“Ali se boš igral z žogo?”
“Si lačen?”
“Boš še pil?”
“Se greva gugat?”
“Hočeš dudo?”
So vam ta vprašanja kaj znana?
Otrokom pogosto zastavljamo odločevalna vprašanja, na katera nimajo možnosti odgovarjati s svojimi bistrimi in inovativnimi idejami, temveč samo z “ja” ali “ne”. Spet drugič se nam zazdi, da otrok že zmore kaj povedati in ga neprestano sprašujemo “kaj je to” ali “kako se temu reče”, pogosto tudi zahtevamo, da nam ponovi določeno besedo (npr. reci “kuža”, “kuuuža”).
Zgodi se, da se otrok tovrstnemu spraševanju pogosto upre ali nasploh ne želi več odgovarjati na vprašanja staršev oziroma drugih sogovorcev. S pretiranim spraševanjem ali “siljenjem” h govorjenju lahko pridobimo povsem nasprotne učinke.
Otrok mora “izraze” oziroma posamezne besede ter navodila konkretno doživeti, jih večkrat slišati v spontanih ali vodenih situacijah, jih povezati v smiselno celoto, razumeti… šele nato jih lahko ustrezno uporabi! Prav zaradi te konkretne izkušnje je zelo pomembna igra in interakcija z otrokom, s katero lahko v prvi fazi starši najbolje pripomorete k otrokovemu razvoju.
Ko se otrok znotraj igre ali določene situacije prične neverbalno ali verbalno odzivati, je pomembno, da podamo enostaven, preprost komentar (npr. igra s kuhinjo: “Mmmmmm, dobra juha!”, “Ajs, peče!” Uuuu, boli, popihaj!”) ter na ta način krepimo njegov pasivni besednjak, ga spodbujamo k sledenju navodilom in razširjamo povedi. Otroku je še posebno zanimivo, če v svoj govor vključimo mimiko, geste ali drugačno melodijo govora, saj na ta način pridobimo njegovo pozornost, hkrati pa naše izjave še bolj podkrepimo.
Pogosto pozabljamo, da je bistvenega pomena, da otroku nudimo možnost komunikacije, kar pomeni, da svoje “govorjenje” prekinemo in počakamo na odziv ali pobudo otroka.
Igra je mnogo bolj zanimiva, če posnemamo (tako govorno kot tudi gibalno) zvoke ali glasove figuric oziroma predmetov. Vsebino vsekakor prilagajamo otrokovi starosti. Predšolskim otrokom je skupno to, da jim je v veliko veselje, če se odrasli “zmotimo” in naredimo napako v igri (npr. posnemamo pitje čaja iz skodelice in se polijemo; z gesto in glasom komentiram “Ojoj, polila sem se! Mokro je! Kaj pa sedaj? Hm?”).
Če podam komentar z logopedskega vidika, me pri terapiji otrok vedno zanima, kaj ima otrok, ki sedi nasproti mene, v mislih. Zanimajo me njegovi miselni koncepti, načrt in ideje. Zato mi ni težko počakati, česa vsega se bo v igri domislil.
Tudi staršem priporočam, da svojemu otroku ne priskočijo takoj na pomoč, če npr. ne zmore zapreti milnih mehurčkov. Počakajte in mu sledite, koliko časa bo vztrajal. Želimo si, da vas otrok sam prosi za pomoč ali povabi v igro. V kolikor je tovrstnih pobud z otrokove strani manj ali jih ni, se posvetujte s strokovnjakom.
Spodnja slika prikazuje 10 idej za spodbujanje govorno-jezikovnega razvoja. Sistematično in na konkretnem nivoju nam prikaže načine, kako lahko bolj učinkovito in doživeto komuniciramo s svojim otrokom.
Avtorici: Petra Kavšek Vrhovec, Meta Dolinar
