim izobrazbenim standardom, poučevala pa sem tudi tečaje angleščine za odrasle. Sem mama dekleta brez učnih težav, ki se zelo rada izobražuje, imam sina z močno izraženimi SUT, ki nujno potrebuje ogromno učne pomoči doma in v šoli ter imam še enega sina, ki zaenkrat kaže lažjo obliko disleksije ter pomoči zaenkrat ne potrebuje. Verjetno mi ni treba poudariti, da fanta šole nikoli nista marala in oba komaj čakata, da jo končata, medtem ko sem za hčerko prepričana, da se bo izobraževala še kar lep čas. Vse te življenjske situacije so me naučile ogromno in mojemu poklicu je vsaka od njih dodala še več širine in znanj, predvsem pa so se potrdile moje domneve oz. vse tisto, kar sem imela možnost prebrati v mnogih člankih ter knjigah ter slišati na številnih izobraževanjih.
Vsi strokovnjaki so si enotni kako velikega pomena je, da otrok pravi čas dobi pravi način pomoči in da se njegovi slabši rezultati ne obravnavajo kot lenoba ali premajhen trud. Pomembno je, da starši učiteljem zaupajo, istočasno pa se tudi sami informirajo in sodelujejo tudi s svojimi opažanji.
Za učitelja, še posebej pa za DSP učitelja, je nujno, da preseže klasične načine poučevanja in poseže v neskončen svet individualiziranih pristopov k učenju. Nekateri učenci so bolj slušni tipi in so za njih dragoceni posnetki, spet drugi so vizualni tipi in rabijo pomoč v obliki slikovnega gradiva, miselnih vzorcev. Vsak učenec je svet zase in sami se ne učenci s SUT večinoma ne znajo učiti, zato naj v prvi vrsti spoznajo raznolike načine učenja in razumevanja učne snovi. Prepogosto se še vedno zmotno pričakuje, da se znajo vsi učiti tako, da učno snov preberejo in nekajkrat ponovijo. Za večino učencev s SUT je tako učenje praktično nemogoče ali pa vsaj zelo naporno. Različni didaktični pripomočki, tudi v obliki iger, so nekaj kar lahko naredi tudi sam učenec doma.
Najbolj aktualni načini učenja so povezani z moderno tehnologijo, ki smo jo bili v zadnjih 2 letih prisiljeni osvojiti in svoje znanje nadgraditi prav vsi. Splet je neskončno polje znanja in nam ponuja res neverjetno veliko možnosti za učenje tudi doma, ko učitelja ni poleg učenca. Edini problem tukaj je seveda notranja motivacija, ki je za mnoge učence s SUT prav tako lahko velik problem. Tu ponovno nastopijo starši, morda prijatelji, ki naj takega učenca prijazno spodbujajo in mu pomagajo (v dvoje je lažje). Ne smemo pa pozabiti tudi na to kakšne čudeže dela pohvala, tudi tistih najmanjših napredkov, ki so za takega otroka lahko velikanska motivacija in premiki naprej. Naj bo glavni cilj vsakega učitelja in starša učencem z učnimi primanjkljaji pomagati, da njihova želja po znanju nikoli ne ugasne ali pa da se čimprej ponovno prižge. Pomagajmo jim spoznati, da se učimo CELO življenje in ZA življenje!
Avtorica: Sabina Kavšek, prof. angl.
Viri:
https://www.institutzadisleksijo.si/kaj-je-disleksija
http://www.ucne-tezave.si/files/2016/10/1_-Izbrane-teme.pdf (str. 13)
http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO448
http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5896
https://www.gov.si/teme/osnovnosolsko-izobrazevanje-za-otroke-s-posebnimi-potrebami/
https://www.emka.si/webapp/wcs/stores/servlet/sl/emkasi/dar-disleksije-44939-pr