Zakaj je tak nasvet lahko nevaren? To je stavek, ki ga logopedi pogosto slišijo od staršev otrok z govornimi težavami. Gre za dobronamerno tolažbo, ki jo pogosto delijo drugi starši, sorodniki ali celo nekateri vzgojitelji: “Ne skrbi, boš videl/-a, še preveč bo govoril.” Toda za mnoge otroke, ki se z govorom borijo že od malih nog, takšna misel lahko prinese več škode kot koristi – predvsem, če zaradi nje starši predolgo odlašajo z iskanjem strokovne pomoči.

Ko čas ni več zaveznik

Govorne težave niso nekaj, kar vedno izzveni samo od sebe. Seveda so med otroki velike razlike – nekateri spregovorijo pozneje in nato hitro nadoknadijo, a pri drugih lahko težave vztrajajo in se celo stopnjujejo. Takrat čakanje postane tvegano.

Primer: otrok, ki pri šestih letih pride prvič k logopedu, je zamudil obdobje, ko je bilo učenje jezika najbolj intenzivno in naravno. Govorni razvoj je najhitrejši v predšolskem obdobju, ko možgani dobesedno “vpijajo” jezik. Če otrok do tega časa ne razvije osnovnih govornih in jezikovnih veščin, bo potreboval precej več časa in truda, da bo nadoknadil primanjkljaje.

Dobronamerni nasveti niso vedno pravilni

Starši, ki slišijo: “Saj bo, ne skrbi, še preveč bo govoril”, pogosto začutijo olajšanje in mislijo, da lahko brez slabe vesti počakajo. A to čakanje ima lahko dolgoročne posledice. Govorne težave namreč niso le stvar tega, koliko besed otrok pove. Povezane so tudi z razumevanjem, oblikovanjem stavkov, širjenjem besedišča in pravilnim izgovarjanjem. Če otrok ne razvije teh veščin pravočasno, se lahko pojavijo dodatne težave:

• Učne težave (branje, pisanje, matematika)
• Težave v socialnih stikih (težko sledi pogovoru, se vključuje v igro)
• Nizka samozavest (zavedanje, da »ne govori kot drugi«)
• Več nasvetov tudi v slikanici Gingo v deželi besed.

Kdaj poiskati pomoč?

Načeloma velja, da če ima otrok pri dveh ali treh letih izrazite zaostanke v govoru, je smiselno, da greste na posvet k logopedu. Ni nujno, da se takoj začne terapija, a strokovnjak bo znal oceniti, ali je razvoj v mejah pričakovanega ali je potrebna dodatna pomoč.

Pri šestih letih pa je otrok že vstopnik v šolo. Če takrat še vedno težko govori, slabo razume navodila, ne izgovarja pravilno osnovnih glasov ali ne gradi stavkov, je logopedska obravnava nujna. Čas, ko bi se to lahko spontano uredilo, je žal že mimo.

Kaj lahko starši naredijo?

• Če vas skrbi, ne čakajte, da vas okolica prepriča v nasprotno.
• Pogovorite se z logopedom. Tudi če otrok po vašem mnenju še ni “zrel” za terapijo, vam bo logoped znal svetovati, vam preko igre pokazal vaje ali vas usmeril naprej.
• Poiščite informacije iz strokovnih virov. Dobronamerni nasveti so pogosto preveč splošni in ne upoštevajo individualnih razlik otrok.

Zaključek

Čeprav stavek “Ah, še preveč bo govoril” zveni pomirjujoče, lahko vodi v odlašanje, ki otroku dolgoročno škodi. Starši niso strokovnjaki za govor, a so najboljši opazovalci svojega otroka. Če opazite težave, je bolje preveriti prehitro kot predolgo čakati. Zgodnja pomoč lahko pomeni lažjo in krajšo pot do uspešnega govornega razvoja – in več priložnosti, da bo vaš otrok “še preveč govoril”, a na pravilen in samozavesten način.

Avtorica: Petra Kavšek Vrhovec, mag.prof. logoped-surdopedagog